VSRS sodba II Ips 39/2014

Revizija se zavrne.

Prva toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku 2.442,44 EUR njegovih stroškov odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženki zavezalo k nerazdelnemu plačilu zneska 46.653,31 EUR (I. točka izreka), drugo toženko pa še k dodatnemu plačilu zneska 83.346,69 EUR (II. točka izreka) in plačevanju mesečne rente v znesku 500,00 EUR (III. točka izreka), vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 70.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (V. točka izreka). Med drugim je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval ob ogledu in izmeri za izdelavo stopnic na gradbišču objekta, ko je stopil na opažni element, ki ni bil (pravilno) pritrjen, zato je padel v nezaščiteno odprtino za stopnice. Obširno je pojasnilo, zakaj za škodo tožnika odgovarja prva toženka (zanjo pa do zavarovalne vsote tudi njena zavarovalnica), ki bi morala poskrbeti za tak način pritrjevanja opažnih elementov, da bi bila zagotovljena varna hoja po njih, poleg tega pa bi morala ustrezno zavarovati odprtine v tleh (luknjo za stopnice). Prva toženka je bila glavni izvajalec gradbenih del na objektu, družba G., d. o. o., pa je bila njen podizvajalec za izvedbo vseh gradbeno obrtniških del do tretje gradbene faze (pri njej zaposleni delavci so med drugim izvedli tudi polaganje opaža). Kljub temu je gradbena dela na objektu vodila in nadzorovala prva toženka; njen zakoniti zastopnik je odrejal delo, dajal navodila, pokazal, kako se kaj naredi, spremljal pravilnost del, povedal, če se kaj izvaja narobe in v takem primeru tudi pokazal, kako je prav. Presodilo je, da so se dela (tudi polaganje opaža) opravljala za prvo toženko, ki jo je zato v smislu prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) obravnavalo kot pravno osebo, za katero so delali (tudi) delavci, ki so izvajali opaž. Ker so ti z nepravilnim polaganjem opaža tožniku kot tretji osebi povzročili škodo, zanje odgovarja prva toženka. Svoje neposlovne odškodninske odgovornosti za škodo tretje osebe se ne more razbremeniti z morebitnim dogovorom z družbo G., d. o. o.. Sodišče je pojasnilo tudi, da tožnik ni prispeval k nastanku škode (na gradbišču se ni nahajal nepooblaščeno, pri izvajanju meritev pa je ravnal skladno s profesionalnimi zahtevami).

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženk zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje (očitno le v delu, ki se nanaša nanjo) prva toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Meni, da sodišče druge stopnje ni vsebinsko obravnavalo pritožbenih navedb in se do njih ni ustrezno opredelilo, saj je pojasnilo le, da ne morejo uspešno nasprotovati ugotovitvam izvedenca. Sklicevanje na razloge prvostopenjske sodbe ne pove nič o pritožbenih razlogih, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V nasprotju z vsebino pritožbe je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da je pritožnica izpodbijala dejanske ugotovitve izvedenca. Poudarja, da je bil samostojni izvajalec gradbenih del do tretje faze podjetje G., d. o. o., po naročilu katerega je tožnik opravljal dela, zato bi morale odgovorne osebe tega podjetja skrbeti za nadzor in varnost podrejenih delavcev. Takšna določila vsebuje tudi Sporazum o varstvu na skupnem gradbišču. Izvajanje opaža je opravilo isto podjetje, revidentka pa na gradbišču ni imela nobenih svojih delavcev. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih glavnemu izvajalcu nalaga skrb za proste poti in prehode, v tem primeru pa je treba uporabiti podrobnejša določila, ki zadevajo odgovornost in skrb izvajalca za varnost pri izvrševanju svojih del. Revizijsko sodišče je v podobnem primeru zavzelo stališče, da je za ugotavljanje odgovornosti pomemben odnos do delavcev, zlasti koordinacija, dajanje navodil in razporejanje; glavni izvajalec v razmerju do svojih podizvajalcev odgovarja predvsem za „posojene“ delavce (sodba in sklep II Ips 21/2012 z dne 13. 9. 2012). Podizvajalec v takšnem primeru le „posodi“ svoje delavce, in ne izvaja nobenih drugih del, položaj v obravnavani zadevi pa je ravno obraten – glavni izvajalec je bil nosilec posla, medtem ko je bilo za operativno razporejanje delavcev, dajanje navodil in določanje posameznih faz gradbenih opravil določeno podjetje G., d. o. o.. Ker revidentka ni organizirala delovnega procesa, je sklepanje o njeni odškodninski odgovornosti neživljenjsko in nesprejemljivo. Sodišče tudi ni povzelo pomembnih dejstev, da je tožnik kot samozaposlena oseba strokovnjak za tovrstna dela, zaradi česar ga je podjetje G., d. o. o., tudi angažiralo. Od tožnika se zahteva profesionalna skrbnost. Sodišče se prav tako ni ukvarjalo z dejstvom, kdo je (neprimerno) izvedel oziroma pritrdil opaž. Ta dela je opravljalo podjetje G., d. o. o., ki je na ta način pretrgalo vzročno zvezo in s tem odgovornost revidentke za nastalo škodo. Določba prvega odstavka 147. člena OZ v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj ne gre za delavca, za katerega naj bi odgovarjala pravna oseba, temveč za samozaposleno osebo. Revidentka bi bila lahko kvečjemu odgovorna zaradi napačne izbire podizvajalca, vendar očitkov v tej smeri ni bilo. Zmotno je stališče, da dogovor prve toženke in podjetja G., d. o. o., glede odgovornosti za varno delo ni pomemben. Prvo toženko kot glavnega izvajalca bremeni odgovornost glede koordiniranja dela med posameznimi izvajalci, dela do tretje gradbene faze pa bi moralo koordinirati podjetje G., d. o. o.. Tožnik je dela opravljal izključno po nalogu tega podjetja. Do nesreče je prišlo zaradi nestrokovnega dela tožnika in podjetja G., d. o. o., ki ima prav tako ekonomsko korist iz tega posla. Do te koristi se sodišče ni opredelilo.

4Tožnik v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

5Revizija ni utemeljena.

6Očitno napačni so očitki o pomanjkanju zadostnih razlogov izpodbijane sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Njena obrazložitev razkriva, da noben pritožbeni očitek ni bil zavrnjen niti zaradi golega sklicevanja na razloge prvostopenjskega sodišča niti zaradi zaključka, da je pritožnica izpodbijala dejanske ugotovitve in zaključke izvedenca. Razlogov, s katerimi revidentka polemizira in jim pripisuje nezadostnost, izpodbijana sodba ne vsebuje. Vsebuje le jasne, razumljive, pregledne in vsebinsko popolne razloge o odločilnih dejstvih, ki izključujejo sleherni dvom v njeno preverljivost.

7Odločilni razlog izpodbijane sodbe je ugotovljeni izvor tožnikove škode. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je ta nastala zaradi nepravilnosti pri gradbenih delih (polaganju opaža), ki so jih za glavnega izvajalca (prvo toženko) opravili delavci podizvajalca (podjetja G., d. o. o.). Sklepanje, da je te delavce šteti za delavce prve toženke, sta sodišči pravilno oprli na ugotovitve, da je vsa gradbena dela na objektu vodila in nadzorovala prva toženka. Revidentka ga ne more izpodbiti s prikazovanjem drugačnega dejanskega stanja, saj to v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na enak način je mogoče ovreči tudi v reviziji zatrjevano nasprotje izpodbijane odločitve od sodne prakse revizijskega sodišča.

8V opisanem položaju sta sodišči nižjih stopenj pravilno presodili, da prva toženka odgovarja za tožnikovo škodo, saj so mu jo kot tretji osebi povzročili njeni delavci (prvi odstavek 147. člena OZ). Zato je povsem nepomembna trditev, da je tožnik samozaposlena oseba in ni delavec prve toženke, kar ji je obširno pojasnilo že sodišče druge stopnje. Utemeljeno je sledilo tudi pravilnim razlogom prvostopenjskega sodišča, da morebiten sporazum med prvo toženko in podizvajalcem nima učinka na neposlovno odškodninsko obveznost prve toženke do tožnika. Končno gre zavrniti povsem posplošen očitek, ki (so)vzrok konkretne nezgode pripisuje nestrokovnem delu tožnika in podjetja G., d. o. o.. Nanj sta obrazloženo odgovorili že sodišči nižjih stopenj, z njunimi razlogi pa se revidentka niti sooči ne (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

10Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Prva toženka z revizijo ni uspela, zato je dolžna povrniti zahtevane in potrebne stroške tožnikovega odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 2.442,44 EUR (1.982,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 20,00 EUR materialnih stroškov ter 22 % DDV), ki jih mora prva toženka plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).