VSRS Sodba III Ips 242/2008

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizije.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova neporavnanih terjatev za dobavljeno tekstilno blago in razsodilo, da je tožena stranka na podlagi sklepa o izvršbi dolžna plačati tožeči stranki 105.637,00 EUR s pripadki ter ji povrniti nastale izvršilne in pravdne stroške. Presodilo je, da so neutemeljeni vsi ugovori tožene stranke glede neplačila nesporno dobavljenega blaga. Istočasno je v celoti zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke zaradi neupravičene obogatitve tožeče stranke v višini 127.293,00 EUR. Presodilo je, da so bila vsa nakazila tožene stranke na račun tožeče stranke opravljena na pravni podlagi cesije.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo le glede obrestnega dela tožbenega zahtevka, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; v nadaljevanju ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP).

6Revizija ni utemeljena.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožeča stranka (kot prodajalka iz Avstrije) v letu 1998 dobavila naročeno tekstilno blago in izstavila račune v višini tožbenega zahtevka, ki pa jih pravna prednica tožene stranka F. d. o. o. (kot kupec v Sloveniji), kljub prevzemu blaga, ni poravnala.(1) Tožena stranka med postopkom ni zanikala prevzema blaga, temveč je ugovarjala plačilu terjatev iz naslova kupnine zaradi (1) reklamacij blaga ter (2) po računih št. 98/40039 in 98/40043 zaradi zaračunanih stroškov transporta in skladiščenja blaga, kljub navedbi klavzule „franko Radlje ob Dravi“ na obeh spornih fakturah. V revizijskem postopku ostaja sporen le zadnji ugovor. V zvezi s pobotnim ugovorom tožene stranke zaradi zatrjevane neupravičene obogatitve tožeče stranke pa iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je pravna prednica tožene stranke poslovno sodelovala tudi z družbama H. in O. iz Avstrije, katerima je dolgovala plačilo terjatev v skupnem znesku 127.293,00 EUR. Ta znesek je tožena stranka nakazala na račun tožeče stranke.

8V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče pojasnjuje, da se na podlagi 8. člena Ustave Republike Slovenije ratificirana in objavljena Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju Dunajska konvencija)(2) uporablja neposredno. V predmetnem gospodarskem sporu so podane vse predpostavke za uporabo določb Dunajske konvencije, saj je imela tožeča stranka sedež v Republiki Avstriji, tožena stranka pa v Republiki Sloveniji. Stranki spora sta na naroku soglasno izbirali pravo Republike Slovenije, pri čemer pa nista izključili uporabe Dunajske konvencije.(3) Zato je izbrano pravo Republike Slovenije kot interno prodajno pravo (prvi in drugi odstavek 19. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, v nadaljevanju ZMZPP), relevantno za presojo tistih vprašanj, ki jih Dunajska konvencija ne ureja.

9Za presojo ugovora tožene stranke o neplačilu terjatev po računih št. 98/40039 in 98/40043, zaradi previsokih in pavšalno določenih stroškov transporta in skladiščenja, je tako materialnopravno relevantna določba 9. člena Dunajske konvencije, po kateri stranki vežejo običaji, o katerih sta se zedinili, ter praksa, vzpostavljena med njima.(4) Ta določba je v bistvenem enaka vsebini 21. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato za razrešitev predmetnega spora ni bistveno, da sta sodišči prve in druge stopnje zaključek o zavrnitvi tega ugovora utemeljili z nacionalnim pravom. Pomembno je, da napadeni sodbi nista napačni v svoji oceni o dogovorjenem načinu plačila stroškov transporta in skladiščenja ter da sta pravilno upoštevali običajno poslovno prakso, kot je bila vzpostavljena med strankama spora.

10Nerelevanten je zato revidentkin očitek, ko zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, konkretno razlago vsebine klavzule »franko Radlje ob Dravi«, glede na 104. Splošno uzanco za blagovni promet, po kateri naj bi prodajalec trpel vse stroške v zvezi z blagom do namembnega kraja. Glede na vzpostavljeno običajno prakso poslovanja je namreč pritožbeno sodišče pravilno presodilo, da je bila tožena stranka dolžna kriti zaračunane stroške transporta in skladiščenja. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožena stranka s pisno izjavo z dne 10. 10. 1995 izrecno prevzela obveznost plačila stroškov transporta in skladiščenja blaga do kraja izročitve. Tak način običajnega poslovanja je, po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, potrdil tudi zastopnik tožeče stranke. Svoje ugotovitve, da izstavljeni računi v času dobave blaga niso bili sporni in so ustrezali ustaljeni praksi poslovanja, pa je prvostopenjsko sodišče oprlo tudi na pričevanje direktorja pravne prednice tožene stranke. Upoštevaje vse okoliščine konkretne zadeve je zato, glede na ustaljeno prasko poslovanja, materialnopravno pravilna odločitev o zavrnitvi obravnavanega ugovora tožene stranke.

11Pri presoji ugovora v zvezi s plačilom računov št. 98/40039 in 98/40043 tudi ni podana zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v pomanjkljivi obrazložitvi pritožbenega sodišča o pristnosti listine z dne 10. 10. 1995. Ta kršitev je namreč podana takrat, kadar sodbe zaradi pomanjkljive obrazložitve objektivno ni mogoče preizkusiti. Navedeno pa ne drži za konkretni primer, saj izpodbijana sodba pritožbenega sodišča izrecno opozarja na dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v zvezi s presojo listine z dne 10. 10. 1995. Iz izpodbijane obrazložitve je zato logično razvidno, da je pritožbeno sodišče sprejelo pravilnost izčrpne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ter brez nepotrebnega ponavljanja prvostopenjskih ugotovitev, jasno štelo listino z dne 10. 10. 1995 za pristno.

12Drugi sklop revidentkinih očitkov se nanaša na presojo utemeljenosti zavrnitve njenega pobotnega ugovora.(5) V zvezi s tem revizijsko sodišče opozarja, da je revizija izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so pravno neupoštevni vsi tisti revizijski očitki, ki so formalno oblikovani kot očitki kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava, dejansko (vsebinsko) pa tožena stranka z njimi izpodbija dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje in preizkusilo pritožbeno sodišče. Med te revizijske očitke spadajo vse navedbe v zvezi z zatrjevano „nepristnostjo“ cesijske izjave z dne 20. 8. 1997 (priloge B15). Revidentka namreč svoj argument o zmotni uporabi materialnega prava veže na drugačno dejansko stanje, ki temelji na ugotovitvi o nepristnosti cesijske izjave z dne 20. 8. 1997. Ker pa je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, ob obstoju veljavne cesijske izjave ni podana zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava zaradi zavrnitve pobotnega ugovora, na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi.(6)

13Končno sta v zvezi z zavrnitvijo pobotnega ugovora tožene stranke neutemeljena tudi revizijska očitka protispisnosti (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Protispisnost je namreč podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter samimi temi listinami in zapisniki. Navedeno pa ne drži za konkretni primer, saj je pritožbeno sodišče pravilno povzelo vsebino zapisnika z glavne obravnave z dne 4. 3. 2003, ko je navedlo, da dokaznih listin B16 (dobropisa podjetja H. GmbH podjetju F. d. o. o. z dne 19. 1. 1998) in B17 (dobropisa podjetja H. GmbH podjetju K. GmbH z dne 19. 1. 1998) ni bilo med naštetimi v dokaznem sklepu (l. št. 44-46). Zato je logična in skladna z zapisnikom ugotovitev pritožbenega sodišča, da za listine B16 in B17 ni znano, od kdaj se nahajata v spisu ter da ju ob zaključku zadeve v prejšnjem postopku dne 4. 3. 2003 v spisu ni bilo.

14Protispisnost tudi ni podana v zvezi z obrazložitvijo sodbe pritožbenega sodišča, da bi morala tožena stranka, ki je predlagala zaslišanje priče G. S., sodišče zaprositi za naknadni rok. Pritožbeno sodišče je namreč svojo presojalo vezalo na sklep sodišča z dne 1. 2. 2008 (list. št. 152) v zvezi z drugim odstavkom 110. člena ZPP in ne na vsebino zapisnika z glavne obravnave z dne 4. 3. 2008 (list. št. 163), kot to zmotno povzema revidentka. Ker torej pritožbeno sodišče ni povzemalo vsebine zapisnika z glavne obravnave z dne 4. 3. 2008, izpodbijana obrazložitev ni v nasprotju z zapisnikom.

15Revizijsko sodišče je ugotovilo, da ni podan noben od uveljavljenih revizijskih razlogov. Zato je revizijo zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP (I. točka izreka).

16Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP (II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Pravno nasledstvo med družbo F. d. o. o. in toženo stranko tekom postopka ni bilo sporno, saj je tožena stranka v celoti vstopila v pravni položaj svojega pravnega prednika.

Op. št. (2): Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga, Ur. l. SFRJ – MP, št. 10/1984, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS – MP, št. 65/93.

Op. št. (3): Glej 6. člen Dunajske konvencije; več o tem glej tudi Schwenzer, I.(ur.), Commentary on the UN Convention on the Interantional Sale of Goods (CISG), Tretja izdaja, Oxford University Press, 2010, str. 108 in nasl.

Op. št. (4): Več o tem glej Schlechtriem, P., Možina, D., Pravo mednarodne prodaje - Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga, Uradni list RS, 2006, str. 47 in nasl.

Op. št. (5): Glede materialnega prava, ki ga je treba uporabiti, glej 8. točko obrazložitve predmetne sodbe.

Op. št. (6): V primeru neupravičene obogatitve pravilo iz prvega odstavka 29. člena ZMZPP nakazuje na uporabo prava, po katerem se presoja pravno razmerje, ki je nastalo ali je bilo pričakovano ali domnevano in je na podlagi njega prišlo do pridobitve, saj tega vprašanja Dunajska konvencija ne ureja. To pa je pravo Republike Slovenije.