VSL sodba VII Kp 42484/2014

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženo A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Določilo ji je kazen zapora v višini petih mesecev s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je še, da se obdolženo na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožil zagovornik obdolžene iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zoper obdolženo izda oprostilno sodbo, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornika obdolžene pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolnoma ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi dovolj prepričljive razloge. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je torej logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva.

5Uvodoma je v zvezi s predlogom zagovornika obdolžene, naj v obravnavani zadevi razpiše pritožbeno obravnavo, pojasniti, da skladno s prvim odstavkom 379. člena ZKP sodišče druge stopnje o pritožbi odloči na seji senata ali na podlagi opravljene obravnave. O pogojih za opravo obravnave sodišče druge stopnje odloči na seji senata (drugi odstavek 379. člena ZKP). Iz pritožbe zagovornika, vložene dne 26. 8. 2015 pri sodišču prve stopnje, je razvidno, da je vložnik predlagal, da sodišče druge stopnje razpiše pritožbeno obravnavo. V razlogih pritožbe vložnik takšnega predloga ni z ničemer obrazložil, sodišče druge stopnje pa je na seji senata ocenilo, da pogoji, da se opravi obravnava, niso podani, zaradi česar je o pritožbi odločilo na seji senata (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 45/2010 z dne 2. 9. 2010). Pritožbeno sodišče v skrajšanem postopku tudi ni vedno dolžno obvestiti strank o svoji seji, čeprav to zahtevata, ampak to stori le, če predsednik senata oziroma senat spozna, da bi bila njuna navzočnost koristna za razjasnitev zadeve (prvi odstavek 445. člena ZKP), česar pa pritožnik niti ni predlagal.

6Zagovornik v pritožbi zmotno navaja, da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, v čem naj bi bilo protipravno ravnanje obdolžene in da se opis protipravnega ravnanja dejansko nanaša le na njeno mamo, B. B. Ker je iz izreka razbrati, da je bila mama tista, ki je prinesla ponarejeno potrdilo o vpisu na X na območno enoto ZZZS v ..., po zatrjevanju pritožnika ne more biti spoznana za kazensko odgovorno obdolžena A. A.

7Res je, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bila B. B. tista, ki je dne 5. 11. 2013 predložila ponarejeno potrdilo X na območni enoti ZZZS v ..., vendar pa to ne pomeni, da je izpolnila znake očitanega kaznivega dejanja ona in ne obdolžena. V obravnavani zadevi gre namreč za primer t. i. „posrednega storilstva“, pri katerem je bistvenega pomena dejstvo, da je bila - to se je tekom dokaznega postopka nedvomno izkazalo - „gospodar“ dejanja obdolžena A. A. Slednja je namreč imela namen uporabiti sporno potrdilo za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja, mama pa je bila le tista, ki ji je pri tem pomagala tako, da je, po njunem predhodnem dogovoru in v zmoti, da je potrdilo pristno, tega odnesla na enoto ZZZS v ...

8Pojem posrednega storilca je kot institut pozitivnega prava uzakonil šele KZ-1 v določbi prvega odstavka 20. člena, v katerem je določil, da je storilec kaznivega dejanja tudi tisti, ki kaznivo dejanje stori z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega. Že pred uveljavitvijo KZ-1 je bil pojem posrednega storilstva poznan v kazenskopravni teoriji ter sprejet v sodni praksi. Posredno storilstvo je ena izmed oblik storilstva, ki pa ima določene specifične lastnosti. Zanj je značilno, da storilec kaznivega dejanja iz ozadja vodi dejavnost drugega, tisti, ki neposredno izvršuje kaznivo dejanje, pa je le njegova podaljšana roka (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 44406/2010 z dne 17. 10. 2013). Eden od primerov posrednega storilstva predstavlja po stališču pravne teorije tudi situacija, ko neposredni storilec ravna brez krivde ali z zmanjšano krivdo.

9Iz izpovedi C. C., ki je drugi izvedeni dokazi niso ovrgli in v katero verodostojnost sodišče druge stopnje v tem delu pričanja ni podvomilo, izhaja, da je bila v zmoti glede istovetnosti potrdila, kar potrjuje pravilen zaključek sodišča, da je dejanska storilka kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. členu KZ-1 obdolžena. Tako se izkaže drugačno zatrjevanje pritožnika za zmotno. Obdolženkino ravnanje je sodišče prve stopnje zato pravilno opredelilo kot (posredno) storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, pri čemer je bila njena mama na podlagi dogovora z obdolženo, kar je slednja tudi potrdila v zagovoru, dejansko le „sredstvo“ za dosego cilja, to je uveljavitve pravic iz zdravstvenega zavarovanja za obdolženo. Bistveno za posredno sostorilstvo namreč je, da je storilec tisti, ki ima oblast nad dejanjem. To pa je, upoštevaje vse navedeno, tudi po presoji pritožbenega sodišča, imela obdolžena, pri tem pa je njena mama le neposredno izvršila njeno voljo (tako tudi dr. Matjaž Ambrož v članku Posredno storilstvo, Pravna praksa, 2010, št. 16-17).

10Čeprav je res iz opisa inkriminiranega ravnanja v izreku izpodbijane sodbe mogoče razbrati, da ni bila obdolžena tista, ki je predložila sporno potrdilo in je to storila njena mama, je bila po prepričanju pritožbenega sodišča za izvršitev kaznivega dejanja ključna volja obdolžene in dogovor z mamo, da ta odnese potrdilo na pristojno enoto ZZZS. Opisano izkazuje, da je obdolžena vodila drugega, to je mamo, k ravnanju, ki ga je dejansko štela za svojega. To potrjuje tudi vsebina njenega zagovora v delu, ko je navajala, da je potrdilo o šolanju potrebovala in da je lahko nato le na njegovi podlagi opravljala študentsko delo. Za ponoven vpis v redno šolanje bi namreč potrebovala 200,00 EUR, vendar denarja ni imela. Da se je zavedala protipravnosti svojega dejanja, čemur pritožnik oporeka, izhaja iz vseh razlogov, ki jih v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno navaja sodišče prve stopnje, navsezadnje je sama priznala, da se je z vsebino potrdila seznanila, pri čemer pa je zelo dobro vedela, da ni študentka X, saj tja nikoli ni bila vpisana, kot tudi ne na katero koli drugo fakulteto, saj za to niti ni izpolnjevala nujnih formalnih pogojev, saj mature še ni uspešno opravila.

11Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ki ga zatrjuje pritožnik, pomeni absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP samo, če se nanaša na pravno relevantno dejstvo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Razlika med izrekom in obrazložitvijo je v sintagmi „po obdolženkinem nalogu“, kar se smiselno navaja v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, ne pa tudi v njenem izreku. Ker je bila mama obdolžene le tista, ki je potrdilo zanjo odnesla in ga predložila, je za izvršitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 za izvršitveno obliko uporabe ponarejene listine, ki se očita obdolženi, povsem nebistveno, ali je storilka ponarejeno listino uporabila kot pravo sama, ali (glede na 20. člen KZ-1 – posredni storilec) po mami (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 51901/2011 z dne 9. 1. 2014).

12Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega, ki se poda v korist obdolženca, obsega v skladu s 386. členom ZKP tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer posebej ne napada. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje obdolženi, upoštevajoč olajševalne in obteževalne okoliščine, utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa ji določilo primerno dolgo kazen zapora in preizkusno dobo, zaradi česar ni nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženkino korist.

13Po presoji sodišča druge stopnje prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni podvomilo, da je obdolžena storila obravnavano kaznivo dejanje in je pravilno odločilo, ko jo je spoznalo za krivo. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je iz zgoraj pojasnjenih razlogov pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14Čeprav zagovornik obdolžene s pritožbo ni uspel, je sodišče druge stopnje obdolženko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, iz vsebinsko enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, saj bi bilo v nasprotnem primeru glede na njeno finančno stanje, je namreč brez prihodkov in jo preživljajo starši, ogroženo njegovo preživljanje, odločitev o tem pa oprlo na določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP.