VSL Sodba I Cpg 727/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II. Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.015,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku roka za plačilo dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13645/2015 z dne 12. 2. 2015 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka; (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 100.882,70 EUR s pripadki, izvršilne stroške 155,80 EUR s pripadki, nadaljnje pravdne stroške s pripadki; ter (III.) tožeči stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v znesku 3.650,75 EUR s pripadki.

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede zapadlosti terjatve, v tem delu tudi zmotne uporabe materialnega prava (289. člena Obligacijskega zakonika; OZ). V okviru pritožbenega razloga kršitev pravil postopka navaja zlasti kršitvi pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje prič A. I. in G. J. neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo. Tudi ni pojasnilo, zakaj izjava prič, da je bil rok smiselno ali konkludentno podaljšan, na presojo sodišča ne bi vplivala, zato je dokazna ocena sodišča pomanjkljiva, trditev pa nepreverljiva. Sodišče prve stopnje je na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij zmotno ugotovilo, da je bila določena zapadlost denarne terjatve na 30. 6. 2009. Sodišče ni upoštevalo, da je bila le-ta v tem delu sklenjena z namenom ureditve spornega razmerja s kupko stanovanj (K. B.). V tem delu tudi zatrjuje kršitev iz drugega odstavka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju. Bistvo pritožbe je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo zapadlost terjatve (na dan 30. 6. 2009).

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru navaja, da drugega odstavka 9. člena Kupoprodajne predpogodbe ni mogoče tolmačiti drugače, kot da določa datum zapadlosti na 30. 6. 2009, do takrat je bila tožeča stranka tudi dolžna čakati na pobot z zgrajenimi stanovanji, preden bi lahko zahtevala plačilo denarja. Rok je bil jasno določen v pogodbi, zato ne drži, da bi sodišče spregledalo 289. člen OZ. Rok bančnih garancij je bil jasen. Nadalje navaja, da sta bili pravdni stranki tudi stranki Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij in sta v 5. točki 1. člena pogodbe sporazumno ugotovili datum zapadlosti iz pogodbe. Prav enake posledice bi imelo, če bi to bilo posledica zapisa dogovorov pred sklenitvijo te pogodbe, ker se ti dogovori kasneje niso več spreminjali. Ponovno opozarja na dogovorjeno pisnost pri spreminjanju pogodbenega razmerja. Navedbe o sklenitvi ustnega aneksa pa so pritožbena novota. Opredeli se tudi do pritožbenega očitka glede povzemanja vsebine pritožnikovih vlog glede dokazovanja z obema pričama.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga zastaranja terjatve. Ugotovilo je, da je terjatev tožeče stranke zapadla v plačilo najkasneje 30. 6. 2009. Takrat je začel teči zastaralni rok (prvi odstavek 336. člena OZ). Ker gre za terjatev iz gospodarske pogodbe, je zastaralni rok treh let (349. člen OZ) potekel 1. 7. 2012. Tožba je bila vložena 11. 2. 2015.

7V tej zadevi je bilo sporno vprašanje trenutka zapadlosti terjatve plačila (dela) tretjega obroka kupnine. Tožena stranka je zatrjevala, da je terjatev zapadla 30. 6. 2009, tožeča pa, da je zapadla 28. 4. 2014 (ko je bilo jasno, da tožena stranka stanovanj tožeči stranki ne bo izročila, ker je takrat prodala nepremičnine, na katerih je nameravala zgraditi večstanovanjske stavbe). Sodišče je sledilo ugovoru tožene stranke. Po prepričanju višjega sodišča pravilno.

8Sodišče prve stopnje je z analizo Kupoprodajne predpogodbe z dne 2. 10. 2007 (A2) in Kupoprodajne pogodbe z dne 9. 1. 2008 (A3) ugotovilo, da iz določb 9. in 11. člena Kupoprodajne predpogodbe izhaja, da je bila v pogodbi dogovorjena zapadlost na 30. 6. 2009, kasnejšega dogovora o spremembi zapadlosti terjatve pa ni bilo. Pomembna je tudi Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 17. 6. 2009 (A4), katere pogodbenici sta poleg K. B. tudi stranki tega postopka.

9Pritožnik navaja, da je sodišče datum zapadlosti 30. 6. 2009 napačno ugotovilo. To je bil izključno dogovorjeni čas veljavnosti bančnih garancij. Terjatev iz naslova plačila zadnjega dela kupnine bi bilo mogoče pobotati iz naslova dogovorjene kupnine za stanovanja šele na dan nakupa stanovanj, to pa nikakor ni bil 30. 6. 2009. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo (289. člen OZ). Ker rok ni bil izrecno določen, bi ga moralo določiti glede na okoliščine primera in namen sklenitve posla. Ta je bil v izgradnji štirih večstanovanjskih objektov. V tretjem odstavku 11. člena Kupoprodajne predpogodbe sta stranki določili dogovorjeno ceno za ta štiri stanovanja na enoto, to je 2.130, EUR/m2 brez DDV, vrednost spremljajočih prostorov se proda po enaki ceni na dan nakupa. Bistven je torej trenutek nakupa (kompenziranih) stanovanj. To pa ni bilo 30. 6. 2009.

10Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je bilo v Pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij (A4), sklenjeni med tožečo in pravnim prednikom tožene stranke dne 17. 6. 2009 v obliki notarskega zapisa, v 1. členu sporazumno ugotovljeno, da so stranke dne 9. 1. 2008 in 27. 5. 2008 podpisale notarski zapisnik o hrambi štirih bančnih garancij za pravočasno izročitev v korist tožeče stranke in K. B. kot upravičencev, iz katerih je razvidno, da se je naročnik garancije (pravni prednik tožene stranke) zavezal, da bo del kupnine 470.282,70 EUR brez DDV plačal do 30. 6. 2009, če ne bo istega dne izročil štirih stanovanj kot plačilo v stvareh.

11Ta del kupnine je bil predhodno dogovorjen kot tretji obrok plačila kupnine za prodano zemljišče (glej tretjo alinejo 11. člena Kupoprodajne predpogodbe, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 3. člena Kupoprodajne predpogodbe). Sodišče prve stopnje je navedlo, da je treba tretjo alinejo 11. člena Kupoprodajne predpogodbe razlagati skupaj z njenim 9. členom, tam pa se je tožena stranka zavezala, da bo notarki izročila nepreklicne bančne garancije v protivrednosti stanovanj iz tretje alineje 11. člena predpogodbe (za vsako stanovanje posebej, v skupnem seštevku to znaša 470.282,70 EUR). Dogovorjeno je bilo, da imajo bančne garancije veljavnost do datuma, ko kupec (tožena stranka) pozove prodajalca (tožečo stranko), da so stanovanja pripravljena na prevzem, to je do 30. 6. 2009, z možnostjo podaljšanja, kolikor stanovanja do tega dne ne bodo zgrajena. V tretji alineji 11. člena Kupoprodajne predpogodbe je bilo dogovorjeno, da bo ta kupnina v znesku 470.282,70 EUR kompenzirana s kupnino za štiri stanovanja, ostanek bo plačan na račun prodajalca.

12Tudi pritožbeno sprva ni sporno, da gre za denarno obveznost tožene stranke. Kasneje sicer pritožnik vselej govori o izpolnitvi obveznosti izročitve štirih stanovanj. Da je šlo za denarno obveznosti, je povsem pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ko je navedlo, da je bilo sicer v zgoraj citirani tretji alineji 11. člena Kupoprodajne predpogodbe določena kompenzacija kupnine z izročitvijo stanovanj (ki pa nikoli niso bila zgrajena), vendar gre za denarno obveznost tožene stranke. Da je temu tako, je pravilno zaključilo iz 3. člena Kupoprodajne pogodbe, v kateri je bilo določeno, da je kupec dolžan plačati prodajalcu za nepremičnine denarni znesek v višini 1.630.035,00 EUR, povečano za DDV. Da je šlo za denarno obveznost zaključuje tudi iz uporabljenega načina plačila - dogovor o kompenzaciji s kupnino za štiri stanovanja. Pobotata se lahko namreč lahko le istovrstni, v tem primeru denarni terjatvi. Temu sprva v pritožbi pritrjuje tudi pritožnik, vendar v nadaljevanju kljub temu navaja, da je bilo dogovorjeno plačilo v stanovanjih. Ta argument uporabi za utemeljevanje svojega stališča, da je zmoten dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev zapadla 30. 6. 2009. Zapadla bi šele takrat, ko bi tožena stranka tožeči stranki lahko izročila štiri stanovanja. To pa bi lahko storila, ko bi bila stanovanja zgrajena. Da ne bodo, je bilo jasno najkasneje 24. 4. 2014, ko je tožena stranka s prodajno pogodbo zemljišča, ki jih je kupila od tožeče stranke in na katerih je nameravala zgraditi stanovanja, prodala družbi GPG d.d.

13Obveznost tožene stranke je bila denarna obveznost. Dejstvo, da sta stranki dogovorili možnost plačila kupnine s kompenzacijo izročitve štirih stanovanj, ne pomeni spreminjanja predmeta obveznosti tožene stranke. Obveznost je bila vseskozi denarna, kar iz citiranih pogodbenih določb jasno izhaja. Možnost izročitve predmetnih stanovanj predmeta obveznosti ne spreminja. Sodišče prve stopnje narave zaveze sicer ni posebej opredeljevalo, po prepričanju višjega sodišča pa gre pri možnosti izročitve štirih stanovanj za fakultativno obveznost (390. člen OZ, fakultas alternativa).

14Da je bil tako določen datum (30. 6. 2009) določen kot čas zapadlosti denarne terjatve, izhaja tudi iz Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, kjer je v 5. točki 1. člena ugotovljeno, da se je v notarskih zapisnikih o hrambi štirih bančnih garancij tožena stranka (naročnik garancij) zavezala del kupnine 470.282,70 EUR plačati do 30. 6. 2006, če ne bo do istega dne izročila teh stanovanj. Pritožnik sicer navaja, da sodišče prve stopnje pri uporabi 5. točke 1. člena Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij ni upoštevalo dejstva, da je bila ta določba povzeta iz besedila notarskega zapisa o hrambi bančnih garancij in pomeni le povzetek dogovorov, ki so jih stranke sklenile pred Pogodbo o uskladitvi medsebojnih razmerij. Vendar višje sodišče temu argumentu ne sledi. Določba 5. točke 1. člena Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, katere stranki sta tudi stranki tega postopka, nedvomno vsebuje njuno ugotovitev o datumu, na katerega se je naročnik garancije (prodajalec) zavezal plačati tretji obrok - 30. 6. 2009, če ne bo istega dne izročil štirih stanovanj (iz tega izhaja, da gre pri stanovanjih za fakultas alternativa). Iz povzetega višje sodišča zaključuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede zapadlosti terjatve pravilno ugotovilo, prav tako pa v tej zadevi ni bilo treba uporabiti 289. člena OZ, ker je bil čas izpolnitve pogodbeno določen. V tem delu tudi ni storilo nobene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča so jasni in skladni.

15Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da stranki nista podaljšali tako ugotovoljenega roka za izpolnitev obveznosti. Navedlo je, da bi moral biti tak dogovor jasen in zavezujoč za obe strani, torej tak, da bi se nanj lahko sklicevala vsaka stranka, tudi tožena, če bi hotela tožeča stranka po 30. 6. 2009 zoper njo uveljavljati terjatev. Zavrnilo je stališče tožeče stranke, da sta stranki v 5. členu Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij konkludentno podaljšali rok za plačilo zadnjega obroka kupnine. Zato je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem A. I. in G. J. Navedlo je, da čeprav bi priči izrazili mnenje, da je bil s 5. členom Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij rok za plačilo podaljšan smiselno ali konkludentno, to na odločitev sodišča ne bi imelo vpliva. Enako bi odločilo, če bi priči povedali, da so nameravali skleniti aneks. Ni pa sporno, da tak aneks nikoli ni bil sklenjen. Da bi bil dosežen izrecen dogovor (čeprav ustni), pa tožeča stranka ni niti zatrjevala.

16Pritožnik navaja, da pisni aneks resnično ni bil sklenjen, vendar to ni ovira, da ne bi bil dosežen ustni dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij. Za sklepanje takega, to je ustnega dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij pa ni predpisana posebna oblika. Stranki se tudi nista izrecno dogovorili, da bosta Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij spreminjali le pisno. Pritožnik je ves čas zatrjeval, da je bil tak dogovor ustno sklenjen - da se odloži izpolnitev zadnjega dela kupnine do izgradnje stanovanj na predmetnih nepremičninah. Tak dogovor je želel dokazovati z zaslišanjem omenjenih prič, ki sta bili obe v spornem obdobju zaposleni pri toženi stranki.

17Pritožbenega argumenta višje sodišče ne sprejema. Najprej višje sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da so bile pritožnikove trditve v zvezi z obstojem takega dogovora nekonsistentne. Enako nekonsistentne so pritožbene trditve.

18Ni namreč jasno, kaj želi pritožnik povedati. Najprej sedaj v pritožbi zatrjuje, da rok v Kupoprodajni (pred)pogodbi za plačilo zadnjega obroka ni bil določen (na 30. 6. 2009) oziroma je bil določen na čas izgradnje stanovanj. Če je temu tako, višjemu sodišču ni jasno, čemu se je bilo potem sploh treba dogovarjati o podaljšanju roka za izpolnitev denarne terjatve. Na nelogičnost takega zatrjevanja je opozorila že tožena stranka v 1. pripravljalni vlogi (glej V. točko). Poleg tega pritožnik sedaj navaja, da je ves čas trdil, da je med strankama obstajal ustni dogovor, da se plačilo zadnjega dela kupnine podaljša do izgradnje stanovanj. Poleg zgoraj omenjene nelogičnosti take trditve, le-ta tudi ni tako konsistenta, kot jo želi prikazati pritožnik. V 1. pripravljalni vlogi tožeče stranke je namreč najprej zatrjeval, da je bilo s 5. členom Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij določeno, da bosta stranki kasneje z aneksom uredili medsebojne obveznosti, nato pa navaja, da sta s tem smiselno pristali na podaljšanje roka izpolnitve obveznosti plačila preostanka kupnine. Ko je tožena stranka taki razlagi v 1. pripravljalni vlogi nasprotovala in opozorila na 18. in 8. člen Kupoprodajne (pred) pogodbe, s katerima je bilo dogovorjeno, da bodo kakršnekoli spremembe in dopolnitve sprejete v pisni obliki, je tožeča stranka v 2. pripravljalni vlogi začela zatrjevati, da je bil med strankama sprejet ustni dogovor o takem odlogu izpolnitve obveznosti, pa še, da 5. člen ne pomeni smiselno temveč kar dejanski dogovor o podaljšanju roka za izpolnitev zadnjega dela kupnine.

19Poleg omenjene nelogičnosti, višje sodišče navaja še, da je bil med strankama sprejet izrecni dogovor o obliki sprememb in dopolnitev pogodbenega razmerja - le v pisni obliki. Na to je opozorila tožena stranka že v 1. pripravljalni vlogi. Pritožnik ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da glede spreminjanja Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij ni bil določen takšen način spreminjanja. Taka pritožbena navedba je neutemeljena, ker je bila zapadlost dogovorjena že v Kupoprodajni (pred)pogodbi. Zgoraj pa je že pojasnjeno, kako so bile pritožnikove trditve pred sodiščem prve stopnje v tem delu nekonsistentne in so se v bistvu prilagajale trditvam tožene stranke.

20Sodišče tudi ni storilo očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je povzemalo, kaj je želela tožena stranka dokazovati s pričama A. I. in G. J. Višje sodišče ugotavlja, da je pričo A. I.pritožnik predlagal v zvezi z dokazovanjem navedenega v 9. točki 2. pripravljalne vloge. Tam pa je pritožnik zatrjeval, da sta se stranki dogovorili, da bosta medsebojne obveznosti uredili naknadno z aneksom, s čimer sta ne smiselno temveč dejansko pristali na podaljšanje roka. Dokazovanje prvega ni bilo potrebno, saj je obstoj 5. člena Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij nesporen (da bosta glede medsebojnih razmerij še sklepali anekse, ki pa jih očitno nista) in jasen (prvi odstavek 82. člena OZ), v drugem delu pa želi stranka le vsiliti svojo pravno razlago te določbe. Dokazovanje obsega ugotavljanje dejstev (prvi odstavek 7. člena ZPP) in ne pravilne uporabe materialnega prava. Pravilno je navedlo sodišče prve stopnje, da nedvomno aneks kasneje ni bil sklenjen. V zvezi s prav istim je bila predlagana tudi priča G. J. Povsem pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da mora biti dogovor o odlogu izpolnitve obveznosti takšen, da je za obe stranki jasen in predvsem zavezujoč. Tega (dejanske sklenitve aneksa z zatrjevano vsebino) pa pritožnik ni niti zatrjeval, kot je sodišče prve stopnje pravilno povzelo pritožnikove vloge. Iz povedanega tudi izhaja, da sodišče z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič ni storilo absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

21Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22Pritožnik sam krije stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je na pritožbo substancirano odgovorila in je na prej navedeni podlagi upravičena do plačila stroškov odgovora na pritožbo. Stroški so odmerjeni po priglašenem stroškovniku v odgovoru na pritožbo (list. št. 110), ki je v celoti skladen z Odvetniško tarifo.