UPRS sodba III U 249/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
III. Zahtevek prizadetih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožeče stranke za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za pristanišče „Marina Koper“ v Kopru za posebne namene-športno pristanišče, na parc. št. 1/4 k.o. ... Po tem, ko v obrazložitvi izpodbijane odločbe obsežno povzame potek postopka, navaja, da je bila v postopek pritegnjena tudi Mestna občina Koper, ki je v postopku zatrjevala, da je v skladu s pogodbo iz leta 1994 A. d.o.o. edina, ki ima pravico upravljanja in rabe pristanišča in njegove infrastrukture, iz česar izhajajo tudi njene pogodbene obveznosti, zato je smiselno, da se sedanjemu upravljavcu A. d.o.o. izda vodno dovoljenje, saj razpolaga z ustreznim znanjem ter kadrovskimi in finančnimi viri za zagotavljanje ustreznih ukrepov za varnost plovbe, varstva in rabe voda, vzdrževanje reda v pristanišču ter drugih ukrepov, ki so v širšem interesu.

2V svoji odločitvi se prvostopni organ sklicuje na določilo 127. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), ki določa, da se vodno dovoljenje izda, če je nameravana raba skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter načrti upravljanja z vodami in nameravana raba ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanje obsežnih vodnih pravic drugih upravičencev. V primeru, da je za pridobitev vodnega dovoljenja vloženih več vlog, ki se nanašajo na isto vodno telo, ministrstvo pri izdaji vodnega dovoljenja upošteva skladnost nameravane rabe s cilji upravljanja voda, razpoložljivost vodnega telesa, prednostno rabo za oskrbo s pitno vodo in namero osebe, da bo izpolnjevala strožje ukrepe varstva in rabe voda. Po prvem odstavku 120. člena ZV-1 mora, če je za izvajanje vodne pravice potrebno tudi vodno, priobalno ali drugo zemljišče, imetnik vodne pravice, ki sam ni lastnik tega zemljišča, pridobiti to zemljišče s pravnim poslom ali pridobiti soglasje lastnika tega zemljišča za omejitev njegove lastninske pravice oziroma pridobiti služnostno ali stavbno pravico.

3Na podlagi pogodbe iz leta 1994 z Občino Koper je upravljalec pristaniške infrastrukture A. d.o.o. Ker tožeča stranka nima pravnega naslova niti soglasja upravljalca pristanišča, da lahko uporablja pristaniško infrastrukturo, bi podelitev vodnega dovoljenja pomenila neizvršitev le te. Tožeča stranka pa tudi ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 120. člena ZV-1, saj za izvajanje vodne pravice potrebuje vodno, priobalno ali drugo zemljišče, kjer je zgrajena pristaniška infrastruktura, ki je kot izhaja iz zemljiškoknjižnega stanja v lasti Mestne občine Koper. Nadalje navaja, da je A. d.o.o. ob podelitvi vodne pravice predpisal tudi obveznost, da mora športnim klubom, tudi tožeči stranki, dopustiti dvigovanje in spuščanje plovil v morje ter vplovitev do obale skozi območja akvatorija marine in izplovitev le teh na odprto morje.

4Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnil.

5Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da je prvostopenjski organ o obstoju dejstev sklepal le na podlagi vloge Mestne občine Koper, ki je le ena izmed strank, zato njene vloge ni mogoče šteti kot dokaz. Na kraju samem ni opravil ogleda, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Nadalje navaja, da je lastnik vodnega zemljišča na parc. št. 1/4 k.o. ... po zakonu Republika Slovenija in ne Mestna občina Koper. Prvostopenjski organ je tako nepravilno upošteval, da je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na ime Občine Koper in bi kljub temu, da bi moral v zadevi pridobiti glede podelitve vodne pravice mnenje dejanskega lastnika, to je Republike Slovenije. Nadalje očita, da sta upravna organa spregledala, da je sosednja parcela iste katastrske občine v bistvu priobalno zemljišče, na katerem ima tožeča stranka obligacijsko stvarne pravice. Pritožbenemu organu očita, da se ni opredelil do pravne veljavnosti pogodbe o pogojih in načinu uporabe luške infrastrukture z dne 2. 12. 1994, kar je tožeča stranka obširno napisala že v pritožbi. Glede na to, da tožeča stranka ni prejela mnenja Mestne občine Koper z dne 3. 12. 2013, je bilo tudi kršeno določilo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prvostopenjski organ je združil več postopkov in jih vodil enotno, o čemer ni izdal posebnega sklepa, kot to narekuje tretji odstavek 130. člena ZUP. S tem v zvezi pa se tudi postavlja vprašanje, kdo je aktivna stranka v postopku in kdo je stranski udeleženec. Toženi stranki očita, da je pomanjkljivo ovrednotila dejansko stanje na nepremičninah, saj ni pravilno pravno ocenila dokazno vrednost listin, ki jih je predložila tožeča stranka, s čemer je zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Toženi stranki očita kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ter načela zaupanja v pravo, kot načelo pravne države iz 2. člena Ustave. Nadalje navaja, da upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni obrazložil, zakaj tožeči stranki ni mogel podeliti vodne pravice za kvadrat cca 4 m okrog obstoječega splava z obsegajočo betonsko drčo, saj je neutemeljeno sledil navedbam A. d.o.o., da bi podelitev take pravice ovirala njeno dejavnost. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi, zadevo vrne upravnemu organu v ponoven postopek ter ji povrne stroške postopka.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in odločbi upravnega organa druge stopnje in meni, da je tožba neutemeljena.

7Mestna občina Koper v svojih dveh odgovorih na tožbo vztraja pri ugotovljenem dejanskem stanju ter dodatno navaja, da je v vsakem primeru potrebno pridobiti soglasje Mestne občine Koper kot lastnice grajenega javnega dobra, to je A. Za dostop do samega morja je namreč potrebno prečkati in uporabljati tudi grajeni del te parcele. Tožeča stranka v upravnem postopku niti ni zatrjevala niti ni dokazala, da ima soglasje stranke z interesom za uporabo te parcele za potrebe izvajanja vodne pravice. Parc. št. 7/1 k.o. ... se ne stika z morjem, ampak s pac. št. 1/4 k.o. ..., to je z grajenim delom te parcele iz česar izhaja, da tudi če bi tožeča stranka imela kakršnekoli pravice na parc. št. 7/1, bi kljub temu še vedno morala uporabljati parc. št. 1/4 k.o. ... za izvajanje vodne pravice. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne ter ji povrne stroške postopka.

8Stranka z interesom A. d.o.o. v odgovoru na tožbo navaja, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, tako da ogled ni bil potreben. Glede lastništva parcele, na kateri leži pristanišče, pa je potrebno upoštevati zemljiškoknjižno stanje, upoštevaje načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tožeča stranka na nepremičnini z ID znakom 2605-7/1-0 nima obligacijsko pravne pravice, zato je vprašanje o tem, ali gre tu za priobalno zemljišče, brezpredmetno. Bistveno je lastništvo priobalnega zemljišča, ki pripada Mestni občini Koper. V nadaljevanju podrobneje pojasnjuje, zakaj so neutemeljene tožbene navedbe o nezakonitosti pogodbe med Občino Koper in A. d.o.o. iz leta 1994. Meni, da je soglasje Občine Koper, ki ga pa tožeča stranka ni pridobila, eno izmed bistvenih pogojev za pridobitev vodne pravice. V nadaljevanju obrazlaga, zakaj v zadevi niso podane bistvene kršitve pravil postopka. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne ter ji povrne stroške postopka.

K točki I. izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10Izpodbijana odločba temelji na 124. členu ZV-1, ki določa, da se vodno dovoljenje izda, če je nameravana gradnja skladna z merili in pogoji za podelitev vodnega pravice ter načrti upravljanja z vodami in če nameravana raba ne zmanjšuje, omejuje in onemogoča izvajanja obstoječih vodnih pravic drugih upravičencev. Drugi odstavek 120. člena ZV-1 pa določa, da v primeru, da je za pridobitev vodnega dovoljenja vloženih več vlog, ki se nanašajo na isto vodno telo, ministrstvo pri izdaji vodnega dovoljenja upošteva skladnost nameravane rabe s cilji upravljanja voda, razpoložljivost vodnega telesa, prednostno rabo za oskrbo s pitno vodo in namero osebe, ki bo izpolnjevala strožje ukrepe varstva narave voda. Določba prvega odstavka 120. člena ZV-1 nadalje določa, da mora imetnik vodne pravice, ki sam ni lastnik zemljišča, pridobiti to zemljišče s pravnim poslom ali pridobiti soglasje lastnika tega zemljišča za omejitev njegove lastninske pravice, oziroma pridobiti služnostno ali stavbno pravico, če je za izvajanje vodne pravice potrebno tudi vodno, priobalno ali drugo zemljišče. Sodišče ocenjuje, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje enega izmed bistvenih pogojev za pridobitev vodnega dovoljenja, to je, da ima soglasje lastnika priobalnega in vodnega zemljišča, kot to zahteva 120. člen ZV-1. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za svojo odločitev ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev obrazložitve izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa.

11Glede kršitev pravil postopka, da naj bi prvostopenjski organ dejansko združil vse postopke in jih vodil enotno in pri tem napačno uporabil določilo 130. člena ZUP sodišče pojasnjuje, da iz prvega odstavka 130. člena ZUP nedvomno izhaja, da organ ni dolžan združiti zadev v en postopek, tudi če se pravice ali obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, saj iz besedila tega člena izhaja, da organ zgolj lahko začne in vodi en sam postopek.

12V zvezi s tožbenimi ugovori, da je lastnik vodnega zemljišča po samem zakonu Republika Slovenija in da mnenje Mestne občine nima vpliva v tem postopku, sodišče pojasnjuje, da glede na to, da je Mestna občina Koper v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica s parc. št. 1/4 k.o. ..., ki je v enem delu priobalno zemljišče, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je upošteval, da mora dati Mestna občina Koper soglasje tistemu, ki bo pridobil vodno pravico. Sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da je lastnica vodnega dela zemljišča tudi Republika Slovenija, ne glede na to, da je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica zemljišča le Mestna občina Koper. Upoštevaje določbo prvega odstavka 182. člena ZV-1 preidejo zemljišča, ki so na dan uveljavitve tega zakona vpisana v zemljiško knjigo kot vodna zemljišča, voda, vodotok, jezero, reka, potok in podobno in so javno dobro, splošno ljudsko premoženje, družbena last ali imajo na njih pravne osebe pravico uporabe, z dnem uveljavitve tega zakona v last Republike Slovenije. Torej ne glede na to, da del zemljišča s parc. št. 1/4 k.o. ... ni vpisan v zemljiško knjigo, je zemljišče last Republike Slovenije in bo vpis v zemljiško knjigo, ko bo izveden, le deklaratornega značaja, saj je že z uveljavitvijo ZV-1 ta del zemljišča postal last Republike Slovenije po samem zakonu. Na samo odločitev v zadevi pa to ne vpliva, saj tožeča stranka, ne glede na navedeno ne more dobiti vodnega dovoljenja, ker nima soglasja enega od obeh lastnikov zemljišča, potrebnega za izvajanje vodne pravice, to je od Mestne občine Koper. To, da prvostopenjski organ v postopek ni pritegnil Republike Slovenije, ne more imeti vpliva na pravilnost odločitve o zavrnitvi vloge tožeče stranke, ampak to lahko vpliva na odločbo, s katero je bilo vodno dovoljenje izdano stranki z interesom A. d.o.o., kar pa je sodišče že upoštevalo v svoji sodbi opr. št. III U 302/2014.

13Na pravilnost odločitve pa ne more vplivati tudi ugovor, da tožeči stranki pred izdajo prvostopenjske odločbe ni bilo poslano v izjasnitev mnenje Mestne občine Koper z dne 3. 12. 2013. Prvostopenjski organ bi pred izdajo izpodbijane odločbe moral vse dokumente, na katere se odločba sklicuje, poslati v izjasnitev tožeči stranki, ta kršitev pa na pravilnost odločitve glede na zgoraj navedeno ni vplivala. Glede na to, da tožeča stranka v zadevi ni pridobila potrebnega soglasja lastnika zemljišča, že iz tega razloga ne izpolnjuje pogojev za izdajo zahtevanega vodnega dovoljenja, zato navedena kršitev na samo odločitev ne more vplivati.

14Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna, tožba pa neutemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II. in III. izreka:

15Sodišče ni ugodilo zahtevam strank za povrnitev stroškov postopka, saj skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Odgovori na tožbo prvo prizadete in drugo prizadete stranke pa k sami ugotovitvi dejanskega stanja in odločitvi niso pripomogli.