11. člen SZ-1

Prednostno načelo pomeni, da imajo starejše stvarne pravice prednost pred mlajšimi stvarnimi pravicami. Smiselno enako pravilo določa glede osebnih služnosti, stvarnega bremena in stavbne pravice 3. točka prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP. Pritožnika se na vknjiženo pravico služnosti stanovanja (in stavbnega bremena) ne moreta uspešno sklicevati, saj gre za pozneje pridobljeni izvedeni pravici. V takem primeru zaradi izključujočega učinka uveljavitve hipoteke s prednostnim vrstnim redom, prenehajo vse osebne služnosti in stvarno breme, ki so bile pridobljene po trenutku, od katerega učinkuje vpis najzgodnejše hipoteke v zemljiško knjigo.

Določb Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem in Javnega razpisa za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem ni mogoče preoblikovati in uporabljati tako, kot da se člane gospodinjstva zamenja z ožjimi družinskimi člani po definiciji iz 11. člena SZ-1. Toženka bi morala zato tožnikovo vlogo v tem delu obravnavati v skladu z nedvoumno vsebino, ki jo materialni predpisi dajejo temu merilu in ugotavljati "število članov gospodinjstva" ter za vsakega mladoletnega otroka, ki je član tega gospodinjstva, tožniku dodeliti 30 točk. Že iz gramatikalne razlage obeh pravnih statusov (družina - ožji družinski člani) izhaja, da je družina širši pojem od pojma "ožji družinski člani". V času prijave na javni razpis, tj. 28. 10. 2016, je veljal ZZZDR, ki je v 2. členu pojem družine opredelil kot življenjsko skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo. Pri pogoju, ki vsebuje presojo, ki se nanaša na prosilčevo "družino", bi zato toženka ne smela uporabiti definicije iz 11. člena SZ-1, ki se nanaša na opredelitev ožjih družinskih članov, pač pa, ker SZ-1 definicije družine za potrebe uporabe določb SZ-1 oziroma javnih razpisov iz 87. člena SZ-1 ne

Tožnica je bila pravilno uvrščena kot samska oseba, saj njenih dveh odraslih hčerk ni možno obravnavati kot ožjih družinskih članov. Ne drži tožbena navedba, da ni bilo upoštevano, da ima tožnica skoraj 22 let delovne dobe, saj iz izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je po tej točkovalni kategoriji dobila 50 točk.

Toženka je napačno izhajala iz določbe 11. člena SZ-1, ki se nanaša na lastnika ali najemnika stanovanja (v smislu določb SZ-1), ker tožnik kot prosilec na javnem razpisu ni v teh pravnih položajih kot sodelujoči na javnem razpisu, ki bi narekovala uporabo te določbe. V položaj najemnika bi prosilec stopil šele po sklenitvi najemne pogodbe. Toženka bi morala pri presoji tožnikove vloge po posamezni postavki izhajati iz besedila posamezne postavke, posameznega pogoja in merila, ki je pri posamezni postavki naveden.

V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je tožnikov sin ob prijavi na javni razpis dopolnil 26 let in da je zaposlen in da torej po predpisih, na katere se pravilno sklicujeta oba pristojna organa, tožnikova dolžnost, da sina preživlja, ni podana. Poleg tega je v obrazcu vloge za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem v zadostni meri pojasnjeno, kdo se po pogojih razpisa šteje, poleg zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, med druge ožje družinske člane prosilca. Po točki I.3. so to družinski člani, za katere velja medsebojna dolžnost preživljanja, v opombi k tej točki pa je navedeno, kdo sodi med njih, in ko gre za otroke, so to "otroci prosilca, dokler jih je ta dolžan preživljati - v primeru študija najdlje do zaključka dodiplomskega študija oziroma dopolnjenega 26. leta starosti, v primeru šolanja na visoki stopnji, ki traja pet ali šest let, ali če zaradi daljše bolezni ali poškodbe ali služenja vojaškega roka med šolanjem otrok šolanja ni končal v predpisanem roku, pa še toliko časa, kolikor se je šolanje zaradi iz teh razlogov podaljšalo".

Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da imajo po določbi prvega odstavka 247. člena SPZ pravico do uporabe stanovanja ne le imetnik služnosti stanovanja, ampak tudi člani njegove družine in pravilno zaključilo, da je skupnost toženca z A. A. šteti za družinsko skupnost. Višje sodišče se strinja, da ima toženec za bivanje v spornem stanovanju pravni naslov, ki ga izvaja kot član družine iz pravice služnostne upravičenke (svoje matere).

Tožnica tudi v primeru, da stanovanje ne bi bilo predmet denacionalizacije (ob predpostavki: - da bi ji imetnica stanovanjske pravice s pisno privolitvijo prepustila pravico do odkupa; - oziroma bi prejšnja imetnica stanovanjske pravice umrla pred opravljeno izbiro (sklenitev najemne pogodbe ali odkup)), ne bila ožji družinski član v smislu določb SZ/91, ki bi lahko za stanovanje sklenil kupoprodajno pogodbo, zato se tudi v obravnavanem postopku na tak status, ki bi ji šel po določbah SZ/91 in iz katerega bi izhajala pravica do sredstev (ni pa tudi ožji družinski član po 11. členu SZ-1), kot podlaga za to upravičenje, ne more sklicevati.

Toženka bi morala za tožnico ugotoviti, ali šteje med ožje družinske člane v smislu 6. člena SZ oziroma 11. in 180. člena SZ-1 in pri odločanju to okoliščino upoštevati.