VSRS Sodba I Ips 43550/2012-136

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27. 2. 2014 spoznalo obtoženega M. B. za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po četrtem in prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17. 12. 2014 delno ugodilo pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je v opisu dejanja znesek „69.120,00 EUR“ nadomestilo z zneskom „49.559,00 EUR“ in izpustilo besedilo „in je M. B. tudi šlo zato, da si prilasti takšno vozilo na škodo A. d.o.o.“, obtoženčevo ravnanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zatajitve v prvem odstavku 208. člena KZ-1, določeno kazen v pogojni obsodbi pa znižalo na sedem mesecev zapora; v preostalem pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 23. 6. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V zahtevi navaja, da je iz dokaznega postopka razvidno, da je oškodovanka za kaznivo dejanje zvedela leto prej kot je vložila ovadbo in je zato prekludirana za pregon. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem 9. 7. 2015 predlaga zavrnitev zahteve. Tako iz opisa dejanja kot iz razlogov sodbe izhaja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, ko je bila v novembru 2011 najemna pogodba odpovedana do odvzema vozila 27. 1. 2012. Zato je v januarju 2012 vložena kazenska ovadba oškodovanca pravočasna. Kolikor pa zahteva utemeljuje drug čas kaznivega dejanja, pa izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje.

4Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena ter se je zagovornik o njem izjavil v vlogi z dne 25. 8. 2015.

B.

5Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da predlog oškodovanke za pregon ni bil vložen v roku iz 52. člena ZKP, ker da je iz dokaznega postopka na prvi stopnji razvidno, da je oškodovanka za kaznivo dejanje zvedela leto prej kot je vložila ovadbo in je zato prekludirana za pregon.

6Glede na opis kaznivega dejanja ni moč pritrditi navedbam vložnika, da je bila ovadba oškodovanke vložena po preteku roka iz 52. člena ZKP. Tako iz opisa dejanja kot razlogov pravnomočne sodbe nedvomno izhaja, da je oškodovanka (A. d.o.o.) dne 21. 10. 2011 obsojencu odpovedala pogodbo o najemu vozila Mercedes CL 500 (zaradi neplačevanja najemnine za vozilo) in zahtevala takojšnjo vrnitev vozila, vendar obsojenec vozila, takrat vrednega 49.559,00 EUR, ni vrnil vse do 27. 1. 2012, ko mu je vozilo (na podlagi ovadbe oškodovanke) zasegla policija. Zato sta oškodovankina kazenska ovadba dne 6. 1. 2012 in predlog oškodovanke za pregon z dne 16. 1. 2012 vložena v roku iz 52. člena ZKP. Kolikor pa vložnik s sklicevanjem na izpoved priče J. Š. nakazuje, da naj bi bilo kaznivo dejanje zaradi obsojenčevega neplačevanja najemnine za vozilo storjeno že pred odpovedjo pogodbe o najemu vozila, pa izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

7Vložnik v zahtevi nakazuje tudi kršitev prvega odstavka 57. člena ZKP z navedbo, da zaradi drugačne (milejše) pravne opredelitve kaznivega dejanja v sodbi sodišča druge stopnje (kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1) oškodovanka ni imela možnosti podati izjave o umiku predloga za pregon. Ne le, da Zakon o kazenskem postopku dopušča oškodovancu umik predloga za pregon le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 57. člena ZKP), Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izhaja niti (hipotetična) možnost oziroma volja oškodovanke o umiku predloga za pregon.

8Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni uveljavljal, temveč jo je uveljavljal šele v svoji izjavi na odgovor državnega tožilca (izjava z dne 25. 8. 2015), z navedbo, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje v točkah 7 in 8 med seboj v nasprotju. Glede na to, da je zagovornik to bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavljal po izteku roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP (torej prepozno), je Vrhovno sodišče ni presojalo.

9Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zato je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom Sodno takso je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer skladno s tarifo o sodnih taksah.