VSL sodba VII Kp 17483/2014

I. Ob obravnavanju pritožbe obdolženčevih zagovornikov se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako,

da se kazniva dejanja, opisana pod točkami 1b, 2a in 2b pravno opredelijo kot eno kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1,

obdolžencu se za to kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 določi kazen

pet mesecev zapora;

na kar se mu na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ob upoštevanju nespremenjene določene kazni en mesec zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 141. člena KZ-1 in kazni pet mesecev zapora, določene v tej sodbi za kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1

izreče enotna kazen

5 (pet) mesecev in 15 (petnajst) dni zapora.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novem mestu obdolženega A. A. pod točko 1/a in b spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 ter pod točko 2/a in b nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Obdolžencu je za vsako od kaznivih dejanj po prvem odstavku 141. člena KZ-1 izreklo (pravilno določilo) kazen en mesec zapora in za kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 izreklo (pravilno določilo) kazen pet mesecev zapora. Za tem mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. Odločilo je, da je oškodovancu dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 820,00 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Obdolženega je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse.

2Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi nepopolne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in odločbe o kazni ter predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma spremeni odločbo o kazni.

3Pritožba ni utemeljena, je pa pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženega.

4Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedbe oškodovanca, ki je prepričljivo opisal, da je obdolženemu pred 20. julijem 2013 dvakrat dovolil, da prespi v njegovi hiši, za tem pa od obdolženega zahteval, da njegovo hišo zapusti, kar je obdolženi dejansko storil, kasneje pa v času od 22. julija do 3. septembra 2013 najmanj trikrat brez dovoljenja oškodovanca vstopil v hišo oškodovanca in tam prespal, utemeljeno zaključilo, da je obdolženi s tem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. Pritožniki tega pravilnega zaključka ne morejo uspešno izpodbiti s ponavljanjem obdolženčevega zagovora, da je v hiši oškodovanca bival v soglasju z oškodovancem, pri čemer naj bi mu oškodovanec izročil celo ključ hiše. Oškodovanec je namreč prepričljivo in enako izpovedoval ves čas kazenskega postopka, že od podaje kazenske ovadbe dalje. Tako ob podaji obeh kazenskih ovadb zoper obdolženega, kakor tudi ob zaslišanju na glavni obravnavi je predložil tudi svoje zapiske, kjer je kronološko povzel obdolženčevo prepovedano ravnanje. Gre za tri različne zapise, ki se nahajajo na list. št. 8, 9 in C1, ki se po vsebini ujemajo.

5Oškodovanec je zanikal, da je obdolžencu izročil ključ hiše oz. garaže. Potrdil je, da mu je obdolženec, ko ga je zadnjič zalotil v hiši, to je dne 22.9.2013 vrnil duplikat ključa njegove hiše. Pojasnil je, da je obdolženec dejansko imel v času, ko je dvakrat z njegovim dovoljenjem prespal pri njemu, možnost, da je dal izdelati duplikat ključa, saj je imel rezervni ključ obešen pri vhodnih vratih. Oškodovanec je povedal, da je zaradi navedenega sedaj zamenjal ključavnice na hiši. Oškodovanec vse do 22.9.2013 ni vedel, da obdolženec poseduje duplikat ključa njegove hiše, zato okoliščina, da pred tem ni zahteval vrnitve tega ključa, obdolženega ne more razbremeniti. Oškodovanec je še povedal, da je bil obdolženec sprva prijazen in uglajen, ko pa je svoje obnašanje spremenil in postal vulgaren, pa mu ni več dovolil, da prespi v njegovi hiši. Obdolženi je očitno okoliščino, da oškodovanca pogosto ni bilo doma izkoristil, in v juliju in avgustu vstopil v hišo oškodovanca najmanj trikrat. Pri tem je bil dvakrat, to je 22. julija in 27. avgusta 2013, zaloten s strani oškodovanca, ko je spal v njegovi hiši. Da je obdolženi v hišo oškodovanca vstopil tudi ponoči dne 3. septembra 2013 pa je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo na podlagi okoliščine, da je takrat bilo iz hiše oškodovanca ukradeno 600,00 EUR, pri čemer je obdolženi posedoval ključ oškodovančeve hiše, nekaj dni za tem pa je bil opažen, ko je opravljal večji nakup, kot bo pojasnjeno spodaj. Na podlagi navedenega je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je obdolženi izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1.

6Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedbe oškodovanca, ki je potrjena z izpisom z njegovega bančnega računa ter izpovedbami prič B. B., C. C. in Č. Č. tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženi ob vstopih v hišo oškodovanca le temu odtujil skupaj 950,00 EUR. Oškodovanec je prepričljivo opisal, navedeno pa izhaja tudi iz njegovih pisnih zapisov, da je potem, ko je obdolženca zalotil, da je brez njegovega dovoljenja prespal pri njemu, ugotovil, da mu je iz denarnice, ki jo je vedno hranil na mizi v dnevni sobi, zmanjkal denar. Tako mu je dne 22.7.2013 zmanjkalo 200,00 EUR, drugič, to je dne 27. avgusta 2013 pa 20,00 EUR. Nadalje je povedal, da mu je 3. septembra 2013 bila iz torbice na mizi odvzeta celotna denarnica, v kateri je imel 600,00 EUR, katere je dvignil en dan pred tem, da plača drva. Prav tako je povedal, da je dne 22. septembra 2013 v svoji garaži zalotil obdolženega, katerega je zadržal do prihoda policistov. Ob tem pa ugotovil, da mu je pred tem iz denarnice vzel tri bankovce v skupni vrednosti 130,00 EUR. Takrat mu je obdolženi glede na to, da je nanj močno vpil, bankovec za 100,00 EUR vrnil že pred prihodov policistov, ostala dva bankovca pa v navzočnosti policistov.

7Prvostopenjsko sodišče je kljub zanikanju obdolženega, da bi oškodovancu kadarkoli vzel denar in njegovemu nasprotnemu zatrjevanju, da je oškodovancu kvečjemu kdaj kaj prinesel iz trgovine, na podlagi dokazov izvedenih na glavni obravnavi imelo zadostno podlago za zaključek, da je tatvine izvršil prav obdolženi. Izpovedba oškodovanca je v celoti potrjena z izpisom prometa na njegovem bančnem računu, iz katerega izhaja, da je oškodovanec v juliju 2013 z bančnega računa dvignil skupno 1.000,00 EUR, v avgustu 2013 pa 700,00 EUR. Na podlagi okoliščine, da je bil obdolženi tako 22. julija, kot 27. avgusta in tudi 22. septembra 2013 s strani oškodovanca zaloten v hiši, da je posedoval tudi duplikat ključa oškodovančeve hiše, pri čemer je dne 22. septembra 2013 v navzočnosti policistov oškodovancu vrnil dva bankovca za skupaj 30,00 EUR, (oškodovanec je policistom že na kraju povedal, da mu je že pred tem vrnil bankovec za 100,00 EUR), je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo navedbam oškodovanca, da mu je obdolženi iz denarnice v dnevni sobi skupaj odtujil 950,00 EUR. Oškodovanec dejansko ob zaslišanjih ni natančno povedal, kolikšen znesek mu je kateri dan obdolženi odtujil, vendar navedeno izhaja iz njegovih zapisov, ki jih je predložil ob zaslišanjih in tudi iz zapisnika o podaji njegove kazenske ovadbe, pri čemer se je na oboje, ko je bil zaslišan kot priča, skliceval. Zato pritožbeno zatrjevanje, da prvostopenjsko sodišče ni natančno ugotavljalo, kdaj je bil oškodovancu odtujen kateri od zneskov, ni utemeljeno. Čeprav je sicer pritrditi pritožnikom, da oškodovanec po 3. septembru 2013 ni opravil nobenih gotovinskih dvigov, navedeno, upoštevaje, da je oškodovanec pred tem v juliju in avgustu dvignil skupaj 1.700,00 EUR, ne izključuje, da oškodovanec ob zadnji tatvini, to je dne 22. septembra 2013 ne bi posedoval 130,00 EUR. Ob tem bi bilo tudi neživljenjsko pričakovati, da bi oškodovanec vse od 3. septembra 2013 dalje živel povsem brez gotovine. Očitno je nekaj gotovine prihranil iz prejšnjih dveh mesecev. Pritožbeno zatrjevanje, da je nelogično, da bi oškodovanec ob zadnji tatvini (22.9.2013) odšel od doma, ne da bi s sabo vzel denarnico, pa nima podlage v spisovnem gradivu. Iz izpovedbe oškodovanca izhaja, da je bil ob zadnji tatvini doma, obdolženca pa je res slišal šele takrat, ko se je le ta po tatvini, izvršeni v dnevni sobi, nahajal v garaži.

8Da je obdolženi oškodovancu v času med 2. in 3. septembrom 2013 odtujil denarnico s 600,00 EUR, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo na podlagi izpovedbe oškodovanca, ki je potrjena z izpisom z njegovega bančnega računa, iz katerega izhaja, da je prav 2. septembra 2013 oškodovanec dvignil 600,00 EUR, izpovedbo C. C. in najdbo oškodovančeve denarnice s strani B. B. Slednja je ob tem še povedala, da je le nekaj dni za tem videla obdolženega, ki je opravil večji nakup v trgovini X. C. C. pa je potrdil izpovedbo oškodovanca, da je le-temu prodal drva v znesku približno 300,00 EUR in da oškodovanec takrat, ko sta bila dogovorjena za plačilo, ni imel denarja, pri čemer mu je povedal, da mu je bila odtujena denarnica in omenjal obdolženega. Okoliščina, ki jo izpostavljajo pritožniki, zakaj oškodovanec drv ni plačal ob dobavi, kljub temu, da je imel na računu dovolj denarja, za ugotavljanje dejanskega stanja v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja ni relevantna.

9Na podlagi vsega navedenega je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da je obdolženi oškodovancu v času od 22. julija do 22. septembra 2013 štirikrat odtujil denar v skupnem znesku 950,00 EUR, s čimer je izpolnil vse zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1.

10Prvostopenjsko sodišče je obdolženega pod točko 1/b spoznalo za krivega, da je dne 22.9.2013 neupravičeno vstopil v stanovanjsko hišo oškodovanca, pod točko 2b pa da mu je takrat odtujil 130,00 EUR. Drugače kot ob ostalih vstopih v hišo, ko je obdolženi izkoristil odsotnost oškodovanca, se dlje časa nahajal v njegovi hiši in tam praviloma tudi prespal, ter ob tem oškodovancu še odtujil denar, je v zadnjem primeru, to je 22.9.2013 v hišo zgolj vstopil, jo preiskal in izvršil tatvino. S strani oškodovanca, ki je bil takrat doma, je bil namreč zaloten, malo pred enajsto uro zvečer, ko je iz hiše že odhajal. Na podlagi navedenega ni mogoče šteti, da je obdolženi s tem svojim ravnanjem izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 141. členu KZ-1, temveč je vstop v hišo šteti kot pripravljalno dejanje h kaznivemu dejanju tatvine. Zato je pritožbeno sodišče obdolženčevo ravnanje dne 22. septembra 2013, ki je opisano pod točkama 1b in 2b izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje tatvine. Ker je bil obdolženi pod točko 2a in 2b spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s 54. členom KZ-1, je obdolženčevo ravnanje kritičnega dne že vsebovano v tem nadaljevanjem kaznivem dejanju. Prvostopenjsko sodišče je s tem, ko je obdolženčevo ravnanje kritičnega dne pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji, in sicer tako kaznivo dejanje kršitev nedotakljivosti stanovanja, kakor tudi tatvine, kršilo kazenski zakon v škodo obdolženega.

11V posledici spremembe pravne opredelitve oziroma opisa nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1, je pritožbeno sodišče obdolžencu za to kaznivo dejanje na novo določilo kazen. Določilo mu je kazen pet mesecev zapora, kot mu je bila določena za to kaznivo dejanje z izpodbijano sodbo, saj se kriminalna količina ni povečala. Poleg tega je pritožbeno sodišče ob izostanku tožilske pritožbe, vezano tudi na t. i. prepoved reformacije in peius.

12V posledici na novo določene kazni za kaznivo dejanje tatvine je pritožbeno sodišče obdolžencu na novo izreklo enotno kazen. Pri tem je kot določeni kazni upoštevalo kazen en mesec zapora za eno kaznivo dejanje po prvem odstavku 141. člena KZ-1 (dejanje pod točko 1a) ter pet mesecev zapora, določeno v tej sodbi in obdolžencu izreklo enotno kazen pet mesecev in 15 dni zapora. Pri izreku kazenske sankcije obdolženemu je pritožbeno sodišče upoštevalo okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo in obrazložilo prvostopenjsko sodišče v točkah 13. in 15. izpodbijane sodbe. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je upoštevaje, da je bil obdolženi predkaznovan zaradi kaznivega dejanja goljufije in zavržnost v tem postopku obravnavanih kaznivih dejanj, ko je izkoristil dobroto in zaupljivost oškodovanca, si dal izdelati duplikat ključa njegove hiše, v katero je zatem večkrat vstopil, tam tudi prespal brez dovoljenja oškodovanca in ob tem oškodovancu, ki je upokojenec, štirikrat odtujil denar v skupnem znesku 950,00 EUR, na mestu zgolj izrek zaporne kazni. Posamezni določeni kazni, kakor tudi izrečena enotna kazen pet mesecev in 15 dni zapora so ustrezne teži izvršenega kaznivega dejanja in subjektivnim ter objektivnim okoliščinam, ugotovljenim na strani obdolženega. Pritožbeno sodišče tako ni pritrdilo pritožbi obdolženčevih zagovornikov, da obdolžencu izrečena kazen ni sorazmerna teži izvršenega kaznivega dejanja, pri čemer jim tudi ne pritrjuje, da s kaznivim dejanjem ni nastala nobena škodljiva posledica. Obdolženec je posegel v dve oškodovančevi ustavno varovani pravici in sicer pravico do nedotakljivosti stanovanja, kakor tudi do zasebne lastnine. Prav tako premoženjske škode obdolženec oškodovancu še ni povrnil.

13Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ocenilo, da pritožba obdolženčevih zagovornikov ni utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu s členom 383 ZKP je ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženega, zato je izpodbijano sodbo spremenilo, kot to izhaja iz izreka te odločbe. Ob uradnem preizkusu sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega postopka v škodo obdolženega. Zato je v preostalem, to je v odločbi o krivdi za kaznivo dejanje pod točko 1a ter 2a in b, določeni kazni za kaznivo dejanje pod tč. 1a ter v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka, izpodbijano sodbo potrdilo.

14Obdolženčevi zagovorniki s pritožbo sicer niso uspeli, vendar je pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Ocenilo je, da bi glede na to, da je obdolženi brezdomec, brez premoženja in brez dohodkov, plačilo takse lahko ogrozilo njegovo preživljanje.