VSRS sklep III Ips 97/2013

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 17.946,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je le del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo obresti pred 19. 9. 2007.

2Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem obsodilnem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 61/2013-9 z dne 10. 9. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je delodajalec odgovoren za škodo po 87. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) za stroške zdravljenja oškodovanca ne glede na dejstvo, da se regresni zahtevek tožeče stranke nanaša na stroške zdravljenja oškodovanca, ki je bil pri delodajalcu zadolžen za izvajanje ukrepov in predpisov s področja varstva pri delu.

4Na podlagi navedenega sklepa tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

5Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija je utemeljena.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Delavec tožene stranke se je 24. 1. 2005 poškodoval v delovni nezgodi pri padcu z gradbenega odra. Delavec je pri toženi stranki opravljal delo delovodje, ki je bil zadolžen tudi za izvajanje ukrepov in predpisov s področja varstva pri delu.

- Do škodnega dogodka je prišlo zaradi opustitve ukrepov varstva pri delu.

8Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo stroškov, ki jih je izplačala njenemu delavcu, ki je bil zavarovan pri tožeči stranki.

9Sodišči prve in druge stopnje sta tožbenemu zahtevku ugodili na podlagi krivdne odgovornosti tožene stranke. Presodili sta, da dejstvo, da je bil oškodovanec pri toženi stranki zadolžen za izvajanje ukrepov in predpisov s področja varstva pri delu, na odločitev v tej pravdi ne more vplivati, temveč da bi bilo to lahko kvečjemu predmet regresne pravde med delodajalcem (toženo stranko) in delavcem.

10Revidentka sodiščema prve in druge stopnje očita zmotno uporabo 86. in 87. člena ZZVZZ. 86. člen določa, da ima tožeča stranka pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (drugi stavek prvega odstavka navedenega člena). Za škodo, ki jo povzroči v primerih iz prejšnjega odstavka delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren delodajalec (drugi odstavek istega člena). V 87. členu je določeno, da ima tožeča stranka pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

11V obravnavanem primeru ostaja sporno, ali je delodajalec odgovoren za nastalo škodo, ki je posledica opustitev ukrepov s področja varstva pri delu, kljub temu, da je bil oškodovanec pri delodajalcu zadolžen za izvajanje ukrepov in predpisov s področja varstva pri delu. To vprašanje je neločljivo povezano z vprašanjem delavčeve soodgovornosti in vpliva le-te na regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ga uveljavlja zoper delodajalca.

12Vrhovno sodišče je s sklepoma III Ips 122/2011 in III Ips 1/2014, oba z dne 25. 2. 2014, že zavzelo stališče, da mora sodišče v primeru, ko delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec, njegov delavec, ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. V primeru soodgovornosti delavca je tožnikov regresni zahtevek omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec.

13Navedeno velja še toliko bolj, če delodajalec zatrjuje, da je oškodovanec v celoti odgovoren za nastalo posledico. Trditve tožene stranke, da ni odgovorna za opustitev ukrepov s področja varstva pri delu, ker je za to odgovoren njen delavec, pomenijo uveljavljanje delavčeve odgovornosti oziroma soodgovornosti. To pa vpliva na odločitev tako o temelju odškodninske odgovornosti, kot tudi o višini škode, ki jo mora odgovorna oseba povrniti. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da ugovori tožene stranke v smeri izključitve odgovornosti oziroma deljene odškodninske odgovornosti v tej pravdi niso relevantni, tako ni pravilno. Če je za škodo odgovoren ali soodgovoren delavec tožene stranke, toženke v regresni pravdi ni mogoče zavezati za plačilo večjega deleža odškodnine, kolikor znaša njena odgovornost.

14Odgovor na dopuščeno vprašanje je tako v okoliščinah konkretnega primera (ker je škodni dogodek posledica opustitve ukrepov varstva pri delu) negativen. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili 86. in 87. člen ZZVZZ, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

15V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati trditve tožene stranke glede prispevka njenega delavca k nastali škodi. Navedbe revidentke, da dejstvo, da je oškodovanec pri toženi stranki opravljal naloge s področja varstva pri delu, zaradi česar je izključno sam odgovoren za nastalo škodo oziroma je k njej vsaj znatno prispeval, bodo tako predmet obravnave v novem sojenju pred sodiščem prve stopnje, saj na njih Vrhovno sodišče zaradi omejitve iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more odgovarjati.

16Izrek o stroških postopka pred Vrhovnim sodiščem temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.