VSRS Sodba I Ips 14214/2013-77

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Brežicah je z uvodoma citirano sodbo obsojenega D. B. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po petem in prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu določilo za vsako od navedenih kaznivih dejanj po štiri mesece zapora ter mu zatem izreklo enotno kazen sedmih mesecev zapora. Odločeno je bilo tudi o premoženjskopravnem zahtevku tako, da je oškodovani družbi P. d.d. dolžan plačati znesek 116,57 EUR ter ga oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčeva zagovornica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka.

3Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedla, da jo vlaga zaradi razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitve drugih določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb ter zaradi kršitev človekovih pravic obsojenca iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Predlagala je, da se izpodbijani sodbi v celoti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec navedel, da je ta neutemeljena in predlagal, da se jo zavrne. Zagovornica obsojenca se je v zvezi z odgovorom vrhovnega državnega tožilca opredelila v pisni izjavi in v njej vztrajala pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti ter podanem predlogu.

5V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica najprej izpostavlja, da v obravnavanem primeru niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije. Obsojenec naj ne bi s svojim ravnanjem oškodovanca zapeljal, da bi ta kaj storil v škodo svojega ali tujega premoženja. Dejstvo, da sta uslužbenca oškodovanca pustila odpeljati z natočenim gorivom, potem ko jima je pustil svoje osebne podatke in obljubil kasnejše plačilo, ne pomeni, da bi ta dva uslužbenca v zmoti kaj storila, niti ni bilo v njuni domeni dopustiti obsojencu odpeljati. Dopustitev obsojencu, da je odpeljal pa tudi sicer ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo storjeno v škodo premoženja oškodovanca. Uslužbenci oškodovanca torej nimajo pooblastil zaustaviti osebe, ki natočenega goriva ne plačajo, kot tudi ne iztočiti že natočeno gorivo, saj bi bilo to neuporabno za nadaljnjo prodajo. Očitek o preslepitvi prodajalca zato ne drži, oškodovancu pa je v taki situaciji ostala le možnost izterjati dolgovano, pri čemer je pomembno dejstvo, da obsojenec na teh bencinskih servisih ni dal lažnih podatkov, kar pomeni, da z njegove strani ni bilo „nobenega premotitvenega ravnanja“, ki bi na drugi strani povzročilo zmoto. Zaradi navedenih razlogov naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Poleg tega naj bi sodišče druge stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi v obrazložitvi sodbe najprej potrdilo pritožbeno navedbo, da prodajalci ne morejo zadržati tistih, ki so izvršili zakonske znake kaznivega dejanja pregonljivega na predlog, hkrati pa navedlo, da naj bi obdolženi s svojima obljubama prodajalcema preprečil, da bi ga sploh obravnavala kot storilca ter da bi v primeru, če obsojenec navedene obljube ne bi dal, policisti, po obvestilu prodajalcev, takoj začeli postopek zoper njega. Taka obrazložitev pa naj bi bila nejasna, napačna, brez razumne pravne utemeljitve in arbitrarna, zaradi česar naj bi bile kršene tudi obsojenčeve človekove pravice in sicer enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS, pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ter pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

6Navedene kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in citirane določbe Ustave RS niso podane. V opisih dejanj, kot izhajata iz točke I./1. in 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje, so konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po petem in prvem odstavku 211. člena KZ-1. Ko vložnica zahteve navaja, da obsojenec ni nikogar spravil v zmoto; da ni nikomur nastala premoženjska škoda s tem, ko je obsojenec odpeljal z bencinskega servisa z natočenim gorivom, ne da bi ga plačal; da prodajalca na bencinskih servisih nista imela nobenih pooblastil, niti pravnih ali dejanskih možnosti preprečiti obsojencu odhod z bencinske črpalke – se vsebinsko napada ugotovljeno dejansko stanje in ponuja drugačno oceno dejanskega stanja, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Glede na drugi odstavek 420. člena ZKP, gre za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer tudi ni nobenega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, kot so ugotovljena v izpodbijani sodbi (kolikor se z zahtevo meri na uporabo določb 427. člena ZKP).

7Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi naj bili razlogi v izpodbijani sodbi nejasni, brez razumne pravne utemeljitve in arbitrarni. Povsem sprejemljivim in logičnim dokaznim zaključkom v izpodbijani sodbi Vrhovno sodišče dodaja, da je pristop na bencinski servis, za kakršna je šlo tudi v obeh obravnavanih primerih, omogočen vsakemu, ki si želi za plačilo natočiti gorivo. Kolikor uporabnik bencinskega servisa nima denarja oziroma drugih ustreznih finančnih instrumentov za ta namen, je povsem razumljivo, da mu točenje goriva ni dovoljeno, in če ga kljub temu natoči, nastane s tem trenutkom obveznost njegovega plačila, ki jo mora izpolniti preden odpelje z bencinskega servisa. Plačilo je izvedljivo z ustreznim plačilnim sredstvom (gotovinskim ali negotovinskim) na blagajni bencinskega servisa. V primeru, da kupec natoči gorivo vedoč, da za to nima denarja oziroma ustreznega drugega plačilnega sredstva (kot je zaključilo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje), že tako ravnanje pomeni začetek spravljanja v zmoto prodajalce na bencinskem servisu, saj je povsem jasno, da je točenje in s tem prilastitev tako pridobljenega goriva dovoljena le ob pričakovani takojšnji poravnavi plačila zanj. To dejstvo obsojenčevega točenja goriva izhaja že iz samega opisa očitanih mu ravnanj v izreku sodbe, v nadaljevanju pa se je obsojenčevo goljufivo ravnanje v obeh primerih nadaljevalo s konkretno povzetim, lažnivim zatrjevanjem prodajalcema, da bo plačilo za gorivo naknadno poravnal. Če kupec goriva na bencinskem servisu ugotovi, da nima ustreznega plačilnega sredstva, ko gorivo že natoči, mora namreč z zaposlenim na blagajni bencinskega servisa doseči dogovor o naknadnem plačilu, saj v nasprotnem primeru ni upravičen s tako natočenim gorivom odpeljati. Ta način dogovora s pooblaščenim prodajalcem na bencinskem servisu, ki pa ga je v obeh obravnavanih primerih obsojeni dosegel z lažnivim zagotavljanjem, da bo gorivo naknadno plačal (v prvem primeru celo v roku štiriindvajset ur) in na ta način dosegel, da mu je bilo dovoljeno z natočenim gorivom odpeljati, ne da bi ga niti naknadno plačal, je nedvomno dodatno izkazovalo utemeljenost zaključevanja v izpodbijani sodbi, da obsojeni ni nameraval plačati gorivo že od začetka, torej od samega točenja goriva. Pri tem je povsem nerelevantno vprašanje (ki ga vložnica zahteve na več mestih zahteve izpostavlja), ali sta imela zaposlena na bencinskih servisih možnost in pristojnost fizično preprečiti, da bi obsojenec odpeljal, saj je z natočenjem goriva nastopila njegova dolžnost, da ga plača oziroma v nasprotnem upošteva nadaljnja navodila prodajalca, torej obeh zaposlenih na servisih. Obsojenec ni ravnal na tak način, temveč si z lažnivim prepričevanjem zaposlenih na bencinskem servisu, da bo gorivo naknadno plačal, omogočil neovirano od tam odpeljati. V primeru, da bi obsojenec natočil gorivo ne da bi ga plačal in ne da bi o tem seznanil prodajalca, bi tako ravnanje v objektivnem smislu predstavljalo izvršitev zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine. Šele naknadno ravnanje obsojenca po natočitvi goriva na bencinskem servisu, namreč omogoča celovito oceno obsojenčevega namena, torej ali si je nameraval prilastiti gorivo s storitvijo tatvine, ali pa ga pridobiti na goljufiv način. Zagovornica obsojenca nima prav, ko problematizira pristojnost in način prodajalcev, da bi in kako bi obsojencu lahko preprečila odhod z bencinskega servisa. S trenutkom, ko je obsojenec gorivo natočil in ga ni plačal, ni bil več upravičen z njim odpeljati. Upravičeno je lahko odpeljal le, če je za to dobil dovoljenje prodajalcev in prav to je obsojenec dosegel z očitanim mu dejanjem. Katero ravnanje obeh prodajalcev naj bi bilo še sprejemljivo in dovoljeno potem, ko je obsojenec neupravičeno odpeljal z bencinskega servisa, na presojo uresničitve zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije nima nobenega pomena. Z dejstvom obsojenčevega odhoda, z neplačanim gorivom, na podlagi odobritve prodajalcev po in na podlagi obsojenčevega lažnega zatrjevanja, da bo gorivo naknadno plačal, je bilo kaznivo dejanje goljufije dokončano in škoda prodajalcu goriva, družbi P. d.d. v višini cene natočenega goriva, uresničena.

8Nesprejemljive so tudi navedbe iz zahteve, da v obravnavanem primeru ni šlo za kaznivo dejanje goljufije, ker obsojenec prodajalcema ni dal lažnih temveč svoje prave osebne podatke. Prav to dejstvo je bilo namreč eno odločilnih elementov njegovega ravnanja, da je pri prodajalcih vzbudil zaupanje in ju prepričal v svoje verodostojno zatrjevanje, obljubljanje, da bo gorivo naknadno plačal.

9Vložnica zahteve izpodbija ugotovljeno dejansko stanje tudi z zatrjevanjem, da mora biti goljufiv namen podan že v času storitve kaznivega dejanja in nanj ni dopustno sklepati, če obsojenec naknadno, še v času teka kazenskega postopka, tega dolga ni poravnal. Tako v sodbi sodišča prve stopnje (točka 5 obrazložitve), kot tudi v sodbi sodišča druge stopnje (točka 6 obrazložitve) se okoliščina, da obsojenec niti naknadno ni poravnal navedenih dolžnih zneskov, navaja le kot eno izmed okoliščin, ki dodatno utemeljuje zaključek, da že od vsega začetka ni imel namena gorivo plačati. Zato v takih razlogih izpodbijane sodbe niso podane zatrjevane kršitve 14. in 22. člena Ustave RS.

10V zahtevi vložnica nadalje uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, ko v sodbi „opustitev oškodovanca nedovoljeno razširja na obravnavanje obdolženca kot storilca, obvestilo policije in ukrepanje policije in podobno, nič od navedenega pa ni bilo predmet“ obtožbe in postopka na prvi stopnji. Take navedbe so v prvi vrsti povsem nerazumljive, poleg tega pa obtožbe sodišče ne more prekoračiti z navedbami razlogov za svojo odločitev.

11Vložnica zahteve uveljavlja nedovoljen razlog, in sicer kršitev kazenskega zakona, ker naj ne bi bilo obsojenčevo ravnanje v obravnavanih primerih pravno opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje, skupaj z istovrstnim kaznivim dejanjem, ki ga je storil osem dni „pred drugim očitanim ravnanjem v predmetnem postopku“ in za katerega je „že bil pravnomočno obsojen“. Ta razlog ni bil uveljavljan v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in se zato na to kršitev ni dopustno sklicevati v zahtevi (peti odstavek 420. člena ZKP). Enak zaključek velja tudi glede vložničinega sklicevanja na sodno prakso v nekaterih drugih primerih, ko naj bi sodišči prve in druge stopnje v zadevi s primerljivim dejanskim stanjem kot v obravnavanem primeru, odločili drugače (dejanje opredelila kot kaznivo dejanje tatvine). S tem naj bi bila po mnenju vložnice storjena „kršitev načela enakosti in enakega varstva pravic.“ Ne glede na že navedeno prekludiranost pri uveljavljanju teh razlogov, Vrhovno sodišča izpostavlja, da je že na podlagi vložničinih navedb v zahtevi razvidno, da ne gre za primerljive primere z obravnavanim, saj ni šlo za ravnanja s katerimi bi se spravljalo v zmoto prodajalce bencinskih servisov.

12Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pretežno pa zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma razloge, ki jih glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno uveljavljati, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

13Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.