VSL sodba I Cp 2348/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 9.911,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2011 do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 28,56 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Pritožba meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka v skladu z določilom 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica sprejema ugotovitev prvega sodišča o času in kraju škodnega dogodka, ne sprejema pa zaključka o vzroku padca. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe do zatrjevanega padca ni opredelilo, saj ni pojasnilo, zakaj ni sledilo zatrjevanju tožnice, da je bil vzrok padca neustrezna osvetljenost spodnjega dela stopnišča. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditev tožnice, da zaradi slabe svetlobe ni dobro videla stopnic in da če bi bila osvetlitev primerna, bi tožnica razmeram prilagodila korak, kar vse je potrjeno z njeno izpovedbo ter izpovedbo priče A. A. Iz izjav tožnice tekom celotnega njenega zaslišanja je razvidno, da je tožnica kot vzrok padca zatrjevala neprimerno osvetljenost, zato so drugačni zaključki sodišča v nasprotju z listinami v spisu in je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede osvetljenosti stopnišča je po prepričanju tožnice sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, kar ima za posledico napačno uporabo materialnega prava. Prvo sodišče je zaključilo, da naj bi bilo stopnišče urgence osvetljeno z več reflektorji, kar naj bi izhajalo iz izvedenskega mnenja. Vendar pa navedeno iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Prvo sodišče bi moralo ugotavljati ustrezno osvetljenost stopnišča, predvsem spodnjega dela, kjer je tožnica padla in sicer v času škodnega dogodka, ne pa na splošno ugotavljati osvetljenosti stopnišča. S pomočjo izvedenca bi moralo ugotoviti, ali takšna osvetljenost odgovarja dolžni skrbnosti zavarovanca tožene stranke, vendar je ugotavljanje teh okoliščin v postopku izostalo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je kot dejstvo zavzelo stališče, da so v času škodnega dogodka delovale vse svetilke oziroma reflektorji, vendar pa se do te okoliščine ni opredelilo na način, da bi se sodno odločbo v tem delu dalo preizkusiti. Da so delovale vse svetilke, ni zatrjevala niti tožena stranka, ki je na splošno trdila, da je bilo stopnišče primerno osvetljeno. Prvo sodišče je celoten postopek vodilo s stališča, da so reflektorji v času dogodka delovali. Zaključka prvega sodišča, da je bilo stopnišče urgence v času škodnega dogodka osvetljeno z več reflektorji, se ne da preizkusiti, nikakor pa takšno stališče nima podlage v izvedenskem mnenju, saj je izvedenec poudaril, da je predpogoj za zadostno osvetljenost, da vse tri svetilke dejansko tudi svetijo. Prav tako tožena stranka v postopku nikoli ni podala trditev v smislu razbremenitve odgovornosti svojega zavarovanca, da naj bi tedensko kontroliral delovanje reflektorjev. Tožeča stranka pa je tudi izrecno izpostavila, da gre v zvezi z ustrezno osvetljenostjo in varnostjo stopnišča za vprašanje, ki bi moralo biti urejeno z ustreznim gradbenim elaboratom. Vendar se sodišče do tega ni opredelilo. Odločitev sodišča je tudi sama s seboj v nasprotju, saj po eni strani mimo pravil postopka navaja, da je zavarovanec tožene stranke ravnal z dolžno skrbnostjo s tem, ko je poskrbel za stalno in primerno osvetljenost stopnišča, po drugi strani pa samo ugotavlja, da od zavarovanca tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati tolikšne skrbnosti, da bi 24 ur na dan kontroliral delovanje reflektorjev, saj bi s tem sodišče zavarovancu tožene stranke naložilo nesorazmerno skrbnost. Tožena stranka trditve, da gre za nerazumno skrbnost nikoli ni podala, saj skrbnosti v smislu kontrole delovanja luči v postopku sploh ni zatrjevala. Tožnica je tekom postopka zatrjevala, da stopnišče ni bilo ustrezno osvetljeno, da je bila na delu stopnišča, kjer je padla, tema in da tožena stranka ni poskrbela za primerno osvetlitev stopnišča. Tožena stranka je podala navedbe o tem, da je bila osvetlitev stopnišča ustrezna, da je bil nadhod osvetljen z reflektorjem na izhodu pešpoti iz urgentnega bloka, da je bila pred samimi stopnicami nameščena okrogla svetilka ter da je bil ob vznožju stopnišča nameščen reflektor. Pešpot za gradbeno zaporo je bila osvetljena s tremi ali štirimi reflektorji, ki so bili nameščeni na zunanji obod starega uvoznega dela na urgentni blok. Tožena stranka ni trdila, da so v času škodnega dogodka gorele vse svetilke oziroma reflektorji, niti ni trdila, da bi redno kontrolirala delovanje reflektorjev oziroma, da bi jih vzdrževala temveč le, da je bila osvetlitev ustrezna. Sodišče prve stopnje ni razčistilo temeljnega vprašanja, ali so gorele vse tri luči. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je v okviru ugotavljanja nastanka škodnega dogodka potrebno upoštevati standard verjetnosti, ne pa standard gotovosti. Če vzroka škodnega dogodka z gotovostjo ni mogoče ugotoviti, se v praksi najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje se je opredelilo do bistvenih navedb tožnice, zaradi česar očitana kršitev 8. člena ZPP ni utemeljena. Prvo sodišče ni storilo zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Prvo sodišče tudi ni storilo zatrjevane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil zaključek prvega sodišča o vzroku padca tožnice iztrgan iz konteksta, zaradi česar naj bi bil tak zaključek v nasprotju z listinami v spisu. Protispisnost je podana le v primeru, če sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v zapisniku o izvedbi dokazov, ne pa v primeru, če je ugotovitev sodišča o vzroku padca posledica dokazne ocene sodišča. Nezadovoljstva pritožnika z dokazno oceno in materialnopravnimi razlogi prvega sodišča pa ni mogoče enačiti z nobeno od zatrjevanih ali uradoma upoštevnih procesnih kršitev.

6Po splošnem pravilu odškodninske odgovornosti, ki določa kot temeljno krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti, to je nedopustno oz. protipravno ravnanje oz. opustitev, obstoj škode in vzročno zvezo med njima. Svojemu trditvenemu bremenu zadosti, če trditve ustrezno konkretizira tako, da povzročitelju omogoči učinkovito obrambo zahtevka. Glede obstoja prve predpostavke je takšna zahteva toliko bolj nujna, ko naj bi šlo za očitek opustitve dolžnega ravnanja. Za krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke bi v konkretnem primeru morale biti ugotovljene okoliščine, ki ga obremenjujejo z vidika pomanjkanja ustreznih ukrepov za zagotovitev varnosti.

7Tožnica je v tožbi zatrjevala, da se je poškodovala na stopnišču urgence, ko je v poznih večernih urah, ko je bilo že temno, zapuščala stavbo. Zaradi neosvetljenega stopnišča in popolne teme je padla in se hudo telesno poškodovala. Na navedeno trditveno podlago je tožena stranka odgovorila, da je bilo v času škodnega dogodka stopnišče, kot tudi dohodne poti, osvetljeno, in sicer je bil nadhod osvetljen z reflektorjem na izhodu pešpoti iz urgentnega bloka, pred samimi stopnicami je bila nameščena okrogla svetilka, ob vznožju stopnišča pa je bil nameščen reflektor. Pešpot za gradbeno zaporo je bila osvetljena s tremi ali štirimi reflektorji, ki so bili nameščeni na zunanji obod starega uvoznega dela na urgentni blok. V pripravljalni vlogi je nato tožeča stranka še navedla, da je bilo samo stopnišče neosvetljeno, da je bilo sicer nad stopniščem nekaj luči, vendar stopnišča niso osvetljevale.

8Iz neprerekanih ugotovitev prvega sodišča, ki imajo podlago v izvedeniškem mnenju izvedenca za varstvo pri delu, izhaja, da so v času škodnega dogodka dejansko obstajale svetilke oz. reflektorji, kot jih je v odgovoru na tožbo navedla tožena stranka ter da naj bi bila v spodnjem delu stopnišča, kjer je tožeča stranka padla, osvetlitev za varno hojo primerna, seveda pod pogojem, da je svetilka dejansko delovala.

9Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvega sodišča, da bi morala tožnica v zvezi z očitkom protipravnosti konkretno navesti, v čem je bilo nedopustno ravnanje tožene stranke. Ob ugotovitvi, da je bilo na stopnišču dejansko nameščeno svetilo, ki je v primeru delovanja omogočalo osvetljenost tistega dela stopnišča, kjer je tožnica padla, je bilo na tožnici trditveno breme, da tožena stranka ni ravnala z dolžno skrbnostjo, tako da je opustila bodisi svojo dolžnost rednega kontroliranja delovanja svetila oziroma da svetila ni ustrezno vzdrževala, bodisi da je bila na nedelovanje svetila opozorjena oz. z njim seznanjena, pa na to ni reagirala. V celoti se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem prvega sodišča, da po splošnem pojmovanju in po življenjski logiki od zavarovanca tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bi 24 ur dnevno kontroliral delovanje vseh svetil in na ta način zagotavljal neprekinjeno osvetljenost področja urgence.

10Zgolj tožničin očitek, da stopnišče ni bilo osvetljeno, za ugotovitev obstoja protipravnosti ne zadostuje. Ker tožnica ni zmogla konkretizirati opustitve dolžnega ravnanja tožene stranke, ki bi bilo v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, se odločitev prvega sodišča, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek izkaže za pravilno. Za tožnico pa sodba tudi ne bi smela biti sodba presenečenja. Ta bi bila podana, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Obravnavani spor izhaja iz krivdne odškodninske odgovornosti, pri čemer mora, kot je bilo že navedeno, nedopustno ravnanje (opustitev), nastanek škode in vzročno zvezo med očitano nedopustno opustitvijo in nastankom škode zatrjevati in dokazati oškodovanec, na oškodovalcu pa je breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Prvo sodišče je trditveno in dokazno breme pravdnih strank pravilno upoštevalo.

11Do pritožbenih navedb, ki za odločitev niso bile bistvene, se sodišče druge stopnje ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.