VSK sodba I Cp 353/2015

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ajdovščini zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 2.376,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2012 do plačila (I. točka izreka) in tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 516,91 EUR in stranskega intervenienta v znesku 11,88 EUR, obema v roku 15-ih dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da podana ni odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo s tožbo uveljavlja tožeča stranka.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščeni odvetniški družbi pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pritožba najprej izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženec zaradi rubeža ni mogel vedeti, da so bili motorji last tožnice. Sklicuje se na elektronsko sporočilo z dne 8.3.2013 S.S., iz katerega naj bi izhajalo ravno nasprotno in sicer: „Vozila so zarubili rubežniki, kljub temu, da smo jih opozorili, da so vozila le na konsignaciji in niso last T. d.o.o, oz. M. SM.“ Po mnenju pritožbe iz navedenega sporočila jasno izhaja, da je bil izvršitelj o lastništvu spornih motornih vozil pravočasno obveščen. Ne soglaša tudi z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je izvršitelj ravnal pravilno in pravočasno ter z ustrezno skrbnostjo. Izvršitelj je bil namreč več dni pred rubežem obveščen, da so motorji last tožnice, pa jih je kljub temu na dražbi prodal. V nadaljevanju pritožba prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da izvršilno sodišče v tako kratkem času, glede na potek izvršilnih postopkov, zagotovo ne bi opredelilo oziroma predloga niti ne bi sprejelo v obravnavo pred razpisano javno dražbo. Sodba se tudi ni opredelila do navedb tožeče stranke v povezavi s 76. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju: Pravilnik). Kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bil izvršitelj pred prodajo premičnin obveščen, da gre za stvari, ki so v lasti tožeče stranke, se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da je izvršitelj zarubil stvari v višji vrednosti, kot jo predstavlja vrednost terjatve v izvršilnem postopku. Skupna vrednost zarubljenega blaga je bila 12.698,00 EUR, terjatev pa je znašala 5.520,62 EUR. Vrednost zarubljenih stvari je torej kar dvakrat presegala vrednost terjatve. Pritožba zato meni, da je šlo v predmetni zadevi za kršitev 76. člena Pravilnika, saj lahko izvršitelj zarubi predmete, na katerih obstaja pravica drugih le v primeru, da ostale premičnine ne zadoščajo za poplačilo dolga. Tožeča stranka nato izpostavlja določbo 39. člena Pravilnika, iz katerega izhaja, da se mora izvršitelj v dvomu glede nadaljevanja izvršilnega postopka obrniti na sodišče. Po mnenju tožnice gre v konkretnem primeru ravno za tako situacijo, ko je imel izvršitelj jasno in nedvoumno izkazano lastništvo tožeče stranke na motorjih, pa je kljub temu, da je vedel, da so motorji v lasti tožeče stranke, le-te prodal. Izvršitelj je torej zavestno povzročil škodo tožeči stranki. V konkretni zadevi je bil izvršitelj pred prodajo premičnin obveščen o tem, da niso last dolžnika, poleg tega pa je bil seznanjen tudi s pogodbo, ki lastništvo dokazuje. Očitno je, da bi morali biti predmeti tožeče stranke iz javne dražbe izločeni. Izvršitelj se ne more ekskulpirati s sklicevanjem, da bi bilo kaj drugače, v kolikor bi tožeča stranka v zadnjem hipu formalno vložila ugovor na sodišče. Pravna sredstva niso sama sebi namen. Poleg tega je tudi samo sodišče ugotovilo, da je bil rok za ukrepanje tožeče stranke v konkretnem primeru prekratek. Glede na to, da je tožeča stranka sporočilo prejela le en dan pred rubežem, je potrebno ugotoviti, da bi sodišče ugovor prejelo šele naslednji dan, to je na dan rubeža. Malo verjetno je, da bi sodišče o ugovoru odločilo, preden je bila javna dražba sploh izvedena, saj je bila ta razpisana ob 9.00 uri - ko pošta še niti ni razdeljena. Navedbe sodišča o tem, da bi tožeča stranka lahko ugovor vložila pravočasno, so tako neutemeljene, predvsem pa sodišče o njem ne bi odločilo pravočasno. Iz vsega navedenega po mnenju pritožbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, prav tako prekršilo pravila postopka, zato je potrebno njeni pritožbi ugoditi. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo relevantno dejansko stanje, ki ga je mogoče v bistvenem povzeti v naslednjem: - dne 1.3.2012 so bila v postopku izvršbe zoper dolžnika T. d.d. v njegovi poslovalnici v Postojni s strani toženca kot izvršitelja med drugim zarubljena tudi tri kolesa z motorjem last tožeče stranke; - toženec je javno dražbo oklical dne 8.3.2012 in jo določil za dne 16.3.2012; - tožeča stranka je za rubež svojih koles izvedela 12.3.2012 in je istega dne v popoldanskem času tožencu poslala elektronsko sporočilo, v katerem je navedla, da so bila zarubljena kolesa, ki so njena last in temu obvestilu priložila skenirano pogodbo, sklenjeno s podjetjem T. d.d.; - toženec je dne 13.3.2012 tožeči stranki poslal obvestilo, v katerem je navedel, da lahko svoje pravice na zarubljenih predmetih uveljavlja pri pristojnem sodišču in temu obvestilu priložil rubežni in cenilni zapisnik ter oklic prve javne dražbe; - to obvestilo je tožeča stranka prejela dne 15.3.2012; - tožeča stranka do dne javne dražbe ni storila ničesar; - kolesa so bila na javni dražbi dne 16.3.2012 prodana.

Izvršitelj praviloma zarubi stvari, ki jih ima dolžnik v posesti (prvi odstavek 83. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), predvsem stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo, in stvari, ki se dajo najlažje vnovčiti (drugi odstavek 84. člena ZIZ). Če pa so glede stvari pripombe, na primer, ko dolžnik zatrjuje, da stvari, ki so pri njem, niso njegove, ali da so to neodtujljive stvari, ali če druge osebe zatrjujejo na teh stvareh pravice (lastninska, posest, zastavne, prednostne itd..), ali če so taki zahtevki teh oseb na zunaj vidni, se stvari rubijo le izjemoma (če je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 76. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS št. 18/2003, 83/2006 in 59/2011)). Rubež stvari, glede katerih so pripombe o obstoju kakšne pravice, ki preprečujejo izvršbo, torej predstavlja izjemno situacijo, ki od izvršitelja terja posebno skrbno postopanje, zlasti v primeru, ko iz okoliščin primera izhaja verjetnost, da stvari ne pripadajo dolžniku, temveč določenemu tretjemu. V obravnavanem primeru pa za takšno situacijo ni šlo. Prvostopenjsko sodišče je namreč zanesljivo zaključilo, da toženec ob samem rubežu dne 1.3.2012 ni vedel in niti ni mogel vedeti, da sporna tri kolesa z motorjem niso v lasti dolžnika, temveč neke tretje osebe. Ta zaključek sicer pritožba izpodbija in se s tem v zvezi sklicuje na vsebino elektronskega sporočilo z dne 8.3.2013 S.S., vendar elektronskega sporočila z dne 8.3.2013 oziroma z vsebino, ki jo zatrjuje pritožba, v spisu ni. Iz dokaznega sklepa izhaja, da je sodišče vpogledalo v elektronsko sporočilo S.S. z dne 28.7.2010 in elektronsko sporočilo tožeče stranke z dne 12.3.2012. Iz spisovnih podatkov tudi ne izhaja, da bi tožeča stranka kot dokaz predlagala tudi vpogled v zadevno elektronsko sporočilo. Pritožbena trditev, da je bil toženec več dni pred rubežem obveščen, da motorji niso last dolžnice, je le navržena. Drži sicer, da je tožeča stranka pisno obvestilo o rubežu prejela šele en dan pred javno dražbo, to je 15.3.2012, vendar pa je za rubež vedela že prej in sicer že 12.3.2012 in bi že takrat lahko vložila ugovor tretjega. Tožeča stranka, ki se v izvršilnem postopku niti ni poslužila pravnih sredstev, ki jih zakon daje tretjim v takšnih primerih (ugovor tretjega po 64. členu ZIZ in predlog za odlog izvršbe po 73. členu ZIZ), se ne more sedaj sklicevati na to, da se sodišče v tako kratkem času do njenih ugovorov niti ne bi opredelilo. Pritožbene trditve, da je bil izvršitelj pred prodajo premičnin obveščen, da gre za stvari, ki so v lasti tožeče stranke in da je kljub temu zarubil stvari v višji vrednosti, kot jo predstavlja vrednost terjatve, so nesmiselne, saj je bi rubež stvari opravljen 15 dni pred njihovo prodajo in je bilo ugotovljeno, da toženec ob rubežu ni vedel, da so motorna kolesa last tožeče stranke. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na 39. člen Pravilnika. Toženec je namreč ravnal v skladu z drugim in tretjim odstavkom 76. člena Pravilnika, ki izvršitelju nalaga, da v takem primeru tretje osebe obvesti, da lahko svoje pravice uveljavljajo pri sodišču, kar tožeča stranka očitno ni storila.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).