VSL sodba in sklep I Cp 1115/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

a) v II. in IV. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

b) v III. točki izreka razveljavi in tožba v tem delu zavrže.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v nerazveljavljenem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Prvo sodišče je razsodilo, da predstavljata nepremičnini z ID znakoma 111 in 222 skupno premoženje pravdnih strank (I. točka), da sta deleža pravdnih strank na tem skupnem premoženju enaka (II. točka), da sta pravdni stranki na podlagi te sodbe upravičeni predlagati razdelitev skupnega premoženja (III. točka) in da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 2.610,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka).

2Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da niso bili podani osnovni pogoji za vodenje pravdnega postopka, saj bi moral biti pred tem sprožen nepravdni postopek delitve skupnega premoženja. Prvo sodišče je presojalo, kaj naj bi spadalo v skupno premoženje, čeprav posamezne stvari niso bile zajete s tožbenim zahtevkom. Glede avtomobila, ki naj bi bil darilo, je sodišče nepravilno pristopilo k presoji trditvenega in dokaznega bremena. Nesmiselno je stališče, da vozilo, ki ni v pravnem prometu, ne more biti predmet delitve. Na tem vozilu je še vedno mogoče imeti lastninsko pravico. Zmotno je stališče sodišča glede delnic, saj so te skupno premoženje, ker je tožnica lahko svoj certifikat zamenjala za delnice P. prav zato, ker je bil toženec zaposlen pri P. Sodišče ni presojalo počitniške prikolice in v tem delu sploh ni argumentacije. Ni razloga, da se v okviru pravde dopusti tudi določanje višine deležev na skupnem premoženju in s tem že opravlja tudi delitev skupnega premoženja. Sodišče je verjelo tožencu, da je imel znatne prihranke, s katerimi je kupil nepremičnine in s katerimi se je financirala gradnja. Glavnino zidarskih del je opravil toženčev oče. Zato je zaključek prvega sodišča o enakih deležih zakoncev nesprejemljiv. Ob vložku toženca v skupno premoženje iz njegovega posebnega premoženja in organiziranju gradnje zahtevek tožnice po polovičnem deležu ne more biti utemeljen. Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi računi, dobavnice, nakazila in delovni nalogi izkazovali prispevek obeh strank in skupno gradnjo. Čeprav je toženec potrdil, da je ena parcela bila kupljena s strani obeh strank, to ne daje opore odločitvi, da tudi druga parcela spada v skupno premoženje. Napačna je ugotovitev, da naj bi A. A. in toženčev oče potrdila, da naj bi pri gradnji hiše veliko pomagal tožničin brat. Enako velja v zvezi z domnevno pomočjo tožničinega strica, ki naj bi opravljal prevoze, čeprav o tem ni bilo nobene trditvene podlage. Toženec tega ni potrdil, prav tako tudi ne donacij lesa. Napačno je stališče, da bi moral toženec kot izključni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine vložiti nasprotno tožbo, s katero bi zahteval ugotovitev, da je njegov delež nižji od 100 %. Ob toženčevi trditvi, da nepremičnine predstavljajo njegovo posebno premoženje, ni mogoče zahtevati od toženca, da vlaga tožbo in izkazuje višino deleža na skupnem premoženju. Tudi Vrhovno sodišče je že opozarjalo na nesmiselnost takšnega nasprotnega zahtevka, v sodni praksi pa je bilo tudi zavzeto stališče, da nasprotna tožba ni potrebna. Ni res, da bi Ustavno sodišče odstopilo od svojega stališča v zadevi Up-771/11. Za varstvo toženčevega položaja ni potrebna nasprotna tožba. Sodišče je tik pred zaključkom obravnave seznanilo stranki s svojim stališčem glede presoje predmetne zadeve in tožencu dejansko ni dalo možnosti za vložitev nasprotne tožbe. O svojem stališču bi sodišče lahko seznanilo stranki tudi na predhodnih narokih. S svojim ravnanjem je sodišče kršilo toženčevo pravico do izjave. Neutemeljeno so bili zavrnjeni dokazni predlogi toženca za zaslišanje preostalih prič in postavitev cenilca. Sodišče ne bi smelo slediti zakonski domnevi. Zavrnitev toženčevih dokaznih predlogov predstavlja procesno kršitev. Zahtevek v III. točki je nesmiseln in primeren le za zavrženje.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pravda zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju zakoncev (izvenzakonskih partnerjev) ni pogojena s predhodno uvedbo nepravdnega postopka zaradi delitve skupnega premoženja. S tožbenim zahtevkom sicer ni potrebno zajeti celotnega skupnega premoženja, pri ugotavljanju deležev zakoncev na skupnem premoženju pa mora sodišče ugotavljati prispevek vsakega zakonca z vidika vseh okoliščin iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR tako, da upošteva celotno pridobljeno skupno premoženje zakoncev, ne glede na vtoževani obseg skupnega premoženja. Ugotavljanje višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju ne pomeni tudi njegove delitve.

6Odločitev prvega sodišča, da sta sporni nepremičnini skupno premoženje pravdnih strank, je pravilna. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da sta bili zemljišči kupljeni v času izvenzakonske skupnosti pravdnih strank in da sta na kupljeni nepremičnini v tem času skupaj zgradili stanovanjsko hišo. Obe stranki sta sodelovali pri gradnji stanovanjske hiše, vsaka na svoj način, kot izhaja iz ugotovljenih okoliščin. Če je bil toženec bolj angažiran pri sami gradnji in njeni organizaciji, je tožnica predvsem skrbela za družino oziroma otroke pravdnih strank ter gospodinjska in druga domača dela. Posamezne okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba (npr. toženčevo plačilo gradbene parcele z denarjem iz njegovih prihrankov kot njegovo posebno premoženje, poraba njegovih prihrankov za samo gradnjo, zatrjevana večja pomoč njemu s strani njegovih sorodnikov in prijateljev), so relevantne le z vidika ugotavljanja višine deleža na skupnem premoženju. Prvo sodišče res ni obrazložilo, zakaj meni, da predložene listine kažejo, da sta obe stranki prispevali pri gradnji hiše, vendar pa je ta okoliščina pomembna le za tehtanje višine deležev strank na skupnem premoženju. Enako velja za s strani tožnice zatrjevano pomoč njenih sorodnikov.

7Glede vozila Opel Vectra je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da ga ni mogoče upoštevati v okviru obsega skupnega premoženja. Toženec je trdil za to vozilo, da je bilo uničeno, zaradi česar je lastninska pravica na njem prenehala (103. člen SPZ). Relevanten je lahko le način pridobitve tega vozila z vidika ugotavljanja okoliščin iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR o prispevkih pravdnih strank pri pridobivanju skupnega premoženja ter s tem višine deležev strank na skupnem premoženju. Delnice P. so tožničino posebno premoženje, saj jih je pridobila na podlagi svojega certifikata v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij v družbeni lastnini. Prvo sodišče ni pojasnilo, kako je bila pridobljena počitniška prikolica in kako je to vplivalo na oceno deležev strank na skupnem premoženju, kar bo moralo upoštevati v ponovljenem postopku. Za vozilo Ford Fiesta je tožnica dolžna dokazati, da gre pri tem za darilo njenih staršev njej (v tem primeru podarjeni denar za nakup tega vozila ne bi bil pomemben pri ugotavljanju deležev strank na skupnem premoženju), pri čemer je prvo sodišče pomanjkljivo obrazložilo svoje ugotovitve o tem darilu v okviru dokazne ocene izpovedb tožničinih sorodnikov.

8Prvo sodišče je pri presoji ugovora toženca o njegovem nadpolovičnem deležu na nepremičninah zavzelo stališče, da bi moral toženec svoj ugovor uveljavljati z nasprotno tožbo in da zgolj ugovor ne zadošča. Sodna praksa ni enotna o tem, ali za izpodbijanje zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju zadošča ugovor ali pa je treba vložiti nasprotno tožbo. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-771/11 izhaja, da v primeru, ko je na spornih nepremičninah (ki so skupno premoženje) v zemljiški knjigi vknjižena tožena stranka kot edina lastnica, za izpodbijanje prej omenjene zakonske domneve zadošča ugovor nadpolovičnega deleža. Zato mora sodišče ugovor tožene stranke o nadpolovičnem deležu upoštevati kot ugovor samostojne nasprotne pravice ter se do njega opredeliti. Če tega ne stori krši ustavno pravico stranke do izjave. Od tega stališča Ustavno sodišče ni odstopilo v svoji odločbi Up-822/13, kot smiselno meni prvo sodišče.

9V tej zadevi je toženec kot „primarnega“ uveljavljal ugovor svoje izključne lastninske pravice na spornih nepremičninah, češ da so njegovo posebno premoženje, in je ugovor nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju (da je njegov delež na spornih nepremičninah vsaj 80 %) uveljavljal podredno. V takšni situaciji za izpodbijanje zakonske domneve o enakih deležih na skupnem premoženju toliko bolj zadošča zgolj ugovor nadpolovičnega deleža. V primeru njegove utemeljenosti ni ovire, da sodišče tožeči stranki prisodi manjši delež od zahtevanega polovičnega deleža, temelječega na omenjeni zakonski domnevi.

10Ker prvo sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov toženca v zvezi z njegovim ugovorom nadpolovičnega deleža in se do tega ugovora ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo sodbo prvega sodišča v II. in IV. točki ter v tem obsegu vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Glede na dosedanjo obrazložitev posebni napotki prvemu sodišču niso potrebni.

11Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo prvo sodišče zavreči tožbo v delu, na katerega se nanaša III. točka izreka izpodbijane sodbe. Za ta del zahtevka tožnica ne more imeti nobene pravne koristi (prvi odstavek 274. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo sodbo v tem delu in tožbo v tem obsegu zavrglo.

12Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno ter v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (prvi odstavek 351. člena, 355. člen in 353. člen ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).