VSL sodba I Cp 2002/2015

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 210,68 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki 4.499,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (za glavnico v višini 34.562,44 EUR spp) je zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper II. točko (zavrnilni del) izreka sodbe zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb procesnega prava ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Strinja se z utemeljitvijo prvostopnega sodišča glede obstoja temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke, nikakor pa se ne strinja z opredelitvijo višine škode. Prvostopno sodišče je kot odbitno postavko pri izračunu škode neutemeljeno štelo obveznost tožeče stranke, da po pogodbi s toženo stranko plačuje tudi akontacijo dohodnine. Zakonska obveznost najemnika, če je ta pravna oseba, je, da najemodajalcu, ki je fizična oseba, mesečno akontira dohodnino. Dohodnina je osebni davek, ki ga vedno in izključno plačuje samo zavezanec, to je toženec. Brez logičnega smisla je prvostopno sodišče zaključilo, da naj bi bil najemnik poleg najemnine dolžan plačati še akontacijo dohodnine, ki naj bi se prištevala k strošku najemnine. Pripadajoča dohodnina na navedeni znesek, ki se jo je najemnik v skladu z zakonom zavezal akontirati za najemodajalca oziroma toženca, je del najemnine, ki se ob vsakokratnem plačilu najemnine v višini 20 % oziroma 25 % odtegne od najemnine in namesto najemodajalcu plača davčnemu organu. Podobno napako prvostopno sodišče zagreši tudi pri odštevanju občinskih taks. Iz predloženega cenika podjetja M. za sporno časovno obdobje izhaja, da je podjetje M. svojim končnim oglaševalcem zaračunavalo poleg najema tudi nadomestilo za komunalne takse, kar jasno potrjuje izpoved direktorja tožeče stranke. Občinske takse niso bile strošek najemodajalca, zato ne morejo vplivati na višino škode. Sodišče prve stopnje pri dokazovanju višine in obstoja poslovne škode uporablja absolutno previsoke standarde dokazovanja, kar posledično že pomeni kršitev pravice do pravnega varstva.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Tožena stranka se pritožuje zoper I. točko (ugodilni del) izreka sodbe iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, hkrati pa v obeh primerih toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke. Pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo na zmotnih materialnopravnih zaključkih in napačni uporabi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu glede zatrjevanja in dokazovanja višine nastale škode. Breme zatrjevanja in dokazovanja višine škode, kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, je na tožeči stranki. V konkretni zadevi je višje sodišče v razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje naložilo, da v zvezi z ugotavljanjem višine nastale škode postavi predlaganega izvedenca. Sodišče prve stopnje je temu navodilu sledilo ter sprejelo dokazni sklep o postavitvi izvedenca, naknadno pa je tožeča stranka tak dokazni predlog umaknila in pojasnila, da predujma za delo izvedenca ne bo plačala. Višino nastale škode izkazujejo navedbe tožeče stranke, ki pa so se med postopkom bistveno spreminjale, na kar je tožena stranka tekom postopka večkrat opozorila. V tožbi je tožeča stranka zatrjevala nastalo škodo v višini 167.109,57 EUR, ki naj bi predstavljala izgubljeni dobiček. Ko je bilo na prvi in na pritožbeni stopnji v zadevi že dvakrat odločeno ter je pred sodiščem prve stopnje tekel ponovljeni postopek, je tožeča stranka v vlogi z dne 7. 4. 2011 podala povsem nove trditve glede utemeljitve višine škode, ki naj bi glede na prejeti znesek za posamezni oglasni pano, ki ga je oddajala družbi M. znašala vsaj 39.061,44 EUR. Tovrstne trditve so bile podane prepozno in jih naslovno sodišče pri sprejemanju odločitve sploh ne bi smelo upoštevati. Tožeča stranka je šele z navedeno vlogo določno opredelila, na kakšni osnovi temelji z njene strani vtoževana škoda. Ni mogoče slediti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je za izhodišče vrednosti dohodkov (dobička) tožeče stranke v zvezi z nastalo škodo šteti dohodke iz pogodbe z družbo M. Vse, kar je iz navedb tožeče stranke v zvezi z višino škode sploh mogoče ugotoviti je to, da izgubljeni dobiček ne more biti višji od obsega vtoževane škode. Na takšni podlagi pa ni mogoče sprejeti nobenega zaključka v zvezi s tem, koliko škoda dejansko znaša. V takšnem položaju tudi ni mogoče na toženo stranko prenesti trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z izpodbijanjem navedb tožeče stranke o višini nastale škode. V konkretnem primeru pa tudi ni utemeljena uporaba določbe 216/1 člena ZPP.

5Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

6Pravdni stranki sta dne 16. 6. 2003 sklenili najemno pogodbo za zemljišča, na katerih je tožeča stranka postavila oglasne panoje. Toženec je dne 5. 6. 2007 pogodbo enostransko odpovedal, postavitev oglasnih panojev na istem zemljišču pa omogočil konkurenčni D. d.o.o. S takšnim ravnanjem je kršil 10. člen najemne pogodbe, ki med drugim določa, da ima tožeča stranka pri podaljšanju pogodbe prednostno pravico pred ostalimi ponudniki, zato je upnik poleg izpolnitve obveznosti na podlagi splošnih pravil upravičen zahtevati tudi povrnitev škode na podlagi drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

7Tožeča stranka od tožene stranke zahteva povrnitev škode iz naslova izgubljenega dobička. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke podan, kar pritožbeno ni sporno. Materialnopravno zmotno pa je prvo sodišče menilo, da je tožeča stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja škode zgolj z naslednjimi navedbami in predloženimi dokazi. V tožbi je tožeča stranka zatrjevala, da z vsakim dnem nezmožnosti oglaševanja trpi škodo v višini 15,43 EUR za en oglasni objekt, kar za šest panojev znese 92,57 EUR na dan. Upoštevajoč, da bi morala imeti na predmetni lokaciji možnost oglaševanja še najmanj 1.883 dni, znaša celotna višina škode 174.309,57 EUR. Od tega zneska tožeča stranka priznava in upošteva najemnino, ki bi jo morala plačati toženi stranki v višini 7.200,00 EUR. V dokaz obstoja škode je tožeča stranka predlagala izvedenca ustrezne stroke, a je kasneje navedeni dokazni predlog umaknila. Z vlogo z dne 21. 9. 2009 je še navedla, da je cenik, ki lahko služi za oceno škode, dostopen na spletni strani družbe E. d.o.o. Nadalje je v vlogi z dne 25. 5. 2010 navedla, da bi morali biti pričakovani dohodki ponudnika oglasnih panojev relativno visoki, saj mora ta z njimi pokriti stroške postavitve panojev kot tudi stroške zakupnine oziroma najemnine za zemljišče, na katerem panoji stojijo, poleg tega pa pridobiti še dohodek za financiranje svojega poslovanja (npr. za izplačilo plač svojim zaposlenim, za tisk in podobno) in dobiček, katerega pridobivanje je osnovni namen poslovanja vsake gospodarske družbe. Temu ustrezna je tudi višina pričakovanega, a izgubljenega dobička, ki ga tožeča stranka v postopku vtožuje. Na naroku za glavno obravnavo z dne 14. 6. 2010 je sodišče prve stopnje opravilo materialno procesno vodstvo ter tožečo stranko pozvalo, da navede trditveno podlago glede čistega dobička za en pano na dan. Tožeča stranka je odgovorila, da znaša po odbitku vseh stroškov, prispevkov ter davkov čisti dobiček približno 80 % prometa, ustvarjenega z oddajanjem zunanjih oglasnih površin. V vlogi z dne 8. 4. 2011 je tožeča stranka zatrjevala, da je prejemala od podjetja M. za vsak oglaševalski pano 123,30 EUR, kar pomnoženo s šestimi panoji znese 739,80 EUR mesečno in na letni ravni 8.877,60 EUR. Za čas 66 mesecev bi tožeča stranka morala prejeti najemnino v višini 48.826,80 EUR. Tožeča stranka s predmetnimi oglasnimi panoji ni imela nobenih drugih odbitnih stroškov, razen obveznosti plačila davščin. Nominalna škoda, ki jo je tožeča stranka utrpela, znaša 39.061,44 EUR.

8Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (7. in 212. člen ZPP). Ob zgoraj navedeni trditveni in dokazni podlagi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti, kakšen pričakovani dobiček bi tožeči stranki nastal oziroma ali bi ji sploh nastal, čeprav je na njej trditveno in dokazno breme glede obstoja škode, v konkretnem primeru tako glede prihodkov kot tudi glede odhodkov (primerjaj VS RS II Ips 102/2011, II Ips 532/2007, II Ips 300/2006, II Ips 107/2011). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da prihodka ni mogoče enačiti z dobičkom, saj ni dvoma, da tudi pri dejavnosti oglaševanja nastajajo stroški, ki bi jih morala navesti tožeča stranka, da bi bilo sploh možno ugotavljanje višine izgubljenega dobička.

9Pravilno zato pritožba opozarja, da v takšnem položaju, ko je trditvena podlaga glede obstoja in višine škode nezadostna, na toženo stranko ni mogoče prenesti trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z izpodbijanjem navedb tožeče stranke o višini nastale škode. Zahteva po substanciranem ugovarjanju ne pomeni, da bi morala stranka dopolnjevati nepopolne navedbe nasprotne stranke. Obveznost substanciranega prerekanja bi za toženca veljala le, če bi tudi tožeča stranka ravnala v skladu z zahtevo po substanciranem navajanju dejstev. Tožeča stranka pa je bila tako s strani tožene stranke kot tudi s strani sodišča opozorjena na pomanjkljivost njene trditvene in dokazne podlage v zvezi z obstojem škode (glej pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 14. 5. 2010).

10Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da odločanje po prostem preudarku pride v poštev šele in samo takrat, ko o višini odškodnine z izvajanjem dokazov ni mogoče ali ni ekonomično odločiti (primerjaj 216. člen ZPP). Res je izračun izgubljenega dobička zahtevno strokovno vprašanje, ki ga obravnava ekonomska stroka, a ga je na podlagi ustreznih podatkov mogoče ugotoviti s pomočjo izvedenca ekonomske stroke, ta dokaz pa je tožeča stranka umaknila.

11Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, upoštevaje določbe drugega odstavka 350. člena ZPP.

12Ker tožeča stranka, kljub materialno procesnemu vodstvu ter konkretiziranemu ugovoru toženca, ni podala in dokazala vseh relevantnih podatkov (tudi o odhodkih), ki so potrebni za ugotovitev višine izgubljenega dobička, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v ugodilnem delu (za dosojeni znesek v višini 4.499,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2008 do plačila). Posledično je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Sprememba odločitve o glavni stvari bi sicer zaradi spremenjenega uspeha pravdnih strank v postopku imela za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, vendar se pravdni stranki zoper stroškovni izrek sodbe nista pritožili, zato je le ta postal pravnomočen.

14Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji mora tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka 210,68 EUR. Stroški so odmerjeni v skladu z OT (2003), po višini pa so razvidni iz priznanih postavk stroškovnika v pritožbi (l. št. 254). V primeru zamude bodo od odmerjenih stroškov tekle tudi zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka. Ni pa pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker ta ni bil potreben.