VSRS sklep II Ips 198/2013

Revizija se zavrne.

1Predlagateljica je zahtevala določitev odškodnine, saj je nepremičnino, ki jo je vrnila denacionalizacijskemu upravičencu, njena pravna prednica pridobila odplačno.

2Sodišče prve stopnje je njen predlog zavrnilo. Sodišče druge stopnje je predlagateljičino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

3Predlagateljica zoper odločitev sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava vlaga revizijo. Nasprotuje razlogom, da bi s plačilom odškodnine država plačala to sama sebi, saj sta udeleženki postopka že ves čas dve pravni osebi. Opozarja na nevzdržnost takšnega stališča in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1465/2000 z dne 4. 10. 2000, s katero je pritožbeno sodišče brez tovrstnih pomislekov odločilo, da je država dolžna plačati odškodnino Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Država je na unikaten način, z ustavnim zakonom, oddelila pretežne dele starih bank s prenosom premoženja in poslovanja na novo nastali banki, kar izkazuje njuno pravno nasledstvo. Za odločitev je po njeni oceni odločilno vprašanje odplačnega prenosa po prodajni pogodbi iz leta 1990, ki jo je sklenila K. d. d. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-323/94, predvsem na njene 25., 26., in 27. točko obrazložitve, do katerih se sodišče druge stopnje kljub pritožbenemu sklicevanju ni opredelilo. Izpostavlja, da je K., d. d., prodajno pogodbo, ki je vedno odplačna, sklenila po tedaj veljavnem Zakonu o prometu nepremičnin, ki je urejal promet z nepremičninami in prenos pravice uporabe, ki sta bila izenačena, pogodba ima tudi zemljiškoknjižno dovolilo, odobrila pa sta jo Javno pravobranilstvo in Uprava za družbene prihodke. Opozarja, da sodišča v denacionalizacijskih postopkih ne smejo in ne morejo posegati v predhodna obligacijska razmerja. Razlogom sodišča druge stopnje pripisuje nekonsistentnost, objektivno nezakonitost in protiustavnost. Opozarja še, da so sodišči nižjih stopenj in upravni organi iz obravnave krivično izpustili v denacionalizacijskem postopku ugotovljen vložek K., d. d., v višini 24,76 % celotne vrednosti nepremičnine, leta 1990 opredeljen kot 136/137-in, da je lahko izvedba električnega voda precej draga ter da je v postopku predložila dokumentacijo, ki potrjuje, da je predlagateljica kupila dve stanovanji in ju zamenjala (dala v račun) za del prostorov te nepremičnine. Meni, da se odplačnost presoja po načelih civilnega prava, ne pa po denacionalizacijskih predpisih, kar potrjuje tudi sodna praksa (odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 291/2002 in II Ips 294/2002). Izpostavlja nedoslednost med razlogi sodišča druge stopnje, ki se ni spustilo v vprašanje pravnega nasledstva, a je zaključilo, da je predlagateljica od države neodplačno pridobila nepremično. Sklicuje se na pridobljena strokovna mnenja in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4Predlagateljica je 3. 2. 2015 revizijo dopolnila. Ker je to storila po preteku roka za vložitev revizije, njenih dodatnih navedb revizijsko sodišče ni upoštevalo.

5Nasprotni udeleženec je na vročeno revizijo odgovoril. Opozarja, da se predlagateljica v reviziji ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, in sicer z odplačno pridobitvijo in s pomanjkanjem pravnega nasledstva, kar v reviziji ni dovoljeno. Poudarja, da izvedeni dokazi niso potrdili odplačnosti in da izpostavljene odločbe niso uporabljive. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da se je Slovenska odškodninska družba d. d., preoblikovala v Slovenski državni holding, d. d. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker revizijsko sodišče na dovoljene revizijske razloge ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti.

8Po določbi 73. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) gre zavezancem, iz katerih sredstev se po določbah tega zakona vrne nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini v obliki obveznic nasprotnega udeleženca. Za presojo utemeljenosti predlagateljičinega zahtevka je torej ključno, ali je njena zatrjevana pravna prednica nepremičnino, ki jo je predlagateljica vrnila denacionalizacijskim upravičencem, pridobila odplačno. Zaključek o odplačni pridobitvi je materialnopravni zaključek, ki ga sodišče naredi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Zato je lahko predmet revizijskega preizkusa.

9Citirana določba ZDen je prestala ustavnosodno presojo.(1) Ustavno sodišče je pojasnilo, da denacionalizacijska pravila niso dispozitivne narave, temveč prisilnega značaja. Njihov namen je v popravi krivic, ki so bile prizadejane lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej. Ker ZDen temelji na načelu pravičnosti kot izrazu pravne države, pa poleg pravic in pravnih interesov denacionalizacijskih upravičencev varuje tudi pravne koristi in interese upravljavcev družbene lastnine, ki so postali denacionalizacijski zavezanci. Pri tem ne posega v veljavnost pravnih poslov, katerih predmet so bile nacionalizirane nepremičnine, le zagotavlja, da bodo produkcijska sredstva denacionalizacijskega zavezanca po višini ostala enaka tudi po tem, ko nepremičnino vrne denacionalizacijskemu upravičencu. ZDen ne določa kriterijev, ki morajo biti podani, da je mogoč zaključek o odplačnosti pravnih poslov, s katerimi je denacionalizacijski zavezanec nepremičnine pridobil. Pri presoji njihove odplačnosti tudi ni mogoče smiselno uporabiti kriterijev, določenih glede odmen, plačanih denacionalizacijskim upravičencem do vrnitve podržavljenega premoženja, ki morajo biti izpolnjeni, da je mogoč zaključek o odplačnosti pravnih poslov, s katerimi je bilo premoženje odvzeto (predvsem določbe 72. člena ZDen).(2) V času, ko so se sklepali pravni posli, katerih predmet so bile nacionalizirane nepremičnine, je bil pravni promet z nepremičninami v družbeni lastnini nadzorovan s strani države. V veljavi so že bila načela obligacijskega prava, ki tudi danes veljajo za odplačne pravne posle.(3) Udeleženci, ki so menili, da so bila ta kršena, so imeli na voljo obligacijskopravne institute. Na vprašanje odplačnosti je zato treba odgovoriti po pravilih obligacijskega prava.

10Ta odplačnost definirajo kot nasprotje neodplačnosti. Neodplačna pogodba je tista, pri kateri je ena stranka samo dolžnik, druga stranka pa samo upnik, ko torej prva stranka za svojo izpolnitev ne prejme v zameno nikakršne nasprotne izpolnitve. V nasprotnem primeru je pogodba odplačna.(4) K zaključku o odplačni pridobitvi nepremičnine tako vodi ugotovitev, da se je njen pridobitelj v zameno zavezal dati kakršnokoli nasprotno odmeno in s tem še sam postal dolžnik. Odplačnost se presoja v sklenitveni, in ne v izpolnitveni fazi. Drugače povedano: zaključek o odplačni pogodbi je mogoč, če se stranka v zameno za nepremičnino zaveže dati neko odmeno, ne glede na njeno višino in ne glede na to, ali je svojo obveznost izpolnila. Trditveno in dokazno breme za obstoj zaveze o nasprotni odmeni pa leži na strani predlagateljice.

11Predlagateljica je odplačno pridobitev nepremičnine dokazovala s pogodbo z dne 9. 5. 1990, s katero je O. P. prenesla pravico uporabe nepremičnine na K., d. d. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednjo pogodbeno vsebino:

- K., d. d., odškodnine za pravico uporabe ni dolžna plačati, saj se ta šteje za prispevek O. P. za izvedbo električnega voda;

- vlaganja K., d. d., v nepremičnino niso navedena kot razlog za neplačilo odškodnine, pač pa kot podlaga izračuna višine prenesenega deleža na nepremičnini.

12Predlagateljica se v reviziji sklicuje tudi na nakup dveh stanovanj, ki naj bi ju K., d. d., dala v račun za del prostorov v nepremičnini. Vsebina tega dela pravnega posla ni del ugotovljenega dejanskega stanja s strani sodišč nižjih stopenj, zato revidentka z njim ne more doseči zaključka o odplačni pridobitvi, procesnih kršitev, s katerimi bi grajala njuno postopanje, pa obrazloženo ne uveljavlja. Uspeti tudi ne more s sklicevanjem na vedno podano odplačnost pri prodajni pogodbi. Prenos pravice uporabe, prodajna pogodba ali drugačno poimenovanje sklenjene pogodbe še nič ne pove o njeni vsebini in tudi ne o njeni odplačnosti. Šele vsebina pravnega posla (kaj in koliko je kdo od udeležencev dolžan dati, storiti ali dopustiti) določa pravno kvalifikacijo (poimenovanje) pogodbe in ne obratno, kot skuša prikazati predlagateljica. Za presojo odplačnosti pogodbe tudi ni pomembna njena veljavnost. Ta je pogoj za prenos premoženja.

13Za presojo odplačnosti pogodbe je lahko odločilna le njena vsebina, katere določila se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ, prej prvi odstavek 99. člena ZOR). Ker se K., d. d., v zameno za pravico uporabe ni zavezala plačati odškodnine svoji sopogodbenici in ugotovljena pogodbena volja strank tudi ni bila v tem, da K., d. d., dobi pravico uporabe brez dodatnega nasprotnega plačila zaradi že opravljenih vlaganj v nepremičnino, tudi vsebina pogodbe neposredno ne potrjuje njene zatrjevane odplačnosti. Nadaljnji dogovor, da odškodnina za pravico uporabe šteje kot prispevek Občine ... k izvedbi električnega voda, bi sicer lahko vodil do zaključka o odplačni pogodbi, če bi bilo z njim zaprto drugo medsebojno pogodbeno razmerje, v katerem bi K., d. d., nastopala kot upnica. A zapis pogodbe je preskop, da bi to potrdil. Če predlagateljica trdi nasprotno, bi morala to najprej pojasniti in nato še izkazati. Nejasna in s tem sporna pogodbena določila so namreč predmet razlage, osnovno vodilo pri njej pa je skupen namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ, prej drugi odstavek 99. člena ZOR). Predlagateljica navedb o nezapisanem delu dogovora pogodbenic, ki bi razkril nasprotno odmeno K. d. d., ni podala, tudi ne izkazovala. V reviziji le pojasnjuje, da je lahko izvedba električnega voda zelo draga, s čimer ponovno nedovoljeno prehaja v sfero dejanskega stanja.

14Revizijsko sodišče pritrjuje sodiščema nižjih stopenj, da predlagateljica ni izkazala odplačne pridobitve vrnjene nepremičnine, kar brez presoje nadaljnjih revizijskih navedb vodi k zavrnitvi njene revizije (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča U-I-323/94 z dne 25. 5. 1995.

Op. št. (2): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 291/2002 z dne 19. 2. 2003 in II Ips 294/2002 z dne 19. 2. 2003.

Op. št. (3): Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) in Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Op. št. (4): Primerjaj Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 501, in Cigoj v Komentar obligacijskih razmerij (Veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih), Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, I. knjiga, str. 119.