UPRS sodba III U 149/2015

Tožba se zavrne.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnikov za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja Upravne enote Koper številka 351-468/2013-6 z dne 9. 12. 2013. V obrazložitvi sklepa navaja, da sta tožnika vložila predlog za obnovo postopka izdaje navedenega gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano investitorjema A.A. in B.B., oba ... Oba tožnika se sklicujeta na razlog za obnovo postopka iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj kot stranska udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nista imela možnosti uporabiti novih dokazov, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila dejstva in dokazi navedeni in uporabljeni že v prejšnjem postopku. Tožnika v predlogu za obnovo uveljavljata, da je dejstvo prevelike pozidanosti obstajalo že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in sta k predlogu za obnovo priložila izvedeniško mnenje, ki ga je izdelal C. d.o.o. iz ...

2Prvostopenjski organ je ugotovil, da je predlog za obnovo pravočasen in dovoljen, podali sta ga upravičeni osebi, vendar pa okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. Ne držijo navedbe tožnikov, da obstajajo okoliščine, da brez svoje krivde nista mogla uporabiti novih dokazov o pozidanosti, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva in dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožnika sta ves čas sodelovala kot stranska udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in sta imela možnost podajati pripombe na predložena dokazila in ugotovitve upravnega organa, to možnost sta tudi uporabila in podala na projektno dokumentacijo več pripomb. Upravni organ jih je presojal in nanje v obrazložitvi gradbenega dovoljenja tudi odgovoril. Uporabila sta tudi redno pravno sredstvo pritožbe, ki je bila kasneje pravnomočno zavržena. Prvostopenjski organ ugotavlja, da bi lahko predlagatelja že tekom rednega postopka ugovarjala in predlagala v predlogu za obnovo navedene dokaze o nepravilnem izračunu pozidanosti, pa tega nista storila, zato je njun predlog za obnovo postopka neutemeljen.

3Tožnika sta se zoper prvostopenjski sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ je v svoji odločbi med drugim zavzel stališče, da se v obnovitvenem postopku nov dokaz oziroma novo dejstvo lahko uporabi le, če se nanaša na dejstva, ki jih je stranka zatrjevala v prejšnjem postopku, pa jih prav zato, ker za dokaz ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti, ni uspelo dokazati. Tudi nov dokaz je moral objektivno obstajati v času pred izdajo odločbe, vendar stranka oziroma organ zanj ni vedel ali ga ni imel možnost uporabiti. Oba tožnika bi lahko ugovore v zvezi s pozidanostjo uveljavljala v okviru rednega pravnega sredstva.

4Tožnika v tožbi povzemata vsebino izpodbijanega akta in navajata, da niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista pojasnila, ali bi dokaz, pridobljen po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, bil take narave, da bi ob njegovem upoštevanju bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja lahko zavrnjena. Nadalje navajata, da sta se želela v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v okviru pritožbenega postopka zglasiti pri uradni osebi, ki pa je bila na dopustu. Nihče jima ni pojasnil, da se lahko o upravni zadevi posvetujeta tudi z osebo, ki opravlja nadomeščanje. Kot stranska udeleženca postopka izdaje gradbenega dovoljenja bi zagotovo zaprosila za strokovno pomoč, če bi bila v okviru procesnega vodstva na to opozorjena s strani uradne osebe, ki je vodila postopek. Okoliščino o preseženem faktorju pozidanosti sta ugotovila šele po pridobitvi mnenja strokovnjaka. To bi morala po njunem mnenju ugotoviti uradna oseba. Prav tako nista bila v času postopka opozorjena na možnost, da predlagata izvedenca. Z dodatnim dokazom, to je z izvedeniškim mnenjem z dne 4. 6. 2014, je dokazano, da bila podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja nepravilna, ker ne upošteva pogojev iz prostorskega načrta. Faktor pozidanosti je očitno presežen, zato bi moral biti postopek obnovljen. Z investitorji so bili že leta 1995 dogovorjeni, da bodo pozidali obstoječo črno gradnjo za največ 30%. Tožnika predlagata, naj sodišče oba akta odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

5Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

6Sodišče je v postopek kot stranke z interesom pritegnilo tudi A.A., B.B. in D.D., ki pa na tožbo niso odgovorili.

7Tožba ni utemeljena.

8ZUP v 267. členu določa, da ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni, organ predlog za obnovo zavrže.

9Sodišče je ocenilo, da sta prvostopenjski in drugostopenjski organ pravilno izhajala iz stališča, da bi morala tožnika že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zatrjevati, da gradnja zaradi preseganja stopnje pozidanosti ni v skladu s prostorskim aktom, da bi bilo to dejstvo lahko upoštevno, kot novo dejstvo, v postopku odločanja o predlogu za obnovo postopka. Kadar se namreč uveljavlja kot obnovitveni razlog nova dejstva ali nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku (1. točka 260. člena ZUP), se lahko ta dejstva upoštevajo le, če jih je stranka zatrjevala že v prejšnjem postopku. Tako je v Zakonu o splošnem upravnem postopku s komentarjem (Janez Breznik, Zdenka Štucin, Jonika Marflak; Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004) v komentarju k 260. členu navedeno, da je moralo dejstvo obstajati že v času prvega odločanja. Če je nastalo pozneje, obnovitveni razlog ni podan. Isto velja za nov dokaz. Tudi ta je moral objektivno obstajati v času pred izdajo odločbe, vendar pa stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnost uporabiti. Nov dokaz je obnovitveni razlog le, če se nanaša na dejstva, ki jih je stranka zatrjevala v prejšnjem postopku, pa jih prav zato, ker za dokaz ni vedela ali ga ni imela možnost uporabiti, ni uspelo dokazati. Kot novo dejstvo in nov dokaz ni mogoče upoštevati naknadno pridobljenih stališč in mnenj upravnih organov ter strokovnih organizacij (Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem str. 786).

10V obravnavani zadevi tožnika zatrjujeta dejstvo, za katerega dokazujeta, da je obstajalo že v času postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Vendar pa tega dejstva v prejšnjem postopku nista zatrjevala. Kot dokaz sta k zahtevi za obnovo postopka priložila izvedeniško mnenje, izdelano s strani C. d.o.o., z dne 4. 6. 2014. Ta dokaz je nastal šele po izdaji gradbenega dovoljenja, torej ne gre za dokaz, ki bi obstajal že v prvotnem postopku. Zaradi tega niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka iz prve točke 260. člena ZUP.

11V zvezi z tožbenim očitkom, da nobeden od obeh organov ni pojasnil, ali je dokaz, pridobljen po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, takšne narave, da bi lahko privedel do drugačne odločitve, sodišče pojasnjuje, da take presoje prvostopenjski organ ni mogel opraviti, saj zahteve za obnovo ni obravnaval po vsebini, ker jo je zavrgel zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk. Prvostopenjski organ je ugotovil, da novega dejstva in novega dokaza ni možno upoštevati, ker tožnika nista imela upravičenega razloga, zakaj nista faktorja pozidanosti uveljavljala že v postopku izdaje upravnega akta in je bil predlog za obnovo postopka iz tega razloga zavržen. Presoja faktorja pozidanosti bi prišla v poštev, če bi se ugotovilo, da so podane vse procesne predpostavke za obravnavo predloga za obnovo postopka, to je dovoljenost, popolnost in pravočasnost, ali ga je podala upravičena oseba, in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Prvostopenjski organ pa je ugotovil, da ravno slednji pogoj ni izkazan.

12Tožnika v tožbi tudi zatrjujeta, da jima v pritožbenem postopku ni nihče pojasnil, da ima uradna oseba, ki vodi postopek, namestnika, da bi se pri njem zglasila, ter da v postopku nista bila opozorjena na možnost, da predlagata izvedenca. S temi navedbami tožnika smiselno uveljavljata, da jima je bilo kršeno načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi, določeno v 7. členu ZUP, ki določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočati strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom (prvi odstavek 7. člena ZUP). Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori (drugi odstavek 7. člena ZUP). S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da bi dolžnost uradne osebe, da opozori stranki na uveljavljanje njunih pravic v postopku v konkretnem primeru obstajala le, v kolikor bi tožnika že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zatrjevala, da je faktor pozidanosti presežen. V tem primeru bi uradna oseba imela razlog za to, da bi lahko bodisi sama bodisi strankama predlagala, naj za to predložita ustrezne dokaze, med katere spadajo tudi izvedeniška mnenja. Tako pa je sodišče na podlagi podatkov upravnega spisa ugotovilo, da sta tožnika imela pripombe v zvezi z višino predvidene gradnje ter da naj investitor zakoliči parcelo, kjer se bo gradil objekt, kar izhaja iz obrazložitve gradbenega dovoljenja. Iz upravnega spisa ni razvidno, da bi tožnika v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zatrjevala, da je faktor pozidanosti presežen, zato se v tožbi tudi ne moreta sklicevati na to, da je bil že leta 1995 dogovor o tem, da bo obstoječa gradnja pozidana za največ 30%. Glede na to, da tožnika v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nista zatrjevala, da je faktor pozidanosti presežen, ju uradna oseba niti ni mogla opozoriti na njune pravice v zvezi s tem v skladu s 7. členom ZUP.

13V zvezi z tožbenimi navedbami, da je izdaja gradbenega dovoljenja nepravilna, ker ne upošteva pogojev iz prostorskega akta ter da je faktor pozidanosti očitno presežen, pa sodišče pojasnjuje, da je to že stvar vsebinske presoje, ki se nanaša na to, ali je predlog za obnovo postopka potrebno obravnavati tudi po vsebini. V konkretnem primeru pa gre za akt procesne narave, kjer je prvostopenjski organ presojal le to, ali so sploh podane procesne predpostavke za obravnavo predloga za obnovo postopka, kot jih določa prvi odstavek 267. člena ZUP, zato se do navedb tožnikov, o tem, da je faktor pozidanosti presežen, v tej fazi preizkusa predloga za obnovo ni mogel opredeliti in iz navedenih razlogov se tudi sodišče ne more opredeliti do teh tožbenih navedb. Po presoji sodišča je namreč prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da niso podane procesne predpostavke za obravnavo predloga za obnovo postopka iz razlogov, kot so bili pojasnjeni v tej sodbi.

14Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.