VSL sodba I Cp 2770/2015

I. Pritožbi drugega toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da so prva toženka, tretja toženka, četrti in peti toženec dolžni tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 429,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

II. Pritožba prve toženke ter pritožba tretje toženke, četrtega in petega toženca se zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica in prva toženka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, 1) da je tožnica zakonita dedinja po pokojnem ..., roj. ..., umrlem ..., nazadnje stanujočem ..., ter 2) da so toženci dolžni tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 536,85 EUR, primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo so se pritožili vsi toženci.

3Prva toženka se pritožuje zoper celotno sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Napačno je stališče sodišča, da ni pomembno, da so ostali toženci v zapuščinskem postopku najprej zanikali zunajzakonsko skupnost zapustnika s tožnico, pozneje pa so jo priznali. Ob dejstvu, da so slednji navajali tudi, da je bila tožnica zgolj gospodinja, bi moralo sodišče navedena dejstva nujno oceniti. Sodišče se prav tako neutemeljeno ni opredelilo do izpovedbe drugega toženca, iz katere izhaja, da je bila tožnica le gospodinja zapustnika, ter izpovedbe četrtega toženca, da sta bila zapustnik in tožnica v „neki izven zakonski skupnosti“. Sodišče je bilo pristransko, saj je skupno bivanje v istem stanovanju že kar v naprej poimenovalo skupnost. Poleg tega ne drži navedba sodišča, da dvanajstletno bivanje ni bilo sporno. Napačno je stališče sodišča, da okoliščina, da tožnica ni imela prijavljena bivališča na naslovu zapustnika, ni odločilna, saj je povsem normalno, da sta mož in žena prijavljena na istem naslovu. Sodišče se poleg tega ni opredelilo do dejstva, da je tožnica v času bivanja celo spremenila stalno prebivališče. Sodišče nadalje ni ugotovilo, kaj pomeni živeti v normalnem odnosu kot partnerja, o čemer je izpovedala tožnica. Ne strinja se s stališčem sodišča glede skupne spalnice, saj je skupna spalnica vendarle najbolj normalna stvar zakoncev. Iz ugotovitev sodišča pod točko 2 izhaja, da med tožnico in zapustnikom ni bilo ekonomske skupnosti. Iz obrazložitve ne izhaja jasna, nedvoumna ter celovita ocena izpovedbe priče A. A., iz katere sicer izhaja, da je bila tožnica zgolj gospodinja. Želja in potreba zapustnika po skupnem življenju, ne pomeni tudi njegove želje in potrebe po tem, da bi s tožnico živela kot mož in žena, pri čemer iz izpovedbe A. A. izhaja, da je zapustnik hotel nekoga v stanovanju, da mu streže. Iz izpovedbe prve toženke izhaja, da se je tožnica preselila k zapustniku, da bi lahko oddajala svoj stanovanje, zapustnik pa je potreboval gospodinjo, česar sodišče ni upoštevalo. Zaključek o ekonomski skupnosti med tožnico in zapustnikom je v nasprotju z izpovedbo prič. Iz izpovedb prič izhaja, da je pokojni prispeval vse, ne pa bistveno več, kot navaja sodišče. Sodišče je napačno ugotovilo, da zapustnik ni prejemal bistveno višje pokojnine kot tožnica, saj je ob upoštevanju dodatkov po ZVOJI in ZZVN prejemal za kar polovico višjo pokojnino kot tožnica. Ugotovitve sodišča o prispevanju so nejasne. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe prve toženke ter izpovedb prič B. C. in C. C., da je zapustnik tožnici plačeval za gospodinjenje, kar dokazuje, da je bila zgolj gospodinja. Neobrazložena ugotovitev sodišča, da je zapustnik rad dobro jedel, je povsem irelevantna za življenjsko skupnost. Nedopustno je sklicevanje sodišča na izjavo tožnice, da je zapustnik tudi mami prve toženke rekel gospodinja. Napačna je ocena zapustnikove izjave na N. dne 17. 11. 2009. Neobrazložena je ugotovitev sodišča, da je tožnica ves čas do zapustnikove smrti živela pri zapustniku, pri čemer nobena od prič ni potrdila, da je tožnica nepretrgoma bivala v zapustnikovem stanovanju. Interpretacija evidence stroškov je nejasna in nedoločna. Sodišče zgolj ugiba, da je tudi tožnica plačevala gorivo in da sta imela z zapustnikom kar nekaj skupnih interesov. Golo ugibanje je tudi navedba sodišča, da ni bilo potrebe po tem, da se tožnica preseli in živi pri zapustniku, saj bi to čisto na preprost način lahko realizirala vsak iz svojega stanovanja. Nejasna je navedba sodišča, da so priče D. D. ter E. F. in F. F. delovali verodostojno, pri čemer se tudi ni opredelilo do celotnih izpovedb teh prič. Sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedb prič glede pripravljenosti zapustnika, da se poroči s tožnico, saj o tem ni bilo ustreznih trditev. Ne strinja se tudi z razlogi sodišča o odnosu med prvo toženko in tožnico. Napačna in neobrazložena je ugotovitev sodišča, da zapustnik prvi toženki ni povedal glede uveljavljanja vdovske pokojnine po pokojni ženi. Lažna je trditev sodišča, da tožnica ni bila le navadna gospodinja. Upoštevaje izpovedbi prve toženke in priče B. C. je napačna ugotovitev sodišča, da se tožnica ni udeleževala samo praznovanj pri prvi toženki doma, ko so rojstne dneve praznovali njeni otroci, ampak tudi drugih praznovanj ali druženj. Sodišče je dalo preveliko težo fotografijam, ob dejstvu, da gre zgolj za tri fotografije, pri čemer sta dve izmed njih iz istega dogodka. Prav tako so napačni zaključki, ki temeljijo na dejstvu, da je tožnica na vseh fotografijah ob zapustniku. Sodišče zgolj ugiba, da najbrž navadna gospodinja ne bi imela novoletnega kosila z najožjo svojega naročnika. Sodišče prav tako dejstva v zvezi z zapustnikovim obnašanjem do tožnice zgolj ugiba in ne ugotavlja. Sodišče je na podlagi dejstva, da je C. C. tožnici prinesla rože, ustvarilo zgodbo, ki je ni. Sodišče neutemeljeno uporablja izraz „zgleda“. Če bi bila tožnica zapustniku res žena, bi toliko težje prenašala zapustnikovo obnašanje kot gospodinja. Že zgolj to, da bi mož ženo naslavljal z gospodinjo, bi se vsaki ženi „utrgalo“. Tožnica pa s tem ni imela težav, ker je bila res gospodinja. Ne strinja se z razlogi sodišča glede spanja v ločenih spalnicah. Nadalje ni razumljivo in življenjsko, da je tožnica spala v toplicah v svoji sobi, ob dejstvu, da je bil zapustnik takrat v slabem zdravstvenem stanju. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe prve toženke o tem, kaj ji je tožnica rekla ob prvi bolezni zapustnika. Sodišče neutemeljeno ni namenilo potrebne pozornosti pomembnim okoliščinam glede prijave v dom za ostarele in v tej zvezi ni opravilo popolne dokazne ocene. Dejstvo, da zapustnik in tožnica nista vložila skupne vloge, dokazuje, da nista imela namena bivati skupaj do konca življenja. Poudarja še, da sodišče ni ocenilo vrste izčrpnih, konkretnih in jasnih izpovedb prve toženke in njenih prič, temveč je ves čas slepo sledilo izpovedbi tožnice. Niti tožnica niti drugi dokazi niso izrekli ali pokazali ene same besede, ki bi kakorkoli nakazovala na intimen odnos med zapustnikom in tožnico. Priglaša pritožbene stroške.

4Tožnica je na pritožbo prve tožnice odgovorila. Ker meni, da gre za neutemeljeno pritožbo, predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne ter prvi tožnici naloži plačilo stroškov njenega odgovora na pritožbo.

5Drugi do peti toženec se pritožujejo zoper 2. točko izreka sodbe. Poudarjajo, da so vsi toženci razen prva toženka tožnici priznali status izvenzakonske partnerke in da so bili v spor vpeljani brez njihovega soglasja. Ker torej tožba zoper njih ni bila potrebna, tudi niso dolžni plačati stroškov tožbe tožnice zoper prvo toženko.

6Tožnica na pritožbo drugega do petega toženca ni odgovorila.

7Pritožba drugega toženca je utemeljena, pritožba prve toženke in pritožba tretjega do petega toženca pa sta neutemeljeni.

K pritožbi prve toženke:

8Po določilu prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) morajo biti za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost moškega in ženske, ki mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema, zadovoljevati mora čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati nekatere, za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost. Presoja navedenih pogojev je, saj gre za neformalizirano skupnost, dokaj stroga, vendar odvisna od v vsakem konkretnem primeru ugotovljenih dejanskih okoliščin.

9Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in dejstev, ki jih je ugotovilo, zaključilo, da je v času smrti pokojnega ... (v nadaljevanju zapustnik) med njim in tožnico obstajala zunajzakonska skupnost.

10Prva toženka v pritožbi navedenemu zaključku nasprotuje in izpodbija ugotovitve in razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljijo navedeni zaključek. Pritožbeno sodišče te očitke zavrača in vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje sprejema kot pravilne. V izogib ponavljanju se sklicuje na razloge, ki jih je glede posameznih dejstev navedlo že sodišče prve stopnje, in v nadaljevanju odgovarja le še na posamezne pritožbene očitke. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi postopkovne kršitve niso podane.

11Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti zaradi pomanjkanja razlogov, saj je sodišče prve stopnje podalo zadostne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Ker so trditve o vsebini izjav tožencev, ki so jih podali v zapuščinskem postopku v zvezi s tem, ali tožnici priznavajo obstoj zunajzakonske skupnosti z zapustnikom, zgolj dokazno pomembna dejstva (indici) in ne pravno pomembna dejstva, je preizkus izpodbijane sodbe mogoč kljub temu, da se sodišče prve stopnje do vsebine navedenih izjav v izpodbijani sodbi ni posebej opredeljevalo. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje v tej pravdi neposredno zaslišalo večino tožencev, je utemeljeno upoštevalo oziroma ocenilo (predvsem) njihove izpovedbe v tej pravdi in ne njihove izjave, dane v zapuščinskem postopku.

12Prav tako ni podana uveljavljanja kršitev proste dokazne ocene. Metodološki napotek iz 8. člena ZPP je bil upoštevan, saj je sodišče prve stopnje vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej, nato pa tudi vse dokaze skupaj, svoje zaključke pa je tudi utemeljijo v jasnih in popolnih razlogih. Očitki o nekritični in neobrazloženi dokazni oceni, ki naj bi dajala predvsem poudarek izpovedbi tožnice, zanemarila pa naj bi izpovedbe prve toženke in njenih prič, so zato neutemeljeni. S tem, ko prva toženka opozarja zgolj na posamezne dele svoje izpovedbe ter nekaterih drugih tožencev in prič, počne prav to kar sodišču očita: opozarja le na tisto, kar je njej v korist, prezre pa celoto. Prva toženka sodišču prve stopnje prav tako neutemeljeno očita, da ni jasno navedlo, katere izpovedbe je štelo za prepričljive in katere ne, saj navedeno iz obrazložitve izhaja, pa čeprav sodišče prve stopnje ni uporabilo besedne zveze „štejem za prepričljivo“, temveč druge, pomensko enake izraze. Tudi drugi izrazi, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo dokaze oziroma utemeljevalo svoje zaključke, in na katere opozarja prva toženka, so jasni in primerni. Ni se nadalje moč strinjati s prvo toženko, da bi se moralo sodišče posebej opredeliti do celotnih izpovedb prič. Še zlasti ob dejstvu, da je bilo zaslišanih več strank in prič, pri čemer so bile nekatere izpovedbe tudi obširne, zadošča, da je sodišče prve stopnje izpostavilo in se izrecno opredelilo do tistih delov izpovedb, ki jih je štelo za ključne.

13Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da 12-letno skupno bivanje tožnice in zapustnika med pravdnima strankama ni bilo sporno, saj iz procesnega gradiva tožencev jasno izhaja, da trditve tožnice o navedeni okoliščini niso bile prerekane.

14Okoliščina, na katero opozarja prva toženka, da tožnica ni imela na naslovu zapustnika prijavljenega stalnega ali začasnega bivališča, ni bistvena za presojo, ali je obstajala zunajzakonska skupnost, temveč je bistveno, ali sta tožnica in zapustnik živela kot mož in žena, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Res je sicer, da je običajno, da sta mož in žena prijavljena na istem naslovu, vendar pa so tudi relativno pogosti primeri, ko se naslova moža in žene razlikujeta, še zlasti v primeru, ko razpolagata z več nepremičninami. Za tak primer gre tudi v konkretnem primeru, saj je imela tožnica ves čas trajanja zunajzakonske skupnosti po neizpodbijanih prvostopenjskih ugotovitvah svoje stanovanje.

15Sodišče prve stopnje nadalje pravilno ni namenilo posebne pozornosti oziroma teže okoliščini, da sta dala tožnica in zapustnik ločeni vlogi za dom ostarelih, ob dejstvu, da nobeden od njiju do smrti zapustnika ni odšel v dom za ostarele. Pri tem pa tudi ni povsem neobičajno, da imata mož in žena različno mnenje glede bivanja v domu za ostarele in da se zato tudi ne odločita za oddajo skupne prijave za dom ostarelih.

16Ker je tožnica podala razumne razloge v zvezi s tem, zakaj z zapustnikom nista spala v isti spalnici, jih je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo. Pri tem je tudi pravilno poudarilo, da pri starejših parih ni čisto neobičajno, če spijo vsak v svoji sobi. Pritožbeno vztrajanje, da je skupna spalnica najbolj normalna stvar zakoncev, zato ne more biti uspešno. Prav tako ne morejo biti uspešne pritožbene navedbe glede ločenega bivanja tožnice in zapustnika v toplicah. Ob dejstvu, da je zapustnik po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje zaradi slabega zdravstvenega stanja rabil pomoč tožnice v toplicah, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožnici, da je rabila nočni počitek, da si nabere novih moči za skrb za zapustnika. Pri tem ni niti ni bistveno, kot zmotno meni pritožnica, kdaj se je tožnica odločila, da bo spala v ločeni spalnici, oziroma da se je za to odločila, še preden sta šla v toplice, glede na to, da je bilo tožnici slabo zdravstveno stanje zapustnika gotovo znano že pred odhodom v toplice. Pri tem tudi ne gre zanemariti prej predstavljenega dejstva, da tožnica in zapustnik nista spala ločeno zgolj v toplicah, temveč ves čas.

17Ker sodišče prve stopnje ni zgolj na podlagi želje in potrebe zapustnika, da se tožnica preseli k njemu, sklepalo, da sta tožnica in zapustnik živela kot mož in žena, temveč je o tem sklepalo tudi na podlagi drugih ugotovljenih okoliščin, prva toženka ne more uspeti z navedbo, da želja zapustnika po skupnem bivanju še ne pomeni njegove želje, da s tožnico živita kot mož in žena.

18Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe o tem, da med tožnico in zapustnikom ni bilo ekonomske skupnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je pri presoji, ali je šlo za ekonomsko skupnost, ni pomemben le finančni prispevek, temveč tudi delo, ki ga partnerja opravita v taki skupnosti. Ob dejstvu, da je tožnica opravljala gospodinjska dela, kar ji priznava tudi pritožnica, je v konkretnem primeru pravilen zaključek sodišča prve stopnje o obstoju ekonomske skupnosti, pa čeprav bi bilo treba pritrditi pritožbeni navedbi, da je pokojni financiral vse njune stroške bivanja. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da sprejema kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožničin prispevek ni bil le naturalen ampak tudi finančen, kar je izhajalo tudi iz izpovedbe tožnice, še zlasti ob dejstvu, da je prejemala pokojnino, ki ni bila bistveno nižja od pokojnikove.(1) Ker za zaključek o obstoju ekonomske skupnosti ni treba natančno ugotoviti, koliko točno je posamezen partner prispeval oziroma kaj točno je ta prispevek obsegal ter ali je prispevanje temeljijo na medsebojnem dogovoru ali ne, temveč je bistveno zgolj, da sta oba partnerja prispevala v skupnost, kar pa je sodišče prve stopnje jasno ugotovilo, ne more biti uspešno pritožbeno opozarjanje, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu nejasne.

19Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da samo poimenovanje in predstavljanje tožnice kot gospodinje, glede na okoliščine konkretnega primera, še zlasti ob upoštevanju, da je zapustniku gospodinjski del predstavljal prispevek ženske v skupnosti, sam pa je bil osredotočen bolj na finančni prispevek, ne more pomeniti, da je bila tožnica zgolj zapustnikova gospodinja. Ker je sodišče prve stopnje v predhodni obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo tiste dele izpovedb prič in strank, ki jih je štelo za odločilne oziroma ključne (med drugim tudi tiste dele, ki se nanašajo na to, kakšen je bil po mnenju zapustnika prispevek ženske in kakšen prispevek moškega v skupnosti), je izpodbijana sodba v tem delu zadostno obrazložena, čeprav sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo vseh dokazov oziroma izpovedb, na podlagi katerih je navedeno zaključilo.(2) Ob tem velja še dodati, da sicer prva toženka gotovo ve bolje kot tožnica, kako je zapustnik klical svojo pokojno ženo (oziroma mati prve toženke), vendar pa ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo, da je prva toženka zanikala izjavo tožnice, da je zapustnik tudi svojo ženo klical gospodinja, kar kaže na to, da tej izjavi vendarle ni dalo posebne teže, prva toženka navedenega zaključka ne more izpodbiti z navedbami o neresničnosti navedene izjave tožnice. Pritožbeno sodišče se nadalje v celoti strinja s prvostopenjsko oceno zapustnikove izjave na N. dne 17. 11. 2009. Dodaja pa še, da za zaključek o tem, da je tožnica vse do smrti zapustnika živela pri njemu, ni potrebno, da je bila tožnica nepretrgoma oziroma vsak dan v zapustnikovem stanovanju oziroma njeni (občasni) obiski sorodnikov in svojega stanovanja ne pomenijo, da ni živela skupaj z zapustnikom, pri čemer dejstvo, da je tožnica živela skupaj zapustnikom vse do njegove smrti, niti ni bilo sporno.

20Pritožbeno sodišče se nadalje ne strinja s pritožbeno navedbo, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede evidence stroškov (priloga B6) nejasna in nedoločna, saj je sodišče prve stopnje podalo povsem jasno oceno navedenega dokaza, ki ne temelji na ugibanjih, kot zmotno meni prva toženka, temveč predvsem na življenjskih izkušnjah. Pri tem velja še dodati, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo izpovedbam prve toženke in njenih prič, da je zapustnik mesečno plačeval tožnici za gospodinjenje, ob dejstvu, da iz zapustnikove evidence stroškov, v kateri so bili evidentirani tudi stroški, katerih višina je bila zanemarljiva v primerjavi z višino mesečnega zneska, ki naj bi ga po izpovedbah prve toženke in njenih prič zapustnik plačeval tožnici za gospodinjenje, to ni izhajalo.

21Pravilni so nadalje pritožbeno izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tudi tožnica plačevala gorivo za skupne vožnje z zapustnikom, da sta pogosto hodila na izlete in da sta imela kar nekaj skupnih interesov. Obrazložitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu jasna, popolna in prepričljiva in ji zato ni kaj dodati.

22Prva toženka nadalje neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da za ugotovljeno skupno preživljanje prostega časa ni bilo potrebe po tem, da se tožnica preseli in živi pri zapustniku, saj bi to lahko na čisto preprost način realizirala vsak iz svojega stanovanja. Res je sicer, kot pravilno opozarja prva toženka, da iz njene izpovedbe izhaja, da ji je zapustnik povedal, da ima tožnica težave s hojo v svoje stanovanje v četrtem nadstropju, vendar pa navedena okoliščina ne more biti bistvena, saj iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo drugi razlogi za preselitev tožnice k zapustniku. Navedba prve toženke, da je tožnica izpovedala, da je imela v svojem stanovanju (ves čas) najemnika, je protispisna, saj iz njene izpovedbe izhaja, da je imela najemnika zgolj dobro eno leto.

23Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedb prič D. D. in F. F. pravilno ugotovilo, da se je bil zapustnik pripravljen poročiti s tožnico, pri čemer navedenih dejstev ni ugotavljalo mimo trditev tožnice, kot neutemeljeno navaja pritožnica, saj je tožnica trdila, da sta se z zapustnikom pogovarjala o poroki. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje podalo prepričljive razloge o tem, zakaj je verjelo navedenima pričama in ne prvi toženki, ki je izpovedala o povsem drugačnih razlogih za skupno bivanje zapustnika in tožnice. Glede na pritožbene navedbe velja na tem mestu le še dodati, da sodišče prve stopnje res ni posebej navedlo, na podlagi katerih dokazov je zaključilo o tem, kakšen je bil odnos med tožnico in prvo toženko, vendar pa iz istih razlogov, kot so navedeni v 19. točki obrazložitve te sodbe, tega niti ni bilo dolžno posebej obrazlagati. Na podlagi pravilne ugotovitve, da med tožnico in prvo toženko ni vladalo posebno zaupanje in sožitje, pa je utemeljeno sklepalo o neodobravanju oziroma nezadovoljstvu prve tožnice, ko je pokojnega spraševala o tožnici in o njunem skupnem bivanju, kar je zapustnik gotovo čutil.

24Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe kot celote jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je v 6. točki obrazložitve navedlo, da tožnica ni bila samo „navadna gospodinja“, hotelo zgolj poudariti, da je bila tožnica, čeprav je opravljala gospodinjska dela in je bila torej tudi gospodinja, v razmerju do zapustnika več kot le gospodinja, ne gre v tem delu za nikakršno lažno podtikanje sodišča, kot neutemeljeno navaja pritožnica.

25Zaključek, da tožnica ni bila zgolj gospodinja, je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno oprlo tudi na pravilno ugotovitev, ki temelji na izvedenih dokazih, da se je tožnica skupaj z zapustnikom udeleževala različnih praznovanj in druženj. Prva toženka v pritožbi sicer navaja, da je bilo takšnih, skupnih praznovanj le nekaj, vendar pa z navedenim ne more uspeti, saj tudi že udeležba na nekaj skupnih praznovanjih, ki so se odvijala tudi pri prvi toženki, potrjuje, da tožnica ni bila zgolj gospodinja, še zlati ob dejstvu, da je, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, temelječih na priloženih fotografijah,(3) na teh praznovanjih sedela ob zapustniku.

26Sodišče prve stopnje je nadalje tudi na podlagi dejstva, da je zapustnik s tožnico nespoštljivo oziroma grdo ravnal, pravilno sklepalo, da tožnica ni bila zgolj gospodinja. Pri tem je pravilno pojasnilo, da si je težko predstavljati, da bi finančno neodvisna tožnica s svojim stanovanjem in avtomobilom kot navadna gospodinja prenašala zapustnikovo obnašanje, če ne bi bila z zapustnikom v življenjski skupnosti, ki v večini primerov ne prinaša le lepih temveč tudi slabe trenutke. Pri tem navedeno pojasnilo očitno temelji na življenjskih izkušnjah, čeprav navedeno iz sodbe izrecno ne izhaja. Na podlagi pritožb zapustnika članom hčerine družine o tem, da je tožnica hodila po svoje, pa je sodišče prve stopnje nadalje pravilno sklepalo o tem, da zapustnik ni bil zadovoljen, kadar tožnica ni preživljala popoldnevov z njim, pri čemer ne moti, da je pri tem uporabilo besedo „zgleda“ namesto „ugotovilo je“.

27Ob dejstvu, da sta tožnica in zapustnik osnovala življenjsko skupnost v starejših letih, ko ni neobičajno, da zaupen, intimen odnos med partnerjema ne obsega tudi poljubljanja, božanja in objemanja, zgolj zaradi odsotnosti takšnih oblik intimnosti med tožnico in zapustnikom, na kar opozarja prva toženka, ni moč sklepati, da zapustnik in tožnica nista živela skupaj kot mož in žena. Da sta bila sicer tožnica in zapustnik v intimnem, zaupnem odnosu, ki je zadovoljeval njune čustvene potrebe, kaže več okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (na primer želja in potreba po skupnem življenju ter skupnem preživljanju prostega časa, pripravljenost zapustnika, da se poroči s tožnico itd.).

28Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj zunajzakonske skupnosti med tožnico in zapustnikom v času njegove smrti, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica zakonita dedinja po zapustniku.

K pritožbi drugega do petega toženca:

29Po oceni pritožbenega sodišča je stališče drugega toženca, da ni dolžan tožnici povrniti njenih stroškov, utemeljeno, neutemeljeno pa je enako stališče tretjega do petega toženca.

30Sosporniki krijejo stroške po enakih delih. Če so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki (prvi in tretji odstavek 161. člena ZPP). Za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravnimi dejanji, niso odgovorni drugi sosporniki (161. člen ZPP). Četrti odstavek tako določa posebno pravilo za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s pravdnimi dejanji. Za te drugi sosporniki niso odgovorni. 157. člen ZPP pa določa, da mora tožnik povrniti pravdne stroške toženi stranki, ki ni dala povoda za tožbo in je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari.

31Ob smiselnem upoštevanju pravila iz 157. člena ZPP je potrebno določbo iz četrtega odstavka 161. člena ZPP uporabiti tudi v našem primeru za drugega toženca, ki je v odgovoru na tožbo pripoznal tožbeni zahtevek (v celoti se je strinjal s tožbo). Navedeno pa ne velja za tretjo toženko ter četrtega in petega toženca, ki niso odgovorili na tožbo niti tožbenega zahtevka niso pripoznali na glavni obravnavi, preden so se spustili v obravnavanje glavne stvari. Pri tem dejstvo, da so slednji tožnici pripoznali status zapustnikove zunajzakonske partnerke v zapuščinskem postopku, glede na določbo 157. člena ZPP, iz katere jasno izhaja, da je treba tožbeni zahtevek pripoznati v pravdnem postopku, ni bistveno.

32Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje odločilo, da toženci krijejo pravdne stroške tožnice v skupnem znesku 536,85 EUR po enakih delih, pritožbeno sodišče glede na utemeljeno pritožbo drugega toženca zaključuje, da so (zgolj) prva in tretja toženka ter četrti in peti toženec dolžni povrniti tožnici pravdne stroške v skupnem znesku 429,48 EUR (4/5 x 536,85 = 429,48) oziroma vsak 107,37 EUR.

Odločitev:

33Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi drugega toženca ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da so vsi toženci razen drugega toženca dolžni tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 429,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje (358. člen ZPP). Pritožbo prve tožnice in pritožbo tretjega do petega toženca pa je zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

34Ker prva toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni doprinesel k razjasnitvi zadeve in odločitvi (155. člen ZPP).

35Odločitev o pritožbenih stroških ostalih tožencev je odpadla, ker niso bili priglašeni.

-------------

Op. št. (1): Pritožbene navedbe, da je zapustnik poleg pokojnine prejemal tudi dodatke po ZVOJI in ZZVN, so nedovoljene pritožbene novote, saj pritožnica ni izkazala, da teh dejstev ni mogla brez svoje krivde zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP).

Op. št. (2): Izrecno je sicer omenilo na primer izpovedbo drugega toženca in evidenco stroškov (priloga B6).

Op. št. (3): Pritožnica sicer v pritožbi pripisuje vsebini fotografij drugačen pomen, kot jim ga je dalo sodišče prve stopnje, vendar pa pritožbeno sodišče te njene navedbe zavrača in pritrjuje prepričljivejši oceni sodišča prve stopnje.