VSK sodba Cpg 391/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Stranski intervenient je dolžan v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 642,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da določena nepremičnina ni del stečajne mase in da mora tožena stranka tožeči stranki izstaviti zemljiško dovolilo, s katerim izrecno in nepogojno dovoljuje vknjižbo lastninske pravice pri tej nepremičnini na ime tožeče stranke. Z izpodbijano sodbo je sodišče tudi odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper ugodilni del te sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil stranski intervenient po svojem pooblaščencu in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da ima pravni interes za vložitev pritožbe. Poudarja, da bi bilo tožbo treba zavreči, ker na pasivni strani ni vključen kot stranka tudi stranski intervenient. Takšno tožbo bi bilo treba zavreči oziroma tožbeni zahtevek zavrniti. Sodba je lahko le ena in ima neposredne in identične pravne posledice na stranskega intervenienta in stečajnega dolžnika. Oba sta izločitveno pravico, ki jo je v stečaj prijavila tožeča stranka, namreč prerekala. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je bil postavljen le kot način izvedbe primarnega zahtevka na ugotovitev izločitvene pravice, ki pa v kontekstu predmetne pravde ne more biti postavljen kot samostojni zahtevek. Tožeča stranka pri sporni nepremičnini ni pridobila lastninske pravice na izviren način. Podrejeni zahtevek po vsebini dejansko predstavlja izločitveni zahtevek, katerega je naslovno sodišče v isti sodbi zavrnilo kot neutemeljenega. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) kot krovni zakon za stečajni postopek izrecno določa, katere so pravne posledice in zahtevki upnikov za posamezne vrste njihovih terjatev. Po mnenju pritožnika pride v konkretnem primeru v poštev izključno nastop posledic iz 253. člena ZFPPIPP. Terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila se z dnem pričetka stečajnega postopka pretvori v navadno denarno terjatev. Takšna je tudi sodna praksa (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 509/2010). Odločitev sodišča je v nasprotju z načeli koncentracije iz 227. člena ZFPPIPP ter enakega obravnavanja upnikov iz 46. člena ZFPPIPP. V konkretnem primeru tudi ni šlo za situacijo vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Po mnenju pritožnika Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) ne daje samostojne pravne podlage za uveljavljanje zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče prve stopnje se je nekritično sklicevalo na nepoštenost stečajnega dolžnika v konkretnem razmerju s tožečo stranko, pri čemer je spregledalo, da bi tožeča stranka vse svoje trditve lahko uveljavljala v pravnih postopkih v času kar sedem let do začetka stečajnega postopka, pa tega ni storila. Sodišče je zagrešilo tudi postopkovne kršitve, pri čemer je bilo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče je sodilo izključno na podlagi golih trditev tožeče stranke in brez izvedbe kakršnegakoli dokaza. Sodišče ni izvedlo niti predlagana dokaza z zaslišanjem tožeče stranke. Tem golim trditvam tožeče stranke je nasprotovala notarsko overjena kupoprodajna pogodba, ki nikoli ni bila izpodbita. Sodišče je ugotovilo, da je stečajni upravitelj ravnal nepošteno glede overitve nepogojnega zemljiškoknjižnega dovolila. Dejstvo pa je, da ob overitvi kupoprodajne pogodbe kupnina v pretežnem delu sploh ni bila plačana. Tožeča stranka trdi in ji naslovno sodišče v izpodbijani sodbi pritrjuje, da ji je stečajni dolžnik že kar takrat, torej ob plačilu le minimalnega dela dogovorjene kupnine, že izdal in izročil overjeno nepogojno dovolilo, kar pa ni niti življenjsko niti logično. Ob overitvi kupoprodajne pogodbe nikakor ni bilo mogoče govoriti o nevestnosti ali nepoštenosti stečajnega dolžnika. Pa četudi je stečajni dolžnik v konkretnem primeru ravnal nepošteno, to za odločitev v predmetni zadevi ni pravno relevantno. Pritožba opozarja, da je zemljiškoknjižno sodišče na predlog stranskega intervenienta že izdalo sklep o izbrisu predznambe lastninske pravice tožeče stranke pri sporni nepremičnini.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki podala podroben odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba stranskega intervenienta ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere se sklicuje obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki 3.4.2007 sklenili prodajno pogodbo, na podlagi katere je tožena stranka prodala in izročila tožeči stranki nepremičnino (stanovanje št. 2 v 1. etaži, v izmeri 77,25 m², z oznako 2.E, ki stoji na parc. št. 1, vpisano v podvložku št. 2 k.o. Š. s solastnino na skupnih delih, napravah, prostorih ter zemljišču), tožeča stranka pa je to nepremičnino kupila in sprejela v posest. Prav tako ni bilo nobenega dvoma o tem, da tožena stranka tožeči stranki ni izdala oziroma izročila nepogojnega zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na omenjeni nepremičnini na ime tožeče stranke(1). Tožeča stranka pa je toženi stranki plačala pretežen del kupnine v višini 121.623,71 EUR, preostali del kupnine v višini 10% pa si je zadržala v skladu z določbo prvega odstavka 15. člena v povezavi z določbo 18. člena Zakona o varstvu kupcev, stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES).

Sodišče prve stopnje je zaradi tega pravilno zaključilo, da je imela tožeča stranka na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko le obveznostno pravni zahtevek na prenos lastninske pravice iz pogodbe, izločitvene pravice pa ni imela. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je imela tožeča stranka ob začetku stečajnega postopka nad toženo stranko nedenarno terjatev na izročitev zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim izrecno in nepogojno dovoljuje vknjižbo lastninske pravice pri omenjeni nepremičnini na ime tožeče stranke. Pravna podlaga za takšen zahtevek je tudi po oceni pritožbenega sodišča podana v drugi alineji 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1(2). To pa tudi pomeni, da ne drži pritožbeni očitek, da gre za nedenarno terjatev, ki se na dan začetka stečaja pretvori v denarno terjatev. Omenjeno pravilo ZZK-1 omogoča, ne glede na določbo 253. člena ZFPPIPP, da stečajni upravitelj tudi po začetku stečaja izstavi zemljiškoknjižno dovolilo. Ker je tožena stranka v konkretnem primeru izčrpala lastninskopravna upravičenja s sklenitvijo prodajne pogodbe in izročitvijo nepremičnine v posest kupca, sporna nepremičnina ni več del stečajne mase(3). Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožena stranka izstaviti še zemljiškoknjižno dovolilo, upoštevaje ob tem, da je bilo v pravdnem postopku pred naslovnim sodiščem prve stopnje v zadevi P 232/2007 pravnomočno odločeno, da tožeča stranka upravičeno zadržuje 10% kupnine (ker prevzem ni bil opravljen v skladu z določbo 18. člena ZVKSES).

V obravnavani zadevi pa obstaja tudi dejanska situacija, ko obstaja obveznost izpolnitve na strani obeh pogodbenih strank, kar ustreza pojmu vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (2. točka drugega odstavka 24. člena ZFPPIPP). Ker stečajni upravitelj v obravnavani zadevi ni izrabil pravice, ki mu jo daje 267. člen ZFPPIPP (ni odstopil od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe), je prodajno pogodbo dolžan izpolniti (drugi odstavek 265. člena ZFPPIPP). Nedenarni zahtevek za izročitev zemljiškoknjižnega dovolila se po posebnem pravilu, določenem v prvem odstavku 265. člena ZFPPIPP, ne pretvori v denarno terjatev in se v stečajnem postopku obravnava enako kot terjatve, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka. Zato lahko kupec tudi po začetku stečajnega postopka od prodajalca zahteva izpolnitev zemljiškoknjižnega dovolila in mu tega zahtevka sploh ni treba prijaviti po pravilih o prijavi terjatev v stečajnem postopku(4).

Iz teh razlogov nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je bil v konkretni pravdi podrejeni zahtevek postavljen le kot način izvedbe primarnega zahtevka na ugotovitev izločitvene pravice, spričo česar ne bi smel biti postavljen kot samostojni zahtevek. Prav tako pa ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da bi bilo treba tožbo glede podrejenega zahtevka zavreči oziroma zavrniti, ker na pasivni strani ni bila tožena prava stranka (ker je stranski intervenient prijavljeno izločitveno pravico prerekal, bi po mnenju pritožbe moralo sodišče tudi glede njega izdati enotno sodbo).

Prav tako ne držijo pritožbeni očitki glede kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da sporna prodajna pogodba vsebuje pogojno zemljiškoknjižno dovolilo (zato je Okrajno sodišče v Kopru v zemljiškoknjižni zadevi Dn 3210/2007 zavrnilo predlog za vpis lastninske pravice na tožečo stranko), nepogojnega zemljiškoknjižna dovolila pa tožena stranka nikoli ni izdala. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da tožena stranka tega dovolila ni hotela izdati, ker je ob overitvi prodajne pogodbe kupec plačal le minimalni del dogovorjene kupnine. Pomembno je, da je kupec kasneje plačal 90% delež kupnine (nesporno dejstvo – drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), pa tožena stranka oziroma stečajni upravitelj tožene stranke kljub temu (in upoštevaje izid pravde pred Okrožnim sodiščem v Kopru, P 232/2007) ni hotel izdati overjenega nepogojnega zemljiškoknjižnega dovolila (neprerekano dejstvo – drugi odstavek 214. člena ZPP). Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično in v nasprotju z notarsko overjeno prodajno pogodbo zaključilo, da bi tožena stranka morala že ob overitvi prodajne pogodbe izstaviti nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo. Pravno nepomembno je tudi, da je zemljiškoknjižno sodišče na predlog stranskega intervenienta izdalo sklep o izbrisu predzaznambe lastninske pravice tožeče stranke pri sporni nepremičnini.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo stranskega intervenienta zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranski intervenient s pritožbo ni uspel, zato mora tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v znesku 642,50 EUR (za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife – OT 516,37 EUR, 2% za materialne stroške po 11. členu OT in 22% DDV na odvetniške storitve).

----

op. št. 1: kar pomeni, da je kot zemljiškoknjižna lastnica pri sporni nepremičnini še vedno vknjižena tožena stranka

op. št. 2: sodba VSL I Cpg 1584/2013

op. št. 3: enako sodba VSL I Cpg 976/2011 in sodba VSL I Cpg 329/2004

op. št. 4: dr. Nina Plavšak, Uveljavljanje stvarnopravnih in drugih zahtevkov glede nepremičnin v stečajnem postopku, Zbornik 3. Dnevov Stvarnopravnega in ZK prava, 2011; odločba VS RS, sklep III Ips 47/2014