VSRS sodba II Ips 123/2015

Revizija se zavrne.

Tretja tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 1.046,76 EUR stroškov revizijskega postopka.

1Posredni predmet spora v tej zadevi je stanovanje št. 2 v pritličju večstanovanjske hiše ... Za to stanovanje je bila vložena zahteva za denacionalizacijo v korist denacionalizacijskega upravičenca, sedaj že pokojnega A. A., čigar pravna naslednica je tožnica B. B. To stanovanje je denacionalizacijski zavezanec Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) s pogodbo z dne 24. 7. 2002 prodal C. C., ki je svojo lastninsko pravico vpisal v zemljiško knjigo, nato pa je stanovanje 7. 7. 2004 prodal D. D. Ker je vrnitev nacionaliziranega premoženja denacionalizacijskemu upravičencu v naravi mogoča le, če je premoženje, ki je predmet vračanja, v premoženjski sferi osebe, ki je po določbah ZDen denacionalizacijski zavezanec, drugi in tretji toženec nista zavezanca za vrnitev, je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti obeh prej navedenih prodajnih pogodb, katerih predmet je bilo sporno stanovanje: tako prve pogodbe, ki jo je Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor sklenil z C. C., kot druge, s katero je C. C. stanovanje prodal D. D.

2Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku v celoti ugodilo in ugotovilo ničnost obeh pogodb, drugostopenjsko sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Po njuni presoji sta obe pogodbi nični zaradi kršitve v 88. členu ZDen določene prepovedi razpolaganja s premoženjem, ki je (lahko) predmet vrnitve denacionalizacijskemu upravičencu.

3Na predlog tretjega toženca je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 377/2014 z dne 29. 1. 2015 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja pravilnosti uporabe določb 88. člena ZDen pri presoji prodajne pogodbe med drugim in tretjim tožencem.

4V dopuščeni reviziji tretji toženec najprej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo ničnosti prve prodajne pogodbe. Poudarja, da je bila sklenjena po nastopu pravnomočnosti upravne odločbe, da tožnica ni slovenska državljanka, zaradi česar ni mogla biti upravičenka po 9. do 12. členu ZDen in ni imela možnosti zahtevati vrnitve nepremičnine v naravi, kar pomeni, da pravnih ovir za razpolaganje s stanovanjem v smislu 88. člena ZDen ni bilo. Prodajna pogodba, ki jo je prva toženka sklenila z drugim tožencem, ni bila v nasprotju z nobenim prisilnim predpisom in je ni mogoče razglasiti za nično. To pa pomeni, da je drugi toženec sporno stanovanje veljavno pridobil in ker ne sodi v krog zavezancev za vrnitev stvari po 51. členu ZDen, zanj omejitve iz 88. člena ZDen niso veljale ter je stanovanje lahko veljavno prenesel na tretjega toženca. V naslednjem vsebinskem sklopu revident uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka z očitkom sodiščema nižjih stopenj, da nista odgovorili na vprašanje o dopustnosti razpolaganja s sporno nepremičnino. V tretjem vsebinskem sklopu je zatrjevano, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo in bistveno kršili določbe pravdnega postopka s tem, ko nista presojali pomena dobre vere strank. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da dobrovernost tretjega toženca na veljavnost pravnega posla ni vplivala, ker je bilo razpolaganje nedopustno in ni moglo konvalidirati, sodišče druge stopnje pa na pritožbeno opozorilo tretjega toženca, da se je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno sklicevalo na sodno prakso, ker je pravni položaj strank v konkretnem primeru specifičen - drugačen od položaja strank v zadevah, v katerih so sodišča že odločala: bistvena razlika je v tem, da je v času sklenitve prve pogodbe obstajala dokončna in izvršljiva odločba, po kateri tožnica ni imela možnosti zahtevati vrnitve nepremičnine in je prvi toženec zaupal, da je temu res tako (da njegova obveznost vrnitve ne obstaja), drugi in tretji toženec pa za omejitev sploh nista mogla vedeti in sta se, kot vsak povprečno skrben gospodar, zanesla na pravilnost podatkov v zemljiški knjigi. Višje sodišče se do omenjenega vprašanja ni opredelilo, češ da dobra vera tretjetoženca in pomanjkanje aktivnega delovanja tožnice v smeri zavarovanja njenih interesov ne moreta vplivati. Iz povedanega po mnenju revizije izhaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zanemarili argument tretjega toženca, da sta njegov položaj primerjali z neprimerljivimi položaji v drugih primerih in da je z odločitvijo prišlo do kolizije med lastninskima pravicama tožnice in tretjega toženca, zaradi česar z vidika ustavnopravnega varstva pravice do zasebne lastnine ni nepomembno, s kakšno skrbnostjo in v kakšni veri sta stranki ravnali, pri čemer sodišči sploh nista presojali ali in kako njuna odločitev vpliva na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki sta ga s svojo razlago povsem izvotlili. Revident meni, da je za materialnopravno pravilno odločitev o tem, čigava lastninska pravica ima prednost, nujno upoštevati vsa ravnanja pravdnih strank, ker je mogoče le na ta način zagotoviti enako varstvo pravice do zasebne lastnine. Poleg ravnanj toženih strank, ki so razpolagale v zaupanju v zemljiško knjigo, bi bilo treba dokazno oceniti tudi ravnanje tožnice, ki svojega položaja ni z ničemer publicirala (in z njim seznanila tretjih dobrovernih) ali zavarovala, ter je s tem tudi sama prispevala, da je nepremičnina prešla v last dobrovernega tretjega.

5Tožnica je na revizijo odgovorila in obrazloženo predlagala njeno zavrnitev.

6Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in samo glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. V konkretnem primeru je bila revizija dopuščena glede materialnopravnega vprašanja pravilnosti presoje, da je nična prodajna pogodba, ki sta jo glede spornega stanovanja sklenila drugi toženec in tretji toženec. Zato preizkus utemeljenosti očitkov o procesnih kršitvah in o zmotni uporabi materialnega prava pri presoji ničnosti prodajne pogodbe, ki jo je prva tožena stranka sklenila z drugim tožencem, ni dovoljen.

7Revizija ni utemeljena.

8Obseg preizkusa materialnopravne pravilnosti o ničnosti druge prodajne pogodbe (sklenjene med drugim in tretjim tožencem) je s sklepom o dopustitvi revizije omejen na ničnostni razlog iz 88. člena ZDen. Ta določa, da z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve (prvi odstavek), da so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju z navedenim, nični (drugi odstavek) in da prepoved razpolaganja preneha veljati 30 dni po preteku roka iz 64. člena ZDen, razen za nepremičnine oziroma premoženje, za katero je bila vložena zahteva za denacionalizacijo (tretji odstavek).

9V tem okviru je ključno vprašanje, ali zakonska prepoved razpolaganja veže le denacionalizacijskega zavezanca ali tudi nadaljnje pridobitelje premoženja, za katero po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Pogodba med drugo in tretjo toženo stranko je namreč nična le, če prepoved razpolaganja ni omejena le na denacionalizacijskega zavezanca, pač pa velja tudi za vse nadaljnje pridobitelje.

10Razlaga določb 88. člena ZDen, za kakršno se zavzema revident - da naj bi bilo razpolaganje po teh določbah prepovedano le denacionalizacijskim zavezancem (v konkretnem primeru pa niti njemu, ker naj bi v času sklenitve pogodbe tožnica ne imela možnosti zahtevati vrnitve) - je materialnopravno zmotno. ZDen je lastnikom zasebnega premoženja, podržavljenega s pravnimi podlagami iz 3. člena navedenega zakona, omogočil denacionalizacijo v različnih oblikah. Ena od oblik je vrnitev premoženja v naravi, torej z vzpostavitvijo lastninske pravice na njem. Izvedba denacionalizacije v tej obliki je mogoča le, če premoženje, ki je (lahko) predmet vrnitve, ne preide v premoženjsko sfero oseb, ki niso denacionalizacijski zavezanci. Zakonodajalec je, da bi preprečil neučinkovitost denacionalizacije z vrnitvijo premoženja v naravi zaradi prenosov lastninske pravice na pravne subjekte, ki niso denacionalizacijski zavezanci, uzakonil prepoved razpolaganja ter ničnostno sankcijo za primer njene kršitve.

11S prepovedjo razpolaganja je bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa(1). Začasno zato, ker je bila prepoved razpolaganja v tretjem odstavku 88. člena ZDen omejena na rok 30 dni po preteku roka, predpisanega za vložitev zahteve za denacionalizacijo, razen glede premoženja, za katero je bila (že) vložena zahteva za denacionalizacijo: v takih primerih je prepoved veljala do pravnomočnosti odločitve pristojnega organa, da se premoženje ne vrne oziroma do tedaj, ko upravičenec izjavi, da zahteva odškodnino.

12Stvari, izvzete iz pravnega prometa (res extra commercium) nimajo sposobnosti biti objekt stvarnih pravic.(2) Izvzetje stvari iz pravnega prometa torej v klasičnih stvarno-pravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na njej ni mogoče veljavno prenesti na drugega.(3) Ali - kot pravilno poudarja odgovor na revizijo: gre za lastnost stvari kot take in ne za lastnost oseb, ki bi s to stvarjo želele razpolagati. Glede na pravne učinke izvzetja stvari iz pravnega prometa je torej prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje sukcesivne pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih (in torej tudi ne revidenta v konkretnem primeru).

13Vrhovno sodišče je v več odločbah povedalo, da prepoved iz 88. člena ZDen zajema vsako razpolaganje, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali na obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev (4). Da je prepoved iz prvega odstavka 88. člena ZDen naslovljena na denacionalizacijskega zavezanca in njegovega sopogodbenika ni bilo nikoli sporno. V veliki večini primerov, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče, je tudi prišlo le do takega, enkratnega, razpolaganja (ko je denacionalizacijski zavezanec razpolagal s premoženjem, glede katerega je obstajala možnost vrnitve denacionalizacijskemu upravičencu v naravi). Pojasnilo pa je tudi že, da prepoved razpolaganja velja tudi za vsa morebitna nadaljnja razpolaganja.(5) Poudarilo je, da določbe 88. člena ZDen ne dopuščajo razlage, po kateri bi bil ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, medtem ko nadaljnji pravni posli ne bi bili nični oziroma naj bi se ničnost ne raztezala na nadaljnja razpolaganja s premoženjem. Zakon namreč prepoveduje vsako razpolaganje in le ob takem razumevanju njegovega besedila so lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev. Temu stališču je Vrhovno sodišče v primerih večkratnega razpolaganja s premoženjem, ki bi lahko bilo predmet vrnitve, sledilo.(6) Sicer drugačno, vendar v neprimerljivi zadevi in zgolj obiter dictum izrečeno razlogovanje revizijskega sodišča ne pomeni spremembe njegovih prej pojasnjenih stališč.(7)

14Revizija je po povedanem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

15Tožnica, ki je v revizijskem postopku uspela in je v njem utrpela stroške v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo, je po načelu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve teh stroškov. Vrhovno sodišče jih je odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi in jih naložilo v plačilo tretjemu tožencu (prvi odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-123/95 z dne 5. 3. 1988.

Op. št. (2): Glej Gavela N., V. Gavela N. in soavtorji, Stvarno pravo, Drugo izmijenjeno in dopunjeno izdanje, Svezak 1, Narodne novine d.d., Zagreb 2007, stran 676.

Op. št. (3): Glej Juhart M. in soavtorji, Stvarno pravo, Gospodarski vesnik, Založba, Ljubljana 2007, stran 80 in 218 ter Juhart M. in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Gospodarski vesnik, Založba, Ljubljana 2004, stran 239

Op. št. (4): Npr. sodba in sklep II Ips 45/2013 z dne 2. 4. 2015, sodba III Ips 124/2011 z dne 17. 6. 2014, sodba III Ips 71/2010 z dne 26. 4. 2013, sodba II Ips 957/2008 in druge.

Op. št. (5): Glej sodbo II Ips 331/2006 z dne 15. 10. 2008.

Op. št. (6): V sodbi II Ips 83/2010 z dne 17. 1. 2013 je ponovilo stališče, da po 88. členu ZDen od uveljavitve tega zakona dalje ni dopustno nobeno razpolaganje oziroma da zakonska prepoved razpolaganja ni naslovljena le na denacionalizacijskega zavezanca, pač pa tudi na kasnejše pridobitelje in da so vsi pravni posli nični. Poudarilo je tudi, da morebitna dobrovernost pogodbenikov ne vpliva na presojo veljavnosti pravnih poslov.

Op. št. (7): V sodbi in sklepu II Ips 8/2014 z dne 30. 10. 2014 je Vrhovno sodišče zapisalo, da določba prvega odstavka 88. člena razpolaganje s premoženjem prepoveduje zavezancem; da bi jezikovna razlaga te določbe sicer lahko privedla do zaključka, da je nično vsakršno razpolaganje, da pa je namen navedene določbe same in celotnega zakona v varstvu zasebne lastnine upravičencev, zato razpolaganj samih ni mogoče subsumirati pod določbo 88. člena ZDen, prav tako pa tudi ne razpolaganj tretjih oseb. Toda dejanske in pravne okoliščine so bile v tem primeru drugačne: dedinja denacionalizacijskega upravičenca je nepremičnino, ki je bila predmet denacionalizacije, prodala, preden je ta s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji) prešla nanjo, zato je bilo treba njeno razmerje presojati po pravilih, ki se uporabljajo v primerih prodaje tuje stvari.