VSRS Sodba I Ips 8096/2011-66

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo I K 8096/2011-42 z dne 29. 11. 2013 obsojenega A. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je izreklo denarno kazen v višini 15 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, to je 600,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pri čemer je sodno takso odmerilo na 200,00 EUR.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 8096/2011 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 360,00 EUR, potrebne izdatke zasebnega tožilca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca.

3Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, druge kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe ter kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti, oziroma podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da vprašanje, katere priče naj bi videle objavo na Facebook profilu in ali je bilo prič več, kakor zgolj tiste, ki jih navaja zahteva, sodi na področje uveljavljanja razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa tožilstvo soglaša z razlogi sodbe višjega sodišča pod točko 7, kjer je sodišče druge stopnje ocenilo utemeljeno argumentacijo sodišča prve stopnje, da so bile sporne objave na obdolženčevem Facebook profilu dostopne širšemu krogu obdolženčevih znancev in ne le petim njegovim prijateljem, kot so to takrat navajali pritožniki. Utemeljena je namreč ocena, da za razsojo o očitanem kaznivem dejanju ni relevantno, koliko oseb se je seznanilo z objavami na obdolženčevem Facebook profilu, temveč je bistveno, da se je z objavami seznanil zasebni tožilec, ki je bil v posledici obsojenčevega ravnanja razžaljen, v izreku citirane žalitve pa so tudi dejansko takšne, da objektivno lahko povzročajo razžaljenost. Razlogi, ki jih navaja zahteva in naj bi se nanašali na protispisnost navedb iz spisovnega gradiva, niso utemeljeni, pri tem vlagatelj zahteve niti ne specificira, kateri dokazi so tisti, ki naj bi jih povzemali obe sodišči v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Vpogled v fotografije in branje pisnega zagovora priče M. V. v kazenski zadevi I K 34534/2012, v kontekstu, ki ga nakazuje zahteva, pomeni zgolj uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nikakor pa torej ne gre za razbremenilne dokaze, ki bi lahko pomenili odločilno dejstvo. Če se v nadaljevanju zahteva sklicuje na poseg oškodovanca v zasebno sfero vložnika in zatrjevanje, da je bil obsojeni na določen način izzvan k svojemu ravnanju, navajanje takih okoliščin lahko pomeni le zahtevo, da bi moralo sodišče prve stopnje izreči nižjo kazen. Ker pa je kazen odmerjena v zakonitih okvirih in zakon z izbiro kazenske sankcije ni bil kršen, ne gre za razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. To velja tudi glede navedb, da je zasebni tožilec pri vložniku zahteve sprožil težke emocionalne reakcije. Glede na opis kaznivega dejanja ne gre za napačno pravno kvalifikacijo razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, kakor to zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti, posebej še, ker obe sodbi posebej obravnavata besedo „kreten“, ki nedvomno pomeni objektivni žaljivi izraz, ki ustreza definiciji razžalitve. Vsekakor ni mogoče z ustavnopravnimi argumenti operirati glede samega uporabljenega izraza tako, kot je razvidno iz zahteve za varstvo zakonitosti, češ da je beseda „kreten“ bila uporabljena le v ožjem krogu komunikacij s posamezniki. V tem delu zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede intenzitete razžalitve, ko zatrjuje, da naj bi bila ta manjša, kakor sta to ugotovili obe sodišči. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

5Obsojenec ter njegovi zagovorniki se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki jim je bil vročen 12. 5. 2015 niso izjavili.

B.

6Vložniki uvodoma uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (protispisnost), ker naj bi sodišči v obrazložitvah svojih sodb povzemali vsebino izvedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Zatrjevano procesno kršitev utemeljujejo z nestrinjanjem z ugotovitvami in zaključki sodišč glede števila oseb, ki so se seznanile s spornimi fotografijami, na katerih so prikazana ravnanja zasebnega tožilca, ki razkrivajo notranje družinsko dogajanje oziroma se nanašajo na družinski spor ter objektivno žaljivimi komentarji, s katerimi so bile fotografije pospremljene, nestrinjanjem glede vprašanja dostopnosti do obsojenčevega Facebook profila (ali je bil profil zaprt ali odprt), glede vprašanja, da naj bi bila objava namenjena le najožjem krogu obsojenčevih prijateljev, katerim je želel potožiti zaradi lastne stiske in nemoči ter ali so bila motilna ravnanja zasebnega tožilca tretjim znana.

7Vprašanje, katere priče naj bi videle objavo spornih fotografij in objektivno žaljivih komentarjev in ali je bilo prič več, kakor zgolj tiste, ki jih navaja zahteva za varstvo zakonitosti; vprašanje, ali je bil obsojenčev profil dostopen širši in relevantni javnosti; okoliščina, ali so druge osebe, ki jim je bila objava namenjena najbližji prijatelji tistega, ki posreduje informacijo iz zasebne sfere tretjega, sodijo v področje uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ne gre pa kot trdi obramba za protispisnost kot eno izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, za katero gre v primeru, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vlagatelj zahteve pa pri uveljavljanju protispisnosti niti ne specificira, kateri dokazi so tisti, ki naj bi jih povzemali obe sodišči v nasprotju z njihovo dejansko vsebino.

8Obsojenčevi zagovorniki pavšalno in nekonkretizirano navajajo, da je dejanje, ki ga je obsojenec spoznan za krivega napačno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in ne kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1, kot bi bilo pravilno in pri katerem bi imel obsojenec možnost dokazovanja resničnosti svojih trditev. Če Vrhovno sodišče ne dvomi v pravilnost pravne opredelitve obravnavanega dejanja, obsojenčevi zagovorniki navajajo, da objava fotografij iz družinskega življenja zasebnega tožilca, ki so bile pospremljene s komentarji, ne predstavlja normativne konkretizacije določbe prvega odstavka 158. člena KZ-1. Zatrjujejo, da obsojenec dejanja ni storil z namenom zaničevanja, saj je z uporabo besede „kreten“ ožjemu krogu prijateljev želel predstaviti le realno življenjsko stisko, ki mu jo je povzročil zasebni tožilec.

9O razmerju med kaznivima dejanjema razžalitve in žaljive obdolžitve po določbah 158. in 160. člena KZ-1 je Vrhovno sodišče presojalo(1). Obrazložilo je, da je kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 lahko ali temeljno ali subsidiarno kaznivo dejanje. Dejanje bo opredeljeno po tem členu tudi, če bodo v ravnanju storilca izpolnjeni znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja iz poglavja kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, vendar obsojencu uspe takoimenovani dokaz resnice (četrti odstavek 160. člena KZ-1). Kaznivo dejanje razžalitve je opredeljeno s prepovedano posledico (razžalitvijo - pa še to je treba ovrednotiti), medtem ko način izvršitve oziroma izvršitveno dejanje v zakonu ni opisan. 0bjekt zaščite je objektivna čast - spoštovanje, ki ga človek uživa pri drugih. Za to kaznivo dejanje bo šlo praviloma takrat, kadar kdo o kom izreče negativno vrednostno oceno v smislu podcenjevanja ali kakšne koli druge oblike negativne sodbe o njem, pri čemer bo trditev tako splošnega značaja oziroma nekonkretizirana, da jo je ravno zaradi te splošnosti nemogoče dokazovati. V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve pa je Vrhovno sodišče v citirani sodbi obrazložilo, kadar gre za očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega in subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, bo storilec odgovarjal za drugo kaznivo dejanje iz tega poglavja oziroma bo lahko šlo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve le, če obsojenec resničnosti svojih trditev ali vsaj utemeljenega razloga verjeti v njihovo resničnost ne bo dokazal. Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve ima torej obsojenec pravico, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice, pri čemer pa je tudi sodišče dolžno ugotavljati materialno resnico v zvezi z obsojenčevimi ugovori, da je trditev, ki jo je izrekel, resnična (prvi odstavek 17. člena ZKP). Če mu dokaz resnice ali vsaj dokaz opravičljive in nezakrivljene zmote uspe, pa bo lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja. V tem primeru bo sodišče dolžno še presoditi, ali morda dejanje ni bilo storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ, torej gre za izključitev protipravnosti zaradi upravičenega interesa. Tedaj bo obsojenec odgovarjal za kaznivo dejanje le, če bo podan še dodatni pogoj, da je bilo dejanje storjeno z namenom zaničevanja (kar sodišče presoja glede na način izražanja ali glede na druge okoliščine obravnavanega primera).

10V obravnavanem primeru je obsojenec na svojem Facebook profilu objavil fotografije iz zasebne sfere zasebnega tožilca ter jih pospremil s komentarji, ki vsebujejo besedico „kreten“, za katero je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je objektivno žaljiva (točka 8 in 9 obrazložitve sodbe), višje sodišče pa je tej oceni pritrdilo (točka 12 obrazložitve sodbe). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je izraz „kreten“ v komentarjih, s katerimi so bile pospremljene fotografije objektivno žaljiv ter ustreza definiciji razžalitve. Beseda „kreten“ v pogovornem jeziku nedvomno predstavlja oznako, ki objektivno in splošno priznano v družbi pomeni žaljivo vrednostno oceno oziroma negativno sodbo o drugem. Žaljivka „kreten“ pa je tako splošnega značaja, da jo je ravno zaradi te splošnosti nemogoče dokazovati. Zato glede na opis obravnavanega kaznivega dejanja nikakor ne gre za napačno pravno kvalifikacijo dejanja, kot zatrjuje zahteva.

11V zvezi z nadaljnjimi navedbami vložnikov, s katerimi utemeljujejo kršitev kazenskega zakona iz razlogov 1. točke 372. člena ZKP, Vrhovno sodišče pritrjuje stališču obeh nižjih sodišč, da za presojo o obstoju obravnavanega kaznivega dejanja ni relevantno koliko oseb se je seznanilo z objavo na obsojenčevem Facebook profilu oziroma, ali je bila objava namenjena le najožjim prijateljem, katerim se je obsojenec potožil zaradi lastne stiske in nemoči, niti ali je bil obsojenec z ravnanji zasebnega tožilca izzvan, temveč je bistveno, da se je z objavami seznanil zasebni tožilec, ki je bil v posledici obsojenčevega ravnanja razžaljen, v izreku sodbe citirane žalitve pa so tudi dejansko takšne, da objektivno lahko povzročajo razžaljenost. Navedbe, da je bila besedica „kreten“ uporabljena le v ožjem krogu v komunikaciji s posamezniki ter da je bil obsojenec na določen način izzvan k svojemu ravnanju, lahko pomeni, kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec, le zahtevo, da bi moralo sodišče prve stopnje izreči nižjo kazen. Ker pa je kazen odmerjena v zakonitih okvirih in zakon z izbiro kazenske sankcije ni bil kršen, ne gre za razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ker sta sodišči zaključili, da obsojenec na v izreku izpodbijane sodbe opisan način ni ravnal pri obrambi pravic ali varstvu upravičenih koristi, obramba glede na določbo tretjega odstavka 158. člena KZ-1 brezuspešno zatrjuje, da obsojenec dejanja ni storil z namenom zaničevanja.

12Vložnik uveljavlja še kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave RS ter s tem relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazna predloga obrambe po vpogledu v fotografije in po branju pisnega zagovora M. V. iz kazenske zadeve I K 34543/2012. Po navajanjih obrambe naj bi šlo pri obeh predlaganih dokazih za razbremenilna dokaza, čeprav časovno zamaknjena, ki potrjujeta obsojenčev zagovor, da je zasebni tožilec zoper obsojenca izvajal nedopustna motilna ravnanja zaradi katerih se je obsojenec počutil ogroženega.

13V prvem odstavku 18. člena ZKP je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Po drugi strani pa imajo tudi stranke pravico do navajanja dejstev oziroma dokazov (6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 22. člen in tretja alineja 29. člena Ustave RS, 16. člen ZKP in četrti odstavek 329. člena ZKP), dolžnost sodišča pa je da dokaze izvede. Ta pravica oziroma dolžnost ni absolutna. Sodišče ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, temveč bo praviloma izvedlo tiste, ki se bodo nanašali na materialnopravno ali procesnopravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravnorelevantnost predlaganih dokazov utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, oziroma, ki bodo substancirani, zavrnilo pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen.

14V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazna predloga z utemeljitvijo, da gre v zadevi I K 34543/2012 za dogodek, ki se je zgodil več kot leto dni po dogodku, obravnavanem v konkretnem postopku. Glede zatrjevanih okoliščin (motilnih dejanj zasebnega tožilca) je že zaslišalo priče v predmetni zadevi. V delu, ko se dogajanje nanaša na drugo časovno obdobje, torej čas po obravnavanem kaznivem dejanju, pa je ocenilo predlagana dokaza kot nepotrebna, saj se z njima ne dokazujejo pravno relevantna dejstva. Razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je le to zavrnilo dokazna predloga za vpogled fotografij in branje zagovora priče M. V., je pritožbeno sodišče pritrdilo (točka 10 obrazložitve sodbe). Ker je v konkretni zadevi sodišče prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenilo, da je že na podlagi ostalih izvedenih dokazov in njihovi skrbni dokazni oceni moč napraviti ustrezne dokazne zaključke glede pravno relevantnih dejstev, z zavrnitvijo predlaganih dokazov obsojencu ni kršilo ustavno zagotovljene pravice do obrambe.

C.

15Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka niti kršitev kazenskega zakona je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

16Izrek o stroških kazenskega postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zapletenosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.

----

(1) Sodba I Ips 115/2008 z dne 8. 1. 2009, sodba I Ips 15366/2011 z dne 22. 5. 2014.