UPRS sklep III U 228/2014

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka je dne 6.8. 2014 vložila tožbo zoper sklep inšpektorja Občinskega inšpektorata Občinske inšpekcije Mestne občine Koper, št. 0611-69/2011 z dne 30. 6. 2014, s katerim je bilo v točki 1. izreka ugotovljeno, da je delna odločba št. 0611-69/2011-15 z dne 22. 4. 2014, s katero je bila zavezancu A.A. naloženo da mora v roku enega dneva, 24 ur, po vročitvi le te na zemljišču s parc. št. 720/4 k.o. B., kategorizirana javna pot št. 677831 Boršt-Jurinčiči (pod Borštom), v križišču s kategorizirano javno potjo št. 677141 dvigniti kovinsko zapornico, da le ta ne bo več ovirala in ogrožala prometa na javni poti, postala dne 28. 4. 2014 izvršljiva, zato se njena izvršba dovoljuje. Zavezanca je opozorila, da mora v naknadnem roku enega dneva (24 ur) po vročitvi tega sklepa izpolniti naloženo obveznost, navedeno v 1. točki izreka (točka 2. izreka). Nadalje je sklenila, da če zavezanec v naknadno odrejenem roku iz 2. točke izreka ne bo izpolnil naložene obveznosti oziroma ne bo opravil naloženega dejanja, bo izvršba opravljena v četrtek 3. 7. 2014 ob 9.00 uri po tretji osebi, javnemu podjetju C. d.o.o., na stroške zavezanca (točka 3. izreka). V 4. točki izreka je sklenila, da bo o stroških postopka v zvezi z izvršbo izdan poseben sklep, v 5. točki pa, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe.

Župan Mestne občine Koper je z odločbo št. 0611-69/2011 z dne 21. 7. 2014 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil.

Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje. Upravnemu organu prve stopnje očita, da v navedeni odločbi ni upošteval nova dejstva in navedbe, ki so potrebne za pravilno in zakonito izdajo odločbe. Ugovarja, da je delna odločba, na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep, nezakonita, zoper njo je bil sprožen upravni spor, ki se pri naslovnem sodišču vodi pod opr. št. III U 193/2014. V nadaljevanju navaja razloge, zavoljo katerih naj bi bila inšpekcijska odločba, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, nezakonita. V tožbi pavšalno navaja, da vlaga tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu zaradi posega v njene človekove pravice in temeljne svoboščine iz 14. člena Ustave RS ter pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila

K točki I. izreka:

Tožba se zavrže iz naslednjih razlogov:

Iz določbe prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izhaja, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Glede na navedene določbe ZUS-1 izpodbijani sklep ni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj se s sklepom o izvršbi ne posega v pravico, obveznost ali pravno korist tožeče stranke. Vsebinsko je bilo namreč odločeno o pravici tožeče stranke z izvršilnim naslovom, to je z odločbo o inšpekcijskih ukrepih z dne 22. 4. 2014, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da dvigne kovinsko zapornico tako, da ta ne bo več ovirala in ogrožala prometa na javni poti. S sklepom o dovolitvi izvršbe se tožeči stranki naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, se je ne spreminja ali na drugi način posega v njene pravice ali pravne koristi. Kaj takega ne izhaja niti iz tožbenih navedb, saj tožeča stranka ne zatrjuje, da je naloženo obveznost izpolnila. Na drugačno odločitev v zadevi ne vplivajo niti navedbe tožeče stranke, da je odločba, ki se izvršuje še nepravnomočna, saj prvi odstavek 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot pogoj za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe zahteva zgolj ugotovitev organa, da je odločba, ki je predmet izvršbe postala izvršljiva, ta ugotovitev pa je bila po presoji sodišča pravilna. Morebitna kasnejša odprava izvršilnega naslova na odločitev ne vpliva.

V obravnavanem primeru tudi ne gre za primer iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbija tiste sklepe, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, saj mednje sklep o izvršbi ne sodi. Tožeča stranka v tožbi sicer pavšalno uveljavlja kršitev ustavnih pravic, iz same vsebine tožbe in tožbenega zahtevka pa izhaja, da tožeča stranka tožbo vlaga zaradi odprave izpodbijanega sklepa.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Tako stališče je Vrhovno sodišče do sedaj potrdilo že v več svojih sklepih (med drugim (I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 100/2009 z dne 21. 10. 2009 in I Up 287/2010 z dne 21. 10. 2010).

K točki II. izreka:

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če je tožba zavržena, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.