VSC sodba Cp 182/2015

1.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej v celoti glasi:
“Tožena stranka po nasprotni tožbi P. M. d.o.o. je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi odvetniku V., 104.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 dalje do plačila.”

2. Tožeča stranka in tožena stranka po nasprotni tožbi P. M. d.o.o. je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki in tožeči stranki po nasprotni tožbi odvetniku V. pravdne stroške v znesku 1.734,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožnica in toženka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnica) je kot naročnica s tožencem in tožnikom po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec) kot mandatarjem 18. 12. 2009 sklenila Pogodbo o izvajanju pravne pomoči (v nadaljevanju Pogodba). Pogodbeni stranki sta se (med drugim) dogovorili, da bo naročnica dala mandatarju generalno pooblastilo za zastopanje v vseh pravdnih, izvršilnih, gospodarskopravnih, nepravdnih, delovnopravnih ter registrskih zadevah v zvezi s “Problematiko zelena …” (1. člen). Mandatar se je obvezal, da bo dani mandat izvrševal tudi v vsebini pravnega svetovanja direktorjevemu pooblaščencu za tovrstne zadeve pri naročnici (po potrebi vsakodnevno po telefonu ali enkrat tedensko v njegovi odvetniški pisarni) za mesečni pavšal 2.000,00 EUR, povečano za 20% DDV, ki ga bo naročnica plačala tekoče, vsakega petnajstega v mesecu za tekoči mesec, ko ji bo predhodno vsakega petega v mesecu mandatar izstavil račun (2. člen). Račun za opravila se je mandatar zavezal izstavljati tekoče, takoj, ko opravi pravno dejanje oziroma storitev, naročnica pa se ga je zavezala v roku osmih dni plačati (2. oziroma pravilno 4. člen pogodbe). Dogovorjeno je bilo, da ima mandatar pravico do enostranskega razdrtja pogodbe s pravico zahtevati pavšalno odškodnino v višini še neplačanega petletnega pavšala, v kolikor je naročnik v trimesečni zamudi plačila v 2. členu navedenega pavšala ali računa odvetnika, ki je izstavljen skladno s 4. členom pogodbe (8. oziroma praviloma 10. člen pogodbe). Pogodbeni stranki sta sklenili pogodbo za obdobje petih let, pri čemer sta se dogovorili, da pogodbe pred potekom petih let ni možno enostransko razdreti (7. oziroma pravilno 9. člen).

2Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da je na podlagi odpovedi naročnice z dne 9. 7. 2009 med naročnico in mandatarjem pogodbeno razmerje po Pogodbi prenehalo na dne 13. 7. 2009. V pravnomočni sodbi, s katero je bilo temu zahtevku ugodeno, je bilo utemeljeno, da je naročnica kljub določbi 7. člena Pogodbe, ki ji odvzema možnost enostranskega odstopa od pogodbe za obdobje petih let po sklenitvi, lahko odstopila od Pogodbe, saj je sporno pogodbeno določilo v nasprotju s prvim odstavkom 782. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem lahko naročitelj pravico do odpovedi pogodbe uresniči brez kakšnega dodatnega pogoja.

3V predmetni zadevi je predmet obravnave le še zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim toženec od tožnice zahteva plačilo 104.000,00 EUR. Plačilo zahtevanega zneska utemeljuje s tremi dejanskimi podlagami. Sprva na pogodbeno dogovorjeni pravici zahtevati pavšalno odškodnino v višini seštevka še neplačanega petletnega pavšala v primeru več kot trimesečne zamude s plačilom računov (8. člen Pogodbe). Nadalje trdi, da tožnica ni ravnala v skladu s pogodbo, ker je od pogodbe odstopila pred potekom časa, za katerega je bila ta sklenjena. Nazadnje pa še trdi, da za odstop od pogodbe ni bilo utemeljenega razloga.

4Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 10.281,12 EUR.

5Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija toženec. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

6Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

7Pritožba je utemeljena.

8Stališče toženca, da ima pravico do s pavšalne odškodnine, ki je v Pogodbi določena v 8. členu, ni pravilno. Pogodbena odškodnina je namreč s pogodbo določena za primer, ko mandatar razdre pogodbo, ker je naročitelj kršil pogodbeno obveznost plačila izstavljenih računov. Glede na to, da je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je pogodbeno razmerje zaradi odpovedi naročnice prenehalo že 13. 7. 2009, odpoved mandatarja, podana dne 15. 9. 2009, nima pravnega učinka. Ker je pogodbeno razmerje prenehalo še preden je mandatar razdrl pogodbo, toženec do pogodbeno določene odškodnine nima pravice.

9Materialnopravno izhodišče presoje, ali je toženec upravičen do odškodnine, tako iz razloga, ker je tožnica od pogodbe odstopila pred potekom časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, kot iz razloga, da za odstop od pogodbe ni bilo utemeljenega razloga, je v drugem odstavku 782. člena OZ. Naročitelj ima namreč možnost kadarkoli odstopiti od pogodbe (prvi odstavek 782. člena OZ). Zato gre po drugem odstavku 782. člena OZ v primeru, ko naročitelj odstopi od pogodbe, po kateri gre prevzemniku naročila plačilo za njegov trud, prevzemniku ustrezen del plačila in povrnitev škode, nastale zaradi odstopa od pogodbe, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov. Mandatarju mora torej naročitelj povrniti škodo v primeru, ko brez kakšnega posebnega razloga ne želi več, da bi bil posel opravljen. Pri tem “utemeljen razlog” iz drugega odstavka 782. člena OZ pomeni vzrok, za katerega ne odgovarja mandatar.

10Prvo sodišče je ugotovilo, da je naročitelj 9. 7. 2009 odstopil od pogodbe ter da je na podlagi tega odstopa pogodba prenehala veljati 13. 7. 2009, torej pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Ugotovilo je, da naročitelj ni več želel, da bi mandatar posel opravil, ker “se je projekt po zamenjavi poslovodskega organa pri tožnici izkazal za nesmiselnega”. Vzrok odstopa tako izvira le iz naročiteljeve sfere. Mandatar svoje obveznosti ni prekršil, saj Pogodbe niti ni mogel izpolnjevati, ker naročitelj nanj ni več naslovil prav nobenega vprašanja v zvezi s problematiko zelenih jeklenk in zato njegovih storitev pravnega svetovanja ni več koristil. Le naročitelj je bil tisti, zaradi katerega je posel z mandatarjem prenehal, saj se je komaj pol leta po sklenitvi pogodbe premislil in ni več želel, da bi mandatar izpolnjeval svoje obveznosti iz Pogodbe, katere bi po pogodbi moral opravljati še štiri leta in pet mesecev. Ker tako mandatar ne odgovarja za vzrok naročiteljevega odstopa od pogodbe, je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da tožnica kot naročitelj ni imela utemeljenega razloga za odstop od pogodbe.

11Pri presoji škode, ki je nastala mandatarju zato, ker je naročitelj odstopil od pogodbe brez posebnega razloga, je potrebno izhajati iz mandatarjevega premoženjskega položaja, kakršen bi ta bil, če naročitelj od pogodbe ne bi odstopil. Škoda po drugem odstavku 782. člena OZ, povrnitev katere lahko zahteva mandatar, je tako enaka plačilu (oziroma delu plačila), do katerega bi bil mandatar upravičen, če bi posel končal (opravil), zmanjšanemu za koristi, ki jih je imel, ker mu posla (zaradi naročiteljevega odstopa) ni bilo treba opraviti. Vsebina mandatarjeve pravice je enaka vsebini podjemnikove pravice po 648. členu OZ oziroma vsebini pravice stranke dvostranske pogodbe, če za nezmožnost izpolnitve odgovarja druga pogodbena stranka (primerjaj 117. člen OZ).(1)

12Toženec v pritožbi zato utemeljeno izpostavlja materialnopravno zmotnost stališča prvega sodišča, po katerem je potrebno v danem primeru ugotavljati izgubljeni dobiček. Kljub temu, da je na zmotnost tega stališča pritožbeno sodišče v tej zadevi opozorilo že v sodbi in sklepu Cp 285/2013 (pod 22. točko obrazložitve), ko je tudi posebej izpostavilo, katera so tista dejstva, ki so po pravilnem materialnopravnem izhodišču pravno pomembna (24. točka obrazložitve), velja ponovno pojasniti, da škoda po drugem odstavku 782. člena OZ ni izgubljeni dobiček. Izgubljeni dobiček je namreč razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (168. člen OZ). Pri škodi po drugem odstavku 782. člena OZ pa gre za utrditev pozitivnega pogodbenega interesa, v skladu s katerim naj se pogodba v celoti izvrši, v nasprotnem primeru pa naj mandatar, ki je pogodbo izpolnjeval, ne trpi izgube dohodka, ki ga je upravičeno pričakoval, a ga ni dosegel zaradi odstopa naročitelja.(2)

13Ob gornjem pravilnem materialnopravnem izhodišču se izkaže za pravilno tudi pritožbena trditev, da je prvostopno sodišče napačno zaključilo, da toženec ni zatrjeval vseh dejstev, potrebnih za ugoditev zahtevku na plačilo denarne odškodnine za škodo, nastale tožencu kot mandatarju zaradi prenehanja Pogodbe. Ugovor tožnice, “da bi moral toženec upoštevati stroške odvetniške pisarne pri ugotavljanju izgube na dobičku”, s katerim se je tožnica branila zoper utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine, se namreč ob gornji materialnopravni podlagi izkaže za pravno nepomembnega. Do davčne obravnave s predmetno tožbo zahtevane denarne odškodnine kot dohodka odvetnika bo namreč prišlo šele, ko bo ugotovljena davčna osnova od dohodka iz toženčeve odvetniške dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov oziroma normiranih odhodkov za leto, v katerem bo odškodnina izplačana (Zakon o dohodnini, Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb).

14Prvo sodišče je ugotovilo vsa dejstva, ki so potrebna za odločanje na podlagi drugega odstavka 782. člena OZ. Ugotovilo je, da bi toženec, če bi pravno svetovanje opravljal tudi preostalo dogovorjeno obdobje, torej če bi posel končal, na podlagi Pogodbe prejel dogovorjene mesečne pavšale v skupnem znesku 104.000,00 EUR. Nadalje je ugotovilo, da toženec s tem, ko bi nudil pravno svetovanje, v skladu s pogodbo ne bi imel kakšnih stroškov, in sicer niti telefonskih, ker bi bili telefonski klici opravljeni v breme tožnice, niti potnih, ker bi se svetovanje opravljalo v njegovi pisarni. Upoštevaje dejstvo, da toženec na račun tega, ko mu ni bilo treba izpolnjevati obveznosti po Pogodbi, ni opravil kakšnih drugih poslov, saj je bil s Pogodbo določen pavšal ne glede na to, ali je tožnica koristila storitve pravnega svetovanja ali ne, je prvostopno sodišče zaključilo, da tožencu niso nastale kakšne koristi s tem, ko mu posla po Pogodbi ni bilo potrebno opraviti. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako na dlani sklep, da toženec utemeljeno zahteva znesek 104.000,00 EUR (drugi odstavek 782. člena OZ).

15Ker po drugem odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost, je toženec upravičen tudi do zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od vložitve nasprotne tožbe, to je od 3. 6. 2010 dalje do plačila.

16Pritožbi je bilo potrebno tako ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se v celoti ugodi toženčevemu tožbenemu zahtevku, ki je ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljen (peta alineja 358. člena ZPP).

17Zaradi spremembe prvostopne odločitve je bilo potrebno odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica uspela s tožbenim zahtevkom, toženec pa z zahtevkom po nasprotni tožbi, je v postopku pred sodiščem prve stopnje vsaka od pravdnih strank uspela do polovice. Toženec je s pritožbo v celoti uspel in je tako upravičen do povrnitve vseh potrebnih pritožbenih stroškov (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožničin odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato ne predstavlja za pravdo potrebnega stroška (prvi odstavek 155. člena ZPP).

18Tožnica je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 5.140,56 EUR (= 50 % od prvostopno odmerjenih 10.281,12 EUR), toženec pa do 6.874,86 EUR (= 50 % od odmerjenih prvostopnih v znesku 6.444,26 EUR(3) + 100 % od odmerjenih pritožbenih v znesku 3.652,73 EUR).(4) Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tožnica dolžna povrniti tožencu 1.734,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006).

-----

Op.

št. (1): Glej več v Obligacijski zakonik (OZ): (posebni del): s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 262 in nasl.

Op.

št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 226/2008.

Op.

št. (3): Odmera razvidna iz listovne številke 217 v spisu.

Op.

št. (4): Odmera razvidna iz listovne številke 239 v spisu.