VSRS Sodba X Ips 155/2013

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s I. točko izreka zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo tožene stranke, št. 490-15/2010/20 z dne 21. 3. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot drugostopni organ ugodila pritožbi stranke z interesom in odpravila delno odločbo prvostopnega organa, št. 321-496/1992- 466 (309) z dne 9. 12. 2009, s katero je ta odločil, da revidentki kot upravičenki do denacionalizacije pripada odškodnina za tam navedene nepremičnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d. d. (v nadaljevanju SOD), v višini 154.617,41 DEM, in sama odločila, da revidentki pripada za iste nepremičnine odškodnina v navedenih obveznicah v višini 13.188,27 DEM oziroma 6.743,05 EUR, ki jih je SOD dolžna izročiti revidentki v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe. Z II. točko izreka pa je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da revidentka izpodbija odločitev tožene stranke, ki jo je ta sprejela v zvezi z izvrševanjem njegove sodbe I U 1744/2010 z dne 15. 11. 2012, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo revidentkini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke, št. 490-15/2010/3 z dne 21. 9. 2010, ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Zato v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu tožena stranka sledila njegovemu pravnemu mnenju glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa. Ugotavlja, da je tožena stranka pri ponovnem odločanju sledila njegovim napotilom iz navedene sodbe in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožena stranka pa je zanjo navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1, odgovarja pa tudi na posamezne tožbene navedbe.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo pa izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, vsebinsko pa navaja iste razloge, kot jih je uveljavljala že v predhodnih tožbah. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka.

4Tožena stranka na revizijo vsebinsko ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

5Stranka z interesom SOD v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost z revizijo izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč obsega razliko med višino odškodnine po odločbi prvostopenjskega organa (154.617,41 DEM) in med njeno višino po odločbi tožene stranke (13.188,27 DEM), ki presega 20.000,00 EUR.

8Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9V obravnavani zadevi naj bi bilo sporno, kdaj so bila revidentki v odločbi tožene stranke navedena zemljišča dejansko podržavljena in na tej podlagi njihovo stanje oziroma status ob podržavljenju, od tega pa naj bi bila odvisna tudi višina odškodnine, ki revidentki pripada v obliki obveznic SOD.

10Iz relevantnega dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), je med drugim razvidno, da so bila na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosupljem, št. 718/46 z dne 30. 3. 1946, v korist zemljiškega sklada razlaščena vsa zemljiška posestva v območju Ljudske Republike Slovenije v revidentkini lasti. S to odločbo je bilo tudi odločeno, da se prejšnji lastnici pustijo v lasti tam navedena stavbišča in neplodno ter tam navedena obdelovalna zemljišča. Z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosupljem z dne 5. 1. 1948 pa je bila ta odločba (in odločba Okrožne komisije za agrarno reformo v Ljubljani, št. 26/1 z dne 20. 2. 1947) dopolnjena z navedbo zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov in navedbo nepremičnin, ki se pustijo v revidentkini lasti. Ta odločba pa je bila razveljavljena z odločbo Državnega sekretariata za gospodarstvo, št. 1/2-112/1-53 z dne 6. 6. 1953, pristojni organ pa je na podlagi te odločbe o zadevi ponovno odločil z odločbo Komisije za agrarno reformo OLO Ljubljana okolica, št. II-2-P-444/2-54 z dne 23. 2. 1954. Slednjo odločbo je v postopku denacionalizacije prvostopenjski upravni organ štel kot akt o podržavljenju in z delno odločbo, št. 321-496/1992-466 (309) z dne 9. 12. 2009, odločil, da revidentki za tam navedena zemljišča, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, pripada odškodnina v obveznicah SOD v višini 154.617,41 DEM. Pri tem je prvostopenjski organ opredelil dve zemljišči, in sicer parc. št. 39 in 11 po stanju ob podržavljenju kot nezazidani komunalno opremljeni stavbni zemljišči in zanju določil višino odškodnine v skladu 13. in 14. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). To odločbo je tožena stranka na pritožbo SOD odpravila in sama odločila, da revidentki pripada odškodnina v obveznicah SOD v višini 13.188,27 DEM, pri tem pa je izhajala iz tega, da so bila sporna zemljišča podržavljena že leta 1946 z odločbo z dne 30. 3. 1946 oziroma so bila ob podržavljenju vsa zemljišča (tudi parc. št. 39 in 11) kmetijska zemljišča, zato je odškodnino določila izključno na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). To odločbo je sodišče prve stopnje na podlagi revidentkine tožbe odpravilo, ker tožena stranka revidentki ni dala možnosti, da se izjavi o tem, da je tožena stranka štela kot akt podržavljenja odločbo iz leta 1946. V ponovljenem postopku pa je tožena stranka odločila enako, oziroma kot je to navedeno v 1. točki te sodbe.

11Revizijski ugovor, da sodišče prve stopnje v zvezi s tožbenim (in sedaj revizijskim) ugovorom, da je odločbo tožene stranke izdal stvarno nepristojen organ, ni pristojno za odločanje o tem, ali gre pri upravnem aktu za očitno pisno ali računsko pomoto, je glede na to, da je tožena stranka na predlog SOD izdala na podlagi 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku popravni sklep, št. 490-15/2010/28 z dne 20. 3. 2013, s katerim je navedla v uvodu odločbe pravilen naziv tožene stranke, brezpredmeten.

12Revizijski ugovor, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo številnih v tožbi navedenih kršitev ZUP, ki naj bi jih storila tožena stranka, ni z ničemer konkretiziran in je v nasprotju z vsebino tožbe in izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse relevantne tožbene (sedaj tudi revizijske) navedbe.

13Tako je sodišče prve stopnje v celoti odgovorilo tudi na tožbene (sedaj revizijske ugovore), da je tožena stranka prekoračila meje pritožbene presoje in s tem prvi odstavek 247. člena ZUP. Navedlo je, da ji je že v sodbi I U 1744/2010 z dne 15. 11. 2011 pojasnilo, da je tožena stranka lahko odpravila prvostopenjsko odločbo v celoti, saj jo je (kljub konkretnemu ugovoru nepravilne določitve odškodnine le za nepremičnini parc. št. 39 in 11) s pritožbo v celoti izpodbijal tudi SOD. Z ugotovitvijo drugačnega dejanskega stanja časa podržavljenja (1. 1946), kot je to vprašanje rešil prvostopni organ (1954), pa tudi ni prekoračila meje pritožbene presoje po prvem odstavku 242. člena ZUP/86, ki je relevanten za odločanje tožene stranke (in ne 247. člen ZUP), saj se na podlagi 6. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) uporablja v postopkih denacionalizacije, SOD pa je v pritožbi nedvomno izpodbijal čas podržavljenja. Prav tako je presodilo, da to, da tožena stranka ni navedla razlogov, zakaj je v prvostopenjski odločbi izrek nejasen in nedoločen, ne predstavlja take kršitve pravil postopka, ki bi vplivala na odločitev v zadevi, zlasti ob upoštevanju, da je drugostopni organ obravnavano stvar nato rešil sam (drugi stavek prvega odstavka 242. člen ZUP/86). Vrhovno sodišče se z navedenimi razlogi sodišča prve stopnje strinja, pri tem pa dodaja, da tožena stranka s tem, ko je odpravila prvostopenjsko odločbo v celoti, ni z ničemer posegla v višino odškodnine, ki jo je določil prvostopenjski upravni organ za zemljišča, katerih višino odškodnine SOD s pritožbo sicer ni izpodbijal.

14Vrhovno sodišče se strinja tudi z razlogi sodišča prve stopnje (kot je to revidentki pojasnilo že v sodbi I U 1744/2010 z dne 15. 11. 2011), da je tožena stranka odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosupljem, št. 718/46 z dne 30. 3. 1946, upravičeno štela kot akt podržavljenja, in sicer: da iz te odločbe jasno izhaja, da se na podlagi tč. c) 6. člena in 9. člena v zvezi s 3., 4. in 13. členom Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji smatrajo za razlaščena vsa revidentkina zemljiška posestva na območju LRS, med drugim last upravičenke - tožnice, navedene so vložne številke nepremičnin, ki so bile podržavljene, in skupna površina za posamezne vložne številke ter tudi, katera zemljišča se revidentki pustijo v lasti. Iz odločbe, št. 15/48 iz leta 1948, pa izhaja, da se prej povzeta odločba popravlja oziroma dopolnjuje z zemljiškoknjižnimi in katastrskimi podatki razlaščenih zemljišč, tudi s spornimi zemljišči. Prav tako pa so bili na podlagi odločbe iz leta 1946 v zvezi z odločbo iz leta 1948 izvedeni zemljiškoknjižni vpisi. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča iz vseh navedenih odločb o podržavljenju izhaja, da sta bili revidentki z odločbo iz leta 1946 podržavljeni tudi sporni parceli.

15Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je bila odločba iz leta 1948 z odločbo Državnega sekretariata iz leta 1953 razveljavljena in vrnjena organu prve stopnje v ponoven postopek in je bila na tej podlagi izdana odločba iz leta 1954. Odločba iz leta 1948 namreč odločbe iz leta 1946 ni razveljavila, temveč le dopolnila z manjkajočimi zemljiškoknjižnimi podatki, prav tako pa nista odločbe iz leta 1946 razveljavili odločbi iz leta 1953 in 1954, zato je nedvomno treba kot akt o podržavljenju šteti odločbo iz leta 1946. Okoliščina, da so bila nekatera zemljišča zajeta v podržavljenje že z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo iz leta 1946, tako kot je to v obravnavanem primeru, dokončno opredeljena šele z naknadno izdanimi odločbami, pri tem pa naj bi bila nekatera izmed njih že pripravljena za gradnjo, ni pomembna za odločitev. Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v zadevi X Ips 346/2009 z dne 7. 7. 2011.

16Glede na navedeno in glede na to, da revidentka v ponovljenem postopku na poziv tožene stranke ni predložila dokazov o tem, da je bilo območje spornih nepremičnin že ob podržavljenju predvideno za zazidavo v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje, se tudi Vrhovno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka ni mogla sprejeti drugačnega zaključka o statusu obravnavanih zemljišč kot kmetijskih zemljišč in posledično določiti odškodnino v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZDen z Odlokom. Prav tako se strinja, da je zmotno revidentkino stališče, da neobstoj planskih aktov še ne pomeni, da zemljišča po statusu niso bila stavbna zemljišča in da je po njenem mnenju treba ugotavljati dejanske možnosti ter da je bistvenega pomena nameravana gradnja na podržavljenih zemljiščih, kot naj bi to po načelu argumentum a contrario izhajalo iz judikata II Ips 250/2006. Takega načina opredelitve statusa zemljišč novejša ustaljena upravnosodna praksa, ki je sledila odločbi Ustavnega sodišča U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994, ne dopušča, zato (ker drugačen status obravnavanih nepremičnin v času podržavljenja ni izkazan) tudi ni pomembna njihova (morebitna) komunalna opremljenost v času podržavljenja (tako tudi npr. tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 1034/2005 z dne 5. 3. 2008). Glede sodbe Vrhovnega sodišča U 744/96 z dne 24. 5. 2000, na katero se revidentka sklicuje, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je že v sklepu X Ips 512/2008 z dne 29. 9. 2010 izrecno navedlo, da je novejša sodna praksa stališča iz navedene sodbe že presegla.

17Na drugačno odločitev prav tako ne morejo vplivati revizijski ugovori, ki so bili že tudi v tožbi, da gre za odločitev presenečenja, ker da gre za popoln odmik od dosedanjih stališč in dosedanje prakse upravnih organov oziroma, da se je v drugih denacionalizacijskih postopkih (upravnih in sodnih) v zvezi z na tej podlagi podržavljenimi nepremičninami štelo kot akt podržavljenja odločba iz leta 1954, niti da se na njih ni pritožil SOD. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je upravni organ v postopku odločanja o določenih nepremičninah dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje, niti ne gre za predhodno pravno vprašanje, na katerega bi bil upravni organ vezan. Prav tako pa v ponovljenem postopku ne gre več za odločbo presenečenja, saj je sodišče prve stopnje že s sodbo I U 1744/2010 z dne 15. 11. 2011 pritrdilo toženi stranki glede letnice podržavljenja spornih zemljišč, revidentka pa je imela v ponovljenem postopku vse možnost vsebinskega in dejanskega sodelovanja v postopku, kar je tudi izkoristila. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso bile kršene določbe 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije.

18Vrhovno sodišče pri tem zgolj pripominja, da tudi odločba iz leta 1954 ni spremenila statusa kmetijskih zemljišč in se strinja z ugovorom SOD, podanim v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, da je tudi iz odločbe o določitvi lokacije iz leta 1953 razvidno, da je investitor dolžan pripraviti zemljišča za stavbno parcelo, iz tega pa izhaja, da sta bili sporni zemljišči kmetijski in na njima ob podržavljenju še ni bilo možno graditi oziroma s tem aktom (glede na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 852/2001-6 z dne 18. 12. 2002, da sama nameravana gradnja še ni mogla spremeniti samega statusa zemljišč) še ni bila spremenjena njihova namembnost.

19Vrhovno sodišče se je opredelilo do revizijskih navedb, ki so pomembne za odločitev, do ostalih, ki jih ocenjuje kot nebistvene, pa se ne opredeljuje.

20Ker niso utemeljeni razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

21Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.