VSL sodba I Cp 2787/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 39526/2013 z dne 21. 3. 2013 ter da je toženec dolžan tožnici v 15. dneh povrniti pravdne stroške v znesku 1.512,15 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec z vožnjo pod vplivom alkohola (1,14 g/kg alkohola) in vožnjo po nasprotnem voznem pasu dne 29. 4. 2011 okoli 14.30 ure z osebnim avtomobilom povzročil prometno nesrečo, ko je v ostrem desnem ovinku zapeljal na levi prometni pas, po katerem je pravilno (po svojem voznem pasu) pripeljal A. A. s tovornim vozilom s prikolico in s prednjim levim delom svojega vozila trčil v sprednji levi del tovornega vozila, tožnica pa je oškodovancu izplačala odškodnino za materialno škodo na tovornem vozilu v višini 5.122,76 EUR in za najem drugega tovornega vozila in stroške vleke poškodovanega vozila 4.037,08 EUR, skupaj torej 9.159,84 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje toženec „iz vseh pritožbenih razlogov“(1) predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej poudarja, da ne sprejema celotne krivde za prometno nesrečo in posledično nastalo škodo, takšna odločitev pa je zmotna in nepravilna. Priznava, da je vozil pod vplivom alkohola, vendar v skladu s prometnimi predpisi oziroma manj od dovoljene hitrosti. Meni tudi, da stopnja alkoholiziranosti ni bila tako visoka, da bi bilo mogoče reči, da je do nesreče prišlo zaradi vožnje pod vplivom alkohola in ta ni bila v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Toženec je namreč vozil umirjeno in je zaradi trenutne nepazljivosti zapeljal v nasprotni vozni pas ter tako tudi sam deloma prispeval k nesreči. K nastanku škodnega dogodka pa je prispeval tudi voznik tovornega vozila, ki je vozil z neprilagojeno hitrostjo oziroma s hitrostjo, ki je bila bistveno višja od predpisane. Dovoljeno hitrost 40 km/h je prekoračil za 10 km/h. Opozarja, da izvedenec B. B. ni odgovoril na po tožencu zastavljeno vprašanje, kakšna škoda bi nastala, če bi se tovorno vozilo pred mestom trčenja povsem ustavilo. Namesto tega je skozi mnenja zagovarjal voznika tovornega vozila in poudarjal njegovo dobro reakcijo, pred tem pa popolnoma zanemaril njegovo preveliko hitrost. Opozarja, da je življenjsko in logično, da bi bila škoda na tovornem vozilu manjša, če bi to vozilo stalo. Namesto tega je izvedenec vseskozi ponavljal, da bi do trčenja prišlo tudi, če bi voznik tovornega vozila ustavil vozilo v točki trčenja, sodišče pa je izvedencu nekritično sledilo. Toženec je prepričan, da je glede na to, da je voznik tovornega vozila dovoljeno hitrost prekoračil za 25 %, podana njegova soodgovornost za nastali škodni dogodek, in sicer minimalno v višini 20 %. Sodišče sicer zapiše, da bi bile posledice nezgode, v kolikor bi voznik tovornega vozila v točki trčenja le-to ustavil, nekoliko manjše, a tega ne upošteva. Izpodbijana sodba je tako brez kritične analize in skrbne dokazne ocene izvida in mnenja izvedenca. Ne soglaša niti z naziranjem sodišča, da bi toženec moral dokazovati višino škode, zaradi česar toženec tudi ni želel založiti predujma za izvedbo dokaza s cenilcem avtomobilske stroke, saj bi škodo morala dokazati tožnica. Nerazumni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da so navedbe toženca glede ugovarjane višine izplačane škode zgolj pavšalne, še posebej v primerjavi s predloženimi dokazi tožnika. Opozarja, da toženec ni strokovnjak in ne more sam oceniti, za koliko bi bila škoda manjša, če bi tovorno vozilo stalo. Sodišče torej ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj se s prispevkom oškodovanca sploh ni ukvarjalo, čeprav je le-ta soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Tožnica je oškodovancu neutemeljeno tudi izplačala odškodnino v višini 4.037,00 EUR iz naslova izgubljenega dobička. Dokazno breme glede izgubljenega dobička družbe C. d. o. o. (v škodnem dogodku udeleženo tovorno vozilo je bilo last navedene družbe) je bilo na strani tožnice, ki pa dobička navedene družbe niti zatrjevala ni, niti ni dobička ugotavljalo sodišče prve stopnje (izgubljenega dobička). Sodišče se je namreč postavilo na stališče, da je tožnica oškodovancu izplačala navadno škodo, in ne izgubljen dobiček. Takšno pravno naziranje pa je nesprejemljivo. Sodišče ne sme popravljati zahtevkov strank in odločati mimo njih ali strankam priznati zahtevke, tudi če jih te nepravilno postavijo. Sodišče je glede tega ravnalo napak na škodo toženca, saj je tožnica zahtevek utemeljevala z navedbami, da gre za izgubljen dobiček, a za slednjega ni podala ustreznih navedb in dokaznih predlogov, zaradi česar bi sodišče moralo zahtevek v tem delu kot nesklepčen in nedokazan ter posledično neutemeljen zavrniti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kašne zatrjevane, niti kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve kršitve postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP, in tega pritožbene trditve prav v ničemer ne omajejo. Ker ima izpodbijana sodba obširne, jasne in dobro utemeljene razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih toženec s pritožbo osporava, in se pritožbeno sodišče z njimi strinja ter jih sprejema kot povsem pravilne in utemeljene, se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pri tem pritožbeno sodišče še posebej izpostavlja, da ni in ne more biti dvoma, da je prometno nezgodo, v kateri je oškodovanec utrpel prisojeno materialno škodo, izključno odgovoren toženec z vožnjo pod vplivom alkohola in vožnjo po nasprotnem voznem pasu, pri čemer je bila alkoholiziranost toženca tako visoka, da je brez dvoma vplivala na njegovo vožnjo in je brez kakršnega koli dvoma to vzrok, da je toženec s svojim vozilom zapeljal na nasprotni vozni pas, po katerem je sicer z res nekoliko preveliko hitrostjo, a pravilno po svojem voznem pasu, pripeljal voznik tovornega vozila s priklopnikom. Res je nasproti vozečo vozilo prekoračilo dovoljeno hitrost, a pritožbeno sodišče pri tem povsem soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da na vzrok nastanka škodnega dogodka ni vplivala, še posebej upoštevajoč, da je oškodovanec skušal škodni dogodek preprečiti z intenzivnim zaviranjem in vožnjo izven cestišča na neutrjeno bankino okrog 1,55 metra izven vozišča (na drugi strani je toženec zapeljal na levo stran ceste na nasprotni vozni pas in brez zaviranja vozil po levi strani do točke trčenja). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje (in toženca v pritožbi), da bi bile škodne posledice v primeru, da bi voznik tovornega vozila vozila vozil s predpisano hitrostjo, mogoče manjše, a je dokazno breme glede tega (manjše škode od pretrpljene oziroma izplačane) prešlo na toženca, ki te hipotetične možnosti ni z ničemer izkazal.

5Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede škode v višini 4.037,00 EUR za povzročeno materialno škodo. Drži, da je tožnica to škodo napačno poimenovala kot izgubljen dobiček, a gre pri tem za pravno kvalifikacijo, na katero sodišče ni vezano upoštevajoč tretji odstavek 180. člena ZPP(2) in so tudi glede tega pritožbeni očitki toženca povsem neutemeljeni. Ne gre za vprašanje zahtevka (pravno relevantna dejstva za zahtevek v tem delu je tožnica navedla), pač pa pravno kvalifikacijo zahtevka v tem delu, na katero sodišče, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ni vezano.

6Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7Predlog toženca za povrnitev stroškov pritožbenega sodišča je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP, odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi toženčeve pritožbe.

-------------

Op. št. (1): Po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP – razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijat) se sodba sme izpodbijati: 1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka; 2. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; 3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Op. št. (2): Iura novit curia.