VSL sodba in sklep I Cp 2622/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. in V. točki razveljavi in vrne v tem delu zadeva istemu sodišču v novo sojenje.

II. Pritožba zoper II. točko in zoper dajatveni del III. točke se zavrže, zoper pobotanje terjatev tožnice in toženca v III. točki pa zavrne in se ta del sodbe potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Ta zadeva je pritožbenemu sodišču predložena že drugič. Sodišče prve stopnje je s tokrat izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj tožničine terjatve do toženca v višini 30.207,80 EUR z obrestmi (II.), to terjatev pobotalo s toženčevo judikatno terjatvijo do tožnice v višini 14,736,40 EUR z obrestmi, in tožencu v plačilo naložilo 16.475,87 EUR z obrestmi (III.). Višji zahtevek je zavrnilo (IV. točka) in tožnici naložilo v plačilo 12.647,74 EUR toženčevih stroškov (V.).

2Odločitev je rezultat ugotovitve, da tožnici pripada uporabnina zaradi toženčevega preprečevanja, da uporablja skupno hišo v Š. na ..., izračunano za daljše časovno obdobje, upoštevajoč njen 35 % delež na skupnem premoženju, ki ga je bilo ugotovilo slovensko sodišče, za krajše obdobje pa 50 %, kot je ugotovilo hrvaško sodišče. Uporabnino je sodišče dosodilo opirajoč se na izračun izvedenca, ki je od hipotetične tržne najemnine odštel še vrsto stroškov. Tako ugotovljeno tožničino terjatev je sodišče pobotalo s toženčevo judikatno terjatvijo zoper njo.

3Proti sodbi se tokrat pritožuje le tožnica. Sklicuje se na vse predvidene pritožbene razloge in predlaga, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, pobotni ugovor toženca pa zavrne in se mu naloži v plačilo njene stroške, vključno s pritožbenimi, ki jih tudi opredeljuje.

4Meni, da ji je sodišče dosodilo prenizko uporabnino; vztraja, da je mnenje izvedenca A.A. Pavšalno in ga sodišče ne bi smelo upoštevati oz. bi ga moral dopolniti z dokumentacijo. Od najemnine, ki bi jo tožnica lahko prejemala, sodišče po njenem ne bi smelo odšteti obratovalnih stroškov, saj je te dolžan kriti uporabnik, torej najemnik. Trdi pa tudi, da bi sodišče moralo upoštevati, da je solastnica sporne nepremičnine do ½ že od vsega začetka, ne šele od pravnomočnosti sodbe hrvaškega sodišča, ki je to ugotovilo. Zaradi te sodbe tudi noben del njenega zahtevka ni zastaral, ker gre po njenem za samostojni pravni naslov. Glede pobota pravi, da je na dan 24. 6. 2002, ko ga je sodišče opravilo, njena terjatev že presegla toženčevo, zato bi moralo sodišče opraviti ponovni preračun. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj meni, da sodišče pri računanju njenega uspeha ne bi smelo izhajati iz tega, da je bil sporni predmet ves čas 366.800,00 EUR, pač pa je bil v ponovljenem postopku 226.800,00 EUR.

5Toženec je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom. Kot pomembno kaže iz njegovega odgovora izpostaviti, da se zavzema le za upoštevanje slovenske sodbe, ki tožnici priznava 35% delež na skupnem premoženju nekdanjih zakoncev, in to za celotno obdobje, za katerega ji je prisodilo uporabnino, ne glede na hrvaško sodbo, češ da ta ni bila priznana.

6Pritožba je delno utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju višine uporabnine, ki tožnici pripada, napačno uporabilo materialno pravo, ker je prezrlo določbo 4. odst. 24. čl. Stanovanjskega zakonika (SZ-1). Ta določa, da je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, če najemna pogodba ne določa drugače. Gre za konkretizacijo splošnih obligacijskih načel o neupravičeni obogatitvi, tudi v primerih, ko je najemnina merilo za prikrajšanje upravičenca. Pritožbeno sodišče je že v prejšnjem pritožbenem postopku (ko je prvostopenjsko sodbo razveljavilo, ker se je sploh ni dalo preizkusiti) izrecno opozorilo, naj sodišče prve stopnje pazi, da se pri ugotavljanju višine tožničinega prikrajšanja upošteva, katere stroške bi tožnica (kot solastnica) nosila v vsakem primeru. Gre za pravno in ne za dejansko vprašanje, kot je to napačno ocenilo sodišče prve stopnje in v posledici te napake „ugotavljanje“ tega prepustilo izvedencu gradbene stroke.

8Ker je izvedenec med stroški, ki jih je odštel od tržne najemnine, izrecno upošteval tudi tiste, ki tožnice, če bi se hiša oddajala, praviloma ne bi bremenili, teh stroškov pa se glede na podano mnenje ne da preprosto odšteti od tistih, ki pa tožnico bi bremenili, je treba dokazovanje v tem delu ponoviti.

9Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede tega, da se je prvostopenjsko sicer oprlo na izvedensko mnenje ing. A.A. Razen napake, ki je izvorno na strani sodišča, je njegovo mnenje strokovno, temeljito in jasno ter tehtno argumentirano. Kot je že prvostopenjsko sodišče v redu pojasnilo, je izvedenec razumno in razumljivo odgovoril na siceršnje toženkine očitke, da svojega mnenja ni dokumentiral in da je najemnina prenizko ocenjena; prepričljivo jih je zavrnil.

10V tej pravdi je že razčiščeno, da tožnici pripada uporabnina, ker je bil toženec neupravičeno obogaten, sama pa zato prikrajšana, saj zaradi toženca ni mogla uporabljati hiše v ... na H., ki je skupno premoženje zakoncev, v to prikrajšanje pa tožnica ni privolila. Pri ugotavljanju višine uporabnine, ki pripada tožnici (in se po enotni in ustaljeni sodni praksi izračuna iz neto tržne najemnine), je predhodno vprašanje, kolikšen je njen na skupnem premoženju zakoncev. S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1735/91 z dne 19. 2. 1992 je pravnomočno razsojeno, da je tožničin delež na skupnem premoženju 35 %, toženčev pa 65 %. Po ustaljeni sodni praksi gre za delež na vsem premoženju zakoncev, na njunem celotnem fondu premoženja, ne glede na posamezno vrsto in obliko le-tega. Je pa hrvaško sodišče, in sicer Županijsko sodišče v Pulju 13. maja letos razsodilo, da je hiša, ki jo je toženec neupravičeno uporabljal v celoti, tožnico pa v souporabi onemogočil (hiša in dvorišče v ulici ..., parc. št. 1, vl. ... k. o. ...), skupno premoženje tožnice in toženca in da sta njena solastnika vsak do ene polovice. Opravka imamo torej z dvema nasprotujočima si odločbama v isti stvari, prvo, domačo, in drugo, tujo.

11Tuja sodna odločba je izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba le, če jo prizna sodišče Republike Slovenije. Če o priznanju tuje sodne odločbe ni bil izdan poseben sklep, lahko vsako sodišče odloča o priznanju te odločbe kot o predhodnem vprašanju, vendar z učinkom le za ta postopek, pri čemer tudi v takšnem primeru sodišče opravi preizkus obstoja pogojev iz 94. do 107. čl. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Po 1. odst. 99. čl. ZMZPP se tuja sodna odločba ne prizna, če je sodišče ali drug organ Republike Slovenije v isti zadevi izdal pravnomočno odločbo ali če je bila v Republiki Sloveniji priznana kakšna druga tuja sodna odločba, ki je bila izdana v isti zadevi. Glede uporabnine, višina katere je odvisna med drugim tudi od višine tožničinega deleža na skupnem premoženju, tudi na hiši, se torej hrvaške sodbe iz pravkar pojasnjenega razloga ne more upoštevati.

12S tem je zavrnjen očitek tožnice, da bi moralo sodišče za celotno obdobje računanja uporabnine upoštevati, kot da je bil njen delež 50 %, ker je prav ravno obratno, za nobeno obdobje sodišče tega ne bi smelo upoštevati – a v del, ki je iz tega naslova v odsotnosti toženčeve pritožbe že pravnomočen, se ne sme več posegati. Da je judikatno terjatev možno pobotati, pa je pritožbeno sodišče pojasnilo že v prejšnjem pritožbenem postopku.(1)

13Že samo iz tega razloga ni utemeljeno niti tožničino prepričanje, da noben del njene terjatve ni zastaral, češ da je hrvaška sodna odločba za terjatev iz naslova uporabnine »samostojni pravni naslov«. Kot je v delu svoje obrazložitve pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, velja za zahtevke iz tega naslova splošni petletni zastaralni rok (346. čl. Obligacijskega zakonika).

14Glede pobotanja toženčeve terjatve s tožničino je pritožba nerazumljiva. Ta, kot je že povzeto, navaja, da bi moralo sodišče na dan, ko sta si terjatvi stopili nasproti, njeno »preračunati«. Kaj je s tem mišljeno, ni jasno, je pa sodišče opravilo izračun obresti in pojasnilo, kaj je pobotalo s čim in na kateri trenutek, in tožnica ne trdi, da bi pri tem storilo kakšno napako, niti ta ni očitna pritožbenemu sodišču.

15Na podlagi vsega navedenega je bilo treba delno ugoditi tožničini pritožbi, razveljaviti IV. in posledično še V., stroškovno točko izpodbijane sodbe in ponovno vrniti zadevo v tem delu v novo sojenje (355. čl. ZPP), pritožbo zoper III. točko glede ugovora pobota pa je bilo treba zavrniti in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP). Za pritožbo zoper preostali del odločitve pod III. in zoper odločitev pod II. tožnica nima pravnega interesa, zato je pritožbeno sodišče ta del (sicer neobrazložene) pritožbe zavrglo (1. in 4. odst. 343. čl. ZPP).

16V novem sojenju naj prvostopenjsko sodišče izračuna še razliko tožničinega prikrajšanja iz naslova preveč odštetih stroškov, ki v primeru najema lastnika ne bremenijo, in naj tudi ta del uporabnine (v nezastaranem delu) tožnici dosodi. Ponovno bo treba izračunati tudi stroške postopka, pač glede na (ne)uspeh pravdnih strank v tem sporu.

17Odločitev o stroški pritožbenega postopka temelji na določbi 3. in 4. odst. 165. čl. ZPP: če se izpodbijana odločba tudi le deloma razveljavi, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.

-------------

Op. št. (1): Upniku judikatne terjatve je namreč treba dopustiti, da njeno realizacijo doseže z eventuelnim ugovorom pobota v pravdi takega dolžnika proti njem. V tem primeru se sicer v pobot stavljene terjatve ne ugotavlja, pač pa se pobotanje samo izvede. Glej več v 8. točki odločbe tega pritožbenega sodišča I Cp 1224/2014 in tam navedeno teorijo in sodno prakso.