29. člen ZMZPP

Okoliščina, za kakšna sredstva (ali za posebno premoženje tožnika ali skupno premoženje strank) gre na računu, za opredelitev narave spora oziroma uveljavljanega zahtevka ni bistvena. V konkretnem primeru gre za zahtevek za izstavitev listine, na podlagi katere bo možen izbris toženke za sopodpisnico pri razpolaganju denarnih sredstev na trgovalnem računu v tujini, za spor iz pogodbenega obligacijskega razmerja med bivšima zakoncema. Za odločanje o tem zahtevku med pravdnima strankama je slovensko sodišče pristojno na podlagi določila 56. člena ZMZPP.

Ker gre v obravnavani zadevi za spor iz pogodbenih razmerij, saj je sporno plačilo pogodbeno dogovorjenih storitev tožeče stranke, pride v poštev določba 56. člena ZMZPP, po kateri je za spore iz pogodbenih razmerij sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar je predmet spora obveznost, ki jo je treba oziroma bi jo bilo treba izpolniti v Republiki Sloveniji. Tudi po prvem odstavku 7. člena Uredbe (EU) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, je za spore iz pogodbenih razmerij pristojnost slovenskega sodišča podana tedaj, kadar je predmet spora obveznost, ki jo je treba oziroma bi jo bilo treba izpolniti v Republiki Sloveniji.

Dosedanje tožnikove trditve v postopku nakazujejo, da bi se glede na prej citirano določilo v obravnavani zadevi moralo uporabiti slovensko pravo, vendar pa se sodišče prve stopnje do tega vprašanja izrecno ni opredelilo ter v tej smeri dejanskega stanja ni ugotavljalo. Relevantno namreč je, ali je toženka v Sloveniji opravila vsa pravna dejanja za sklenitev pogodbe ter ji je bila tja poslana tudi posebna ponudba oziroma ali je nasprotna pogodbena stranka oz. njen zastopnik prevzela njeno naročilo v tej državi. Za terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zakon posebne ureditve ne vsebuje in za te terjatve velja splošni zastaralni rok petih let. Za pričetek teka zastaralnega roka je torej odločilno, kdaj bi tožnica tožbeni zahtevek zoper toženko lahko uveljavljala, kar pa ni nujno že od trenutka dobave blaga, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje.

Pravdni stranki se kot pogodbeni stranki nista dogovorili le za izključno pristojnost izraelskega sodišča, pač pa v zvezi z neizpolnitvijo pogodbe s strani tožene stranke, kar je primer v obravnavani pravdi, za pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji.

V predmetnem gospodarskem sporu so podane vse predpostavke za uporabo določb Dunajske konvencije, saj je imela tožeča stranka sedež v Republiki Avstriji, tožena stranka pa v Republiki Sloveniji. Stranki spora sta na naroku soglasno izbirali pravo Republike Slovenije, pri čemer pa nista izključili uporabe Dunajske konvencije. Zato je izbrano pravo Republike Slovenije kot interno prodajno pravo (prvi in drugi odstavek 19. člena ZMZPP), relevantno za presojo tistih vprašanj, ki jih Dunajska konvencija ne ureja. Za presojo ugovora tožene stranke o neplačilu terjatev po računih št. 98/40039 in 98/40043, zaradi previsokih in pavšalno določenih stroškov transporta in skladiščenja, je tako materialnopravno relevantna določba 9. člena Dunajske konvencije, po kateri stranki vežejo običaji, o katerih sta se zedinili, ter praksa, vzpostavljena med njima. Ta določba je v bistvenem enaka vsebini 21. člena ZOR. Zato za razrešitev predmetnega spora ni bistveno, da sta sodišči prve in druge stopnje zaključek o zavrnitvi tega ugovora utemeljili z nacionalnim pravom. Pomembno je, da napadeni sodbi nista napačni v svoji oceni o dogovorjenem načinu plačila stroškov transporta in sk

Toženec (delavec) je delo običajno opravljal v Republiki Sloveniji, tako da se za presojo tožbenega zahtevka tožnika (delodajalca s sedežem v tujini) v zvezi s pogodbo o zaposlitvi, ki ji je sklenil s tožencem, uporabi slovensko pravo.

Ker so pogajanja za sklenitev pogodbe o finančnem leasingu potekala v Sloveniji, do sklenitve pogodbe pa ni prišlo, ima pravno razmerje tesnejšo vez s slovenskim pravom.

Vprašanje krivde za zmoto o obstoju dolga pri uporabi 191. člena OZ (drugače kot pri uporabi pravil o zmoti pri pogodbah) ni pravno pomembno. Pojem védenja iz 191. člena OZ ne zadeva le stanja plačnikove zavesti, temveč je povezan tudi z njegovo voljo: za prenehanje pravice, da zahteva vrnitev, ni vselej dovolj, če ve, da ni dolžan, pač pa je treba, da lahko v svoje prikrajšanje tudi prosto privoli. Povračilo je upravičen zahtevati tudi, kadar ve, da dolg ne obstoji, toda plača kljub temu, ker je v neugodnem položaju, zaradi katerega bi ga lahko zadele kakšne posledice, če ne plača. To je tudi izhodišče za razlago pojma sile. Tega pojma tako ni pravilno razlagati tako, da bi bilo plačilo opravljeno v sili, če bi toženka tožnico izsiljevala: dovolj je, da so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne.