VSK sklep PRp 95/2015

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ugodilo zahtevi storilca za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa Postaje mejne policije S. z dne 12. aprila 2014 postopek zoper storilca ustavilo. Sklenilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo je prekrškovni organ vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb ZP-1 in zaradi odločitve o sankcijah. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da storilcu izreče za prekršek po prvem odstavku 147. člena ZTuj vse predpisane sankcije.

Pritožba je utemeljena.

Kot je v razlogih sodbe (3. točka obrazložitve) navedlo sodišče prve stopnje, je po uradni dolžnosti na podlagi 62.a člena ZP-1 preizkusilo izpodbijani plačilni nalog in ugotovilo, da je podana kršitev iz 2. alineje prvega odstavka tega člena in sicer materialnih določb ZP-1 in predpisa, ki določa prekršek. Ugotovilo je, da je podana kršitev določbe 6. člena ZP-1, ki pravi, da je prekršek dejanje, ki pomeni kršitev zakona. Po določbi 1. točke prvega odstavka 147. člena ZTuj stori prekršek posameznik, ki vstopi v Republiko Slovenijo brez listine, potrebne za vstop. Drugi odstavek 6. člena ZTuj izrecno določa, da je vstop v Republiko Slovenijo na notranjih mejah mogoč kjerkoli in brez mejne kontrole. Državljanom EU ob prehodu meje med državami schengenskega območja ni treba pokazati osebne izkaznice ali potnega lista, čeprav jih je priporočljivo imeti zaradi dokazovanja istovetnosti. Izpodbijani plačilni nalog očita storilcu, državljanu Italije, da je na bivšem Mejnem prehodu K. torej na notranji meji, vstopil v državno brez veljavnega dokumenta. Takšno dejanje iz opisanih razlogov po stališču sodišča prve stopnje ni prekršek.

Res je, da je na podlagi drugega odstavka 6. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2; Uradni list RS, št. 50/2011, 57/2011-popr) vstop v Republiko Slovenijo in zapustitev republike na notranjih mejah mogoč kjerkoli brez mejne kontrole, vendar pa to ne pomeni, da državljan EU ne potrebuje na ozemlju naše države veljavnega dokumenta s katerim lahko dokaže svojo istovetnost. Po določbi drugega odstavka 118. člena ZTuj-2 namreč državljan EU lahko vstopi v Republiko Slovenijo z veljavno osebno izkaznico ali veljavnim potnim listom, prav tako Republiko Slovenijo lahko zapusti le z veljavno osebno izkaznico ali veljavnim potnim listom. Po določbi prve alineje prvega odstavka 147. člena ZTuj-2 se posameznik, ki je državljan EU in v Republiko Slovenijo vstopi brez listine potrebne za vstop, kaznuje z globo od 500,00 do 1.200,00 EUR. Navedena določba je torej povsem jasna glede obveznosti, da mora tudi posameznik, ki je državljan Evropske unije, ki je vstopil v Republiko Slovenijo, pri čemer ni pomembno, ali je vstopil na notranji ali zunanji meji, imeti pri sebi bodisi veljavno osebno izkaznico bodisi veljaven potni list države EU(1). Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da storilcu očitano ravnanje nima znakov prekrška. Ker pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ustavilo postopek zoper storilca že na podlagi preizkusa, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti na podlagi 62.a člena ZP-1 in storilcu očitane kršitve ni presojalo vsebinsko, torej glede objektivnih in subjektivnih okoliščin prekrška ter zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (peti odstavek 163. člena ZP-1). Sodišče prve stopnje bo tako moralo obravnavani prekršek presoditi v nakazani smeri, ob odločitvi pa se opredeliti tudi do storilčevih navedb v vloženi zahtevi za sodno varstvo.

----

op. št. 1. Tudi iz obvestila na spletni strani „Tvoja Evropa“, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je razvidno, da države schengenskega območja lahko sprejmejo nacionalne predpise, s katerimi lahko od oseb, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, zahtevajo, da imajo pri sebi osebni dokument (vozniško dovoljenje ni veljavni potovalni dokument ali dokazilo o istovetnosti)