UPRS sodba I U 1971/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je bil tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od dohodkov iz dejavnosti za obdobja od 1. 5. 2010 do 31. 12. 2010 in od 1. 1. 2011 do 30. 4. 2011 ter davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobja od 1. 7. 2010 do 31. 7. 2010, od 1. 2. 2011 do 28. 2. 2011 ter od 1. 4. 2011 do 30. 4. 2011 dodatno odmerjeno: akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti od 1. 5. 2010 do 31. 12. 2010 v znesku 2.290,87 EUR in obresti v znesku 69,85 EUR (točka I. 1. izreka); akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti od 1. 1. 2011 do 30. 4. 2011 v znesku 5.265,40 EUR in obresti v znesku 135,42 EUR (točka I.2. izreka); DDV za davčno obdobje julij 2010, februar 2011 in april 2011 z obrestmi v skupnem znesku 22.896,31 EUR (točka I. 3. izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da mora biti odmerjen davek in obresti iz 1. točke izreka plačan v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunavale zamudne obresti in začela davčna izvršba. Iz III. in IV. točke izreka pa izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ. Pritožba na odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) davka od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 5. 2010 do 31. 12. 2010 in od 1. 1. 2011 do 30. 4. 2011 ter DDV za obdobja od 1. 7. 2010 do 31. 7. 2010, od 1. 2. 2011 do 28. 2. 2011 in od 1. 4. 2011 do 30. 4. 2011. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnik v inšpiciranem obdobju kupoval in prodajal vozila. Pri tem je ustvaril dohodek, ki ga ni prijavil v skladu z veljavno davčno zakonodajo. Prav tako tožnik v povezavi z opravljanjem dejavnosti nakupa in prodaje motornih vozil davčnemu organu ni predložil prijave za vpis v davčni register kot fizična oseba, ki opravlja dejavnost in tudi ni predložil davčnega obračuna. Tožnik je motorna vozila kupoval in prodajal v svojem imenu in za svoj račun. Pozitivna razlika v ceni, ki jo je pri tem dosegel, predstavlja njegov zaslužek oziroma dohodek.

Davčni organ se sklicuje na Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki v 15. členu določa, kaj se šteje za dohodek ter na 46. člen ZDoh-2, ki se nanaša na dohodek, dosežen z opravljanjem dejavnosti. Ker tožnik davčnemu organu ni predložil davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leti 2010 in 2011, je davčni organ na podlagi 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ugotovil davčno osnovo z oceno. Pri tem je upošteval podatke, ki jih je zbral v postopku ugotavljanja tožnikovega opravljanja dela na črno. Na ta način je izračunal akontacije dohodnine za leti 2010 in za leto 2011, ki jo je naložil v plačilo tožniku. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da tožnik pri davčnem organu ni vložil zahtevka za dodelitev identifikacijske številke za DDV, čeprav je z drugo prodajo motornega vozila 9. 7. 2010 presegel znesek 25.000,00 EUR. Navedeni znesek je mejni znesek, ki ga določa 94. člen ZDDV-1 ter zavezuje zavezanca za davek k predložitvi zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV. Zato je bil tožniku obračunan DDV v višini 22.240,00 EUR, ki je tožniku naložen v plačilo.

Tožnikovo pritožbo je zavrnil drugostopenjski upravni organ. Ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je tožnik v letih 2010 in 2011 nabavil in prodal štiri motorna vozila. Prav tako ni sporno, da tožnik dejavnosti ni imel registrirane. Zato zavrača tožnikove ugovore, da ni opravljal dejavnosti, temveč je vozila kupil za svoje osebne potrebe, ker jih rad menja. V konkretni zadevi tudi po presoji drugostopenjskega organa ne gre za enkraten posel, prav tako tudi ne za priložnostno delovanje. Tožnik vozila ni kupoval zase in za svojo uporabo, ampak zato, da jih proda in doseže dohodek. Zato je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Iz odločbe prvostopenjskega organa in iz odločbe drugostopenjskega organa ne izhajajo konkretne navedbe in okoliščine, ki bi nakazovale na to, da je tožnik opravljal dejavnost preprodaje vozil. V zadevi je tudi prezrto, da tožnik ni nikoli prej in nikoli kasneje kupoval in menjal večje oziroma nadpovprečno število vozil. Tožnik zatrjuje, da ni nikoli opravljal dejavnosti iz naslova preprodajanja vozil in so mu bile davčne obveznosti neupravičeno odmerjene. Sklicuje se na odločbo o prekršku, ki mu je bila izdana le 8 dni po izdaji izpodbijane prvostopenjske odločbe. V odločbi o prekršku je bilo tožniku očitano, da ni predložil davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2010 in 2011 ter da ni obračunal in plačal DDV, s čimer naj bi storil prekrška. Tožnik je zoper odločbo o prekršku vložil zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo ZSV 550/2012 z dne 10. 2. 2014 postopek o prekršku ustavilo, saj je ugotovilo, da ni podana konkretizacija dejanskih stanov očitanih kršitev.

V nadaljevanju tožnik navaja, da ni nikoli kupil niti prodal nobenega od štirih vozil, navedenih v izpodbijani odločbi. Prav tako ni nikoli izročil niti prejel nobenega denarja v zvezi z navedenimi vozili ter zato nikoli ni imel nikakršnega dejanskega dobička. Tožnik opisuje kako se je pred približno petimi leti na zabavah spoznal s A.A. in B.B. Po kratkem času mu je A.A. predlagal, če bi mu pomagal pri uvozu vozil. Tožnikova vloga pa bi bila zgolj v tem, da bi posodil svoje ime, na katerega bi bilo napisano lastništvo vozil. Tožniku so bila dana zagotovila, da je stvar zakonita, zato je v to privolil, v zameno za nevšečnosti pa mu je bilo obljubljeno 50,00 EUR. A.A. je fotokopiral tožnikovo osebo izkaznico, tožnika pa poklical za vsako vozilo. Dobivala sta se v Kranju. Pri četrtem vozilu je bilo tožniku vse skupaj sumljivo, zato je odklonil nadaljnje sodelovanje. Ko je tožnik prejel poziv s strani davčnega organa o nepravilnostih pri obračunavanju in plačevanju davka od dohodkov iz dejavnosti, je takoj kontaktiral A.A. Slednji mu je obljubil, da bo zadevo uredil, kasneje pa se mu ni več oglašal. Tožnik je rekel B.B., da bo v zvezi z zadevo odšel na policijo, ta pa mu je pričel groziti. Tožnik je za oba omenjena zvedel, da sta vpletena v zločinsko verigo. Ker tožnik v tujini ni nikoli kupil vozil, nikoli ni nikomur izročil denarja, vozil ni videl ter ni prejel nikakršnega denarja iz naslova prodanih vozil, izpodbijana odločitev ni pravilna. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ na podlagi listin, ki jih je pridobil v postopku, zaključil, da se je tožnik ukvarjal z nakupi in prodajami motornih vozil. To izhaja iz listin, ki jih je organ pridobil od registracijskih organov. Iz tabele na 4. strani izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik v obdobju od 5. 2. 2010 do 3. 6. 2011 kupil in nato po kratkem času (nekaj dneh do enega meseca in pol) prodal 4 vozila, pri čemer je ustvaril dohodek. Razlika v ceni, ki jo je tožnik dosegel, predstavlja tožnikov zaslužek oziroma dohodek, ki ga je dosegel z opravljanjem dejavnosti preprodaje vozil.

Iz 46. člena ZDoh-2 izhaja, da se za dohodek z opravljanjem dejavnosti šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Po 48. členu ZDoh-2 je davčna osnova od dohodka iz dejavnosti dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti, če ni z ZDoh-2 drugače določeno. Ker tožnik davčnemu organu ni predložil davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2010 in 2011, je davčni organ na podlagi 68. člena ZDavP-2 utemeljeno ugotovil davčno osnovo z oceno. Pri tem je davčni organ upošteval podatke, ki jih je zbral v predmetnem postopku.

Iz tabele na 6. strani izpodbijane odločbe izhaja, da se vsi računi za navedena vozila glasijo na tožnika, ter da je tudi iz komisijskih pogodb o prodaji vozil razvidno, da jih tožnik kot komitent in lastnik odstopa komisionarju, da opravi posredovanje prodaje vozil. Iz navedenih listin tako izhaja, da je tožnik v letu 2010 imel dobiček v višini 11.552,05 EUR ter v letu 2011 v višini 20.104,42 EUR. Zato je prvostopenjski organ navedeni dobiček upošteval pri določitvi davčne osnove za navedeni leti. Za leto 2010 je davčni organ ugotovil davčno osnovo v višini 11.552,05 EUR ter za leto 2011 davčno osnovo v višini 20.104,42 EUR ter na tej podlagi izračunal akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2010 v znesku 2.290,87 EUR in za leto 2011 v znesku 5.265,40 EUR, ki jo je naložil v plačilo tožniku.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik z drugo prodajo motornega vozila 9. 7. 2010 presegel znesek 25.000,00 EUR, bi moral v skladu z 78. členom ZDDV-1 pri davčnem organu vložiti zahtevo za izdajo identifikacijske številke. Tožnik bi tako moral od prodaj zadnjih treh motornih vozil (tabela na strani 9 izpodbijane odločbe) obračunati DDV od davčne osnove 111.200,00 EUR (skupen znesek prodaje za vsa tri vozila) v višini 20%, to je v višini 22.240,00 EUR z obrestmi, ki so določene na podlagi 95. člena ZDavP-2. .

Po presoji sodišča je imel davčni organ, glede na to, da se listine o prodaji in nakupih navedenih vozil glasijo na tožnika, vso podlago za izpodbijano odločitev. Tožnik, ki mu je bila v postopku dana možnost sodelovanja, ni izpodbijal verodostojnosti v postopku pridobljenih listin, navajal je le, da rad menja vozila in da naj bi bila navedena vozila namenjena njegovi osebni uporabi. V nasprotju s temi navedbami pa tožnik šele v tožbi navaja nekaj povsem novega. Opisuje namreč, kako je pred približno petimi leti spoznal dva moška in kako mu je eden od njiju predlagal, da bi mu tožnik pomagal pri uvozu motornih vozil. Tožnikova vloga pa naj bi bila zgolj v tem, da je posodil svoje ime. Tako naj bi potekalo „njuno sodelovanje“, po četrtem vozilu pa je tožnik, kot sam navaja, odklonil nadaljnje sodelovanje.

Iz tožnikovih navedb torej izhaja, da naj bi šlo pri navedenih prodajah za dogovorjen način prodaje, pri katerem naj bi tožnik zgolj „posodil“ svoje ime. Po presoji sodišča so omenjene tožnikove navedbe nedovoljene tožbene novote. Iz 52. člena ZUS-1 izhaja, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. V obravnavani zadevi tožnik navedenih razlogov ni pojasnil. Poleg tega niti ne zatrjuje, da bi bil on žrtev zlorab, pač pa je iz njegovih navedb mogoče razumeti, da je sam v določenem časovnem obdobju pristal na dogovorjeni način dela. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na prekrškovni postopek, za katerega navaja, da je bil ustavljen. Navedeni postopek za obravnavano zadevo ni relevanten.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine, na katerih temelji izpodbijana odločitev, v obravnavani zadevi niso sporne.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.