UPRS sodba I U 1306/2015

Tožbi se ugodi, odločba

Ministrstva za notranje zadeve št. 2152-14/2013/33 (1324-03) z dne 30. 6. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV v roku 15 dni, šteto od prejema te sodbe, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

S prvostopenjsko odločbo št. 215-133/2013/27 (12181) z dne 1. 10. 2013 je Upravna enota Domžale odločila o zahtevi za registracijo spremembe zastopnika društva A. (sedaj tožnik) na podlagi 1. odstavka 17. člena Zakona o društvih (ZDru-1, Uradni list RS, št. 64/11 – UPB2) tako, da se v register društev, ki ga vodi sama Upravna enota Domžale, vpiše sprememba zastopnika društva A, matična številka …, in sicer je zastopnik B.B. s stalnim prebivališčem C. (1. točka izreka); da pritožba ne zadrži vpisa spremembe v register društev (2. točka izreka) in da stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka).

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da se je postopek za spremembo registracije zastopnika društva začel na podlagi tožnikovega zahtevka z dne 3. 6. 2013 z več naknadnimi dopolnitvami in priloženim zapisnikom občnega zbora društva z dne 24. 5. 2013. Naknadno je za priznanje lastnosti stranke v postopku dodatno zaprosil C.C., ki mu je prvostopenjski organ ugodil in mu kot članu društva priznal lastnost stranke v postopku s posebnim sklepom št.

216-133/2013/5 (12471) z dne 26. 6. 2013. Slednji je bil še istega dne – to je 26. 6. 2013 vročen tudi tožniku, četudi je tožnik s posebno vlogo

upravnemu organu predlagal, da naj C.C. ne prizna statusa stranke v konkretnem postopku, ker lahko imenovani svoje pravice, tako kot vsak drug član društva, uveljavlja v sodnem postopku; tudi sicer pa o poteku volitev obstaja zapisnik občnega zbora društva, iz katerega je razvidno, kdaj in kako so odločali, kakor tudi, da C.C. povzroča škodo društvu, kar posledično lahko ogrozi financiranje društva ter da si je C.C. protipravno pridobil osebne podatke članstva. Sicer pa je statut fizično dostopen v klubskih prostorih, kot tudi na tožnikovi spletni strani, njegove določbe pa veljajo enako za vse člane, ki v primeru, če se jih ne držijo, sami trpijo posledice; prav tako so na spletni strani dostopni tudi vsi drugi dokumenti, ki zadevajo izvedbo volitev; ker je med sklicanim občnim zborom le-tega prostovoljno zapustila

predsednica D.D., je zato njeno delo nadaljevala podpredsednica E.E.; tudi vsi ostali na občni zbor neprijavljeni člani so le-tega prostovoljno zapustili, preostali člani društva pa so občni zbor izpeljali v skladu z določbami statuta. V obrazložitvi prvostopenjski organ povzema navedbe C.C. v njegovih pripravljalnih vlogah ter izpovedbe več prič (G.G., E.E., D.D.), ki so bile zaslišane v postopku na predlog društva A., kakor tudi prič, ki sta bili zaslišani na predlog C.C. (H.H. ter I.I.). Nadalje povzema odgovor Okrajnega sodišča v Domžalah na zaprosilo za podatke glede odločitve v zvezi z morebitno tožbo zoper odločitve občnega zbora društva A., in sicer je sodišče dne 9. 9. 2013 sporočilo, da je C.C. dne 24. 7. 2013 vložil dopolnitev tožbe z zahtevkom za razveljavitev volilnega pravilnika v organe društva A. zaradi ničnosti in za razveljavitev volilnega zapisnika, sprejetega na občnem zboru 24. 5. 2013, ter za prepoved opravljanja vseh poslov upravnega odbora, ki so izven rednih oziroma nujnih zadev za delovanje društva. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da mu je tožnik posredoval svoj odgovor na navedeno tožbo C.C., vloženo pri Okrajnemu sodišču v Domžalah, skupaj s pisno izjavo predsednice D.D. z dne 12. 9. 2013, da odstopa z mesta predsednice društva A., ki jo je dne 12. 9. 2013 prvostopenjskemu organu predložil tožnikov pooblaščenec, skupaj z naknadno dopolnitvijo izjave z dne 8. 7. 2013 in z dne 9. 9. 2013, ob sklicevanju na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 33/2009 ter na določilo 5. člena ZDru-1, ki določa, da društvo zastopa oseba, določena s temeljnim aktom (zastopnik društva). Prvostopenjski organ na podlagi predloženih listin in izjav prič ugotavlja, da ni ovir za registracijo spremembe zakonitega zastopnika, saj je bila izvolitev nove predsednice sprejeta na občnem zboru članov društva dne 24. 5. 2013 v skladu z veljavnim statutom in veljavnim volilnim pravilnikom, ob ugotovitvi, da volilni pravilnik kot interni akt društva velja le v notranjem razmerju med društvom in njegovimi člani. Zato meni, da tudi morebitna razveljavitev volilnega pravilnika s strani sodišča ne vpliva na obveznost upravnega organa, da registrira spremembo zakonitega zastopnika društva v skladu z določbo 20. člena ZDru-1. Slednji nalaga društvu dolžnost, da mora v primeru spremembe imena, sedeža, zastopnika ali določbe temeljnega akta v roku 30 dni od nastale spremembe vložiti zahtevo za spremembo registracije nastale spremembe, ki ji mora priložiti tudi zapisnik seje organa, na kateri so bile sprejete spremembe, kar je v konkretnem primeru društva A. (sedaj tožnik) tudi storil. Morebitna pritožba zoper odločbo o registraciji spremembe zastopnika društva na podlagi 22. člena ZDru-1 ne zadrži vpisa v register društev.

Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča, št. I U 396/2014-38 z dne 16. 5. 2014,

ponovno ugodilo pritožbi C.C. in ponovno odpravilo odločbo Upravne enote Domžale št. 215-133/2013/27 (12181) z dne 1. 10. 2013 ter hkrati odločilo, da zavrne zahtevo društva A. (sedaj tožnika) za registracijo spremembe zastopnika društva. V obrazložitvi med drugim zavrača navedbe društva A., da C.C. svojega pravnega interesa v tem postopku ne more izkazati. Zavrača tudi zahtevo društva A. za prekinitev postopka registracije spremembe in imenovanje začasnega zastopnika društva A., češ da pritožbeni organ kot organ druge stopnje ne more prekiniti postopka, ki poteka na prvi stopnji, niti ne more odločiti o postavitvi začasnega zastopnika. Zahtevo društva A. za zavrženje vloge pritožnika C.C. upoštevajoč sklep Okrajnega sodišča v

Domžalah št. P 11/2014 z dne 21. 5. 2014 ter sodbo in sklep Upravnega sodišča št. I U 396/2014-38, zavrača kot nerelevantno, češ da citirani sklep

Okrajnega sodišča v Domžalah št. P 11/2014 še ni pravnomočen, glede sodbe Upravnega sodišča št. I U 396/2014-38 pa Ministrstvo za notranje zadeve navaja, da je odločilo kot pritožbeni organ v ponovljenem postopku tako, kot je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe.

V tožbi tožnik primarno uveljavlja ugovor nepravilne uporabe materialnega prava zaradi kršitev določb ZDru-1 in ZUP, ki jih očita toženki. Uveljavlja tudi tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijani odločbi očita kršitev 2. člena Zakona o sodiščih, češ da je toženka spregledala navodilo Upravnega sodišča v sodbi št. I U 369/2014-38 (pravilno: I U 396/2014-38) z dne 16. 5. 2014. Tožnik meni, da je toženka namerno ignorirala tudi sodno odločbo Okrajnega sodišča v Domžalah št. P 11/2014 z dne 21. 5. 2014. Toženki očita tudi kršitve procesnega zakona, češ da je v svoji odločitvi zavzemala stališča iz sodne pristojnosti. Četudi je vseskozi opozarjal na izostanek pravnega interesa na strani pritožnika C.C., tožnik v zvezi z navedbo toženke, češ da ni vložil pritožbe zoper prvostopenjski akt, posebej izpostavlja, da mu s tem stališčem toženka omejuje pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj bi morala toženka upoštevati tudi obrambo tožnika, če bi si naj bile stranke v postopku pred drugostopenjskim organom enakovredne. Še zlasti, ker C.C. nima statusa študenta in zato ne more biti nosilec pravic ne po statutu društva in tudi ne po ZDru-1, saj nima več statusa rednega člana. Slednje je toženka povsem spregledala, oziroma je v zvezi s tema bistvenima ugovoroma pravne narave zavzela zavrnilno stališče le v enem stavku, čeprav je v skladu s 13. členom ZDru-1 vpis zakonitega zastopnika v register objavljen v javnem interesu. Že zgolj ob jezikovni razlagi citiranega določila pa je mogoče ugotoviti, da ima zakoniti zastopnik pravico sklica občnega zbora društva prav zaradi varovanja pravnega prometa in zaradi javnega interesa. Nadalje iz 5. člena ZDru-1 izhaja, da mora društvo ves čas imeti zakonitega zastopnika, četudi statut društva ne določa, kaj se zgodi v primeru poteka mandata, vendar izpostavlja, da le občni zbor sprejema najpomembnejše odločitve v društvu, ne pa kdorkoli drug, niti ne stranka z interesom. Tožnik se sklicuje na kronološki potek dogodkov, iz vsebine katerih je razvidno, da je bil občni zbor društva legitimno sklican in je tako tudi zasedal. V zvezi z njeno interpretacijo 7. člena tožnikovega statuta tožnik očita toženki, da je s tem ponovno posegla v avtonomijo društva ter da je napačno tolmačila določbo 13. člena ZDru-1, pri tem pa popolnoma spregledala določbo 2. odstavka 12. člena ZDru-1 glede določitve načina sodelovanja članov društva pri upravljanju le-tega s temeljnim aktom društva ter njihove posebne pravice in dolžnosti. Tožnik izpostavlja, da 7. člen njegovega statuta ni v nasprotju s 13. členom ZDru-1, češ da izpostavljena določba ne omogoča neenakopravnega obravnavanja članov, saj je tožnik v svojem temeljnem aktu v 7. členu določil način, kako člani izvršujejo svojo volilno pravico: to je na način, da svojo udeležbo osebno prijavijo, s čimer ni bilo kršeno načelo enakopravnosti, češ da so vsi člani izpolnili pristopne izjave, v katerih so potrdili, da so seznanjeni z vsemi določbami statuta, zato ni mogoče govoriti o zmoti kogarkoli. Po določilu 6. člena tožnikovega statuta imajo samo redni člani društva na občnem zboru glasovalno pravico ter pravico voliti in biti izvoljen v organe društva, kar za tožnika pomeni, da je potrebno prijavljanje udeležbe članstva zaradi ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za redno članstvo in pridobitve aktivne in pasivne volilne pravice po 30-ih dneh od prvega vpisa v register članov društva, kar vse tožnikov statut javno določa za vse člane tožnika enakopravno. Toženki očita neargumentirano enostransko razlago domnevnega kršenja načela enakopravnosti, ki ni argumentirano izkazana, češ da toženka ni pojasnila, kje se kaže neenakopravnost določenega načina izvrševanja volilne pravice in da kljub temu z izpodbijano odločbo toženka obravnava predhodno prijavo udeležbe tožnikovih članov kot nezakonito dejanje, četudi so se vsi prijavljeni člani ravnali po določbah tožnikovega statuta. Slednji velja po mnenju tožnika za vse člane enako, češ da ni moč črpati zgolj pravic, brez vseh obveznosti, kar naj bi temu nasprotno odločila toženka z izpodbijano odločbo. Tožnik v tožbi poudarja, da je občni zbor društva izvedel v skladu z 11. členom svojega statuta, češ da ob začetku občni zbor ni bil sklepčen.

Sklicujoč se na pravila ZDru-1, ki izrecno določajo, da določbe zakona veljajo, v kolikor jih pravila društva ne spreminjajo, tožnik poudarja, da njegova društvena pravila sicer določajo težje pogoje za udeležbo na občnem zboru kakor določbe zakona, vendar pa slednjih v konkretnem primeru ni potrebno spoštovati skladno s citiranimi določbami ZDru-1. Glede presoje izvedbe volitev in s tem povezanega dejanskega stanja tožnik očita toženki, da za to ni pristojna, ker je to v sodni pristojnosti. Tožnik se strinja, da mora po določilih ZDru-1 društvo vseskozi imeti zakonitega zastopnika, zlasti zaradi varstva tretjih, vendar toženki očita napačno ugotovitev dejanskega stanja s tem, da je sledila navedbam C.C. jih je vsebinsko presojala, s čimer je zavzemala stališča iz sodne pristojnosti. V tožbi izpostavlja, da so določbe njegovega statuta društva primarne narave, kar je skladno z določbami ZDru-1. Nadalje izpostavlja, da je C.C. diplomirani pravnik in je kot tak strokovnjak na svojem področju, zato naj bi se od njega pričakovalo večjo skrbnost, še posebej ob dejstvu, da je tožnikov statut javno objavljen na spletni strani društva in fizično dostopen v tožnikovih prostorih in da za vse člane društva velja domneva, da so seznanjeni s pravili društva, kar potrdijo tudi s samim vstopom v društvo, kar enako velja za C.C., ki je z vstopom v društvo priznal tožnikov statut kot tak, ki ga sprejema s samim vstopom v društvo. Poleg tega pa je imel možnost ponovno prebrati vse relevantne določbe glede izvedbe volitev na tožnikovi spletni strani, iz kopije katere je razvidno, da je imenovani imel možnost prebrati vabilo na tožnikov redni občni zbor, kot tudi razpis kandidacijskega postopka za organe društva in vlogo za volitve v organe društva ter tožnikov statut in volilni pravilnik. Tožniku ni jasno, zakaj se imenovani ni prijavil in spoštoval določb tožnikovega statuta, še zlasti glede na to, da so to storili drugi člani društva. V tožbi izpostavlja, da je predsednica društva v odhajanju samostojno povedala, da se ni prijavila na občni zbor društva in da iz tega razloga zapušča prostor, zato ni mogoče govoriti o kakršnikoli prisili; v primeru odsotnosti predsednika društva ga po določilu 14. člena statuta nadomešča z vsemi njegovimi pooblastili podpredsednik. Iz navedenih razlogov in ker je prijava udeležbe obvezna zaradi volilne pravice same, tožnik zato ravnanje C.C. označuje kot sprenevedanje.

Tožnik meni, da C.C. noben materialni predpis ne priznava pravnega interesa in ga zato imenovani v konkretnem primeru ne more izkazati. Poleg tega pa naj bi šlo pri pravicah, ki jih imenovani uveljavlja, za pravice civilnega prava, upoštevaje odločbo I U 563/2009. Glede na slednjo tožnik poudarja, da je že bila vložena tudi tožba pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, ki se vodi pod št. P 11/2014, pod katero je bil že izdan tudi sklep o zavrženju tožbe, ki pa ga je tožena stranka spregledala. Zlasti zato tožnik nasprotuje podelitvi statusa stranke z interesom C.C., češ da imenovani takega statusa na podlagi materialnega predpisa sploh ne more imeti, odločitev toženke pa označuje za nepravilno, češ da upoštevajoč 43. člen ZUP imenovani ne more izkazati nikakršne zakonske določbe ali drugega predpisa za priznanje statusa stranke z interesom, ker takega predpisa sploh ni, pa tudi sam sklep o podelitvi statusa imenovanemu nima obrazložitve o tem, v čem je pravna korist, na podlagi katere je bil imenovanemu priznan status stranke z interesom, ki bi jo ob upoštevanju določil 43. in 142. člena ZUP moral vsebovati. Tožnik je po svojem pravnem statusu društvo - to je pravna oseba zasebnega prava, za katero velja 14. člen ZDru-1, po katerem lahko vsak član uveljavlja svoje pravice le v sodnem postopku. Poleg tega pa C.C. za leto 2014 ni izpolnil pogojev iz 6. člena tožnikovega statuta, po katerem mora redni član ob začetku vsakega študijskega leta podpisati novo pristopno izjavo in predložiti originalno potrdilo o vpisu, medtem ko imenovani za leto 2014 ni izpolnil pristopne izjave, niti ni priložil originalnega potrdila o vpisu, na kar je tožnik izrecno opozoril upravni organ, a neuspešno, četudi bi sam upravni organ moral biti na to pozoren ves čas trajanja postopka in bi zato tudi moral zavreči njegovo pritožbo.

Toženki očita, da je spregledala tudi sklep civilnega sodišča, ki ji je bil prav tako vročen s strani tožnika. Ob sklicevanju na sodbo št. I U 1295/2010 z dne 18. 10. 2011 tožnik izrecno uveljavlja ugovor stvarne nepristojnosti toženke in meni, da je toženka v konkretnem primeru posegla v pristojnost civilnega sodišča, češ da ni upoštevala kogentne določbe 14. člena ZDru-1. Glede na to, da je tožnik v predmetni sporni zadevi vložil vlogo za spremembo zastopnika, glede na pravno naravo sporne zadeve tožnik meni, da gre v tem primeru za ugotovitveno odločbo, s katero se ugotavlja le to, ali je bila predložena vsa predpisana dokumentacija in se ne presoja vsebine samih predloženih aktov, češ da je pravice določil že sam občni zbor društva, glede na sklep o izvolitvi novih predstavnikov, ki ga je sprejel že sam tožnik po svojih društvenih pravilih. V kolikor bi upravni organ naknadno posegal v to odločitev, bi kršil tako načelo avtonomije društva, kot tudi načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP. Toženki po navedenem tožnik očita tudi preuranjenost njene odločitve, češ da bi morala počakati na zaključek sodnega postopka v skladu s citiranimi določili ZDru-1. Sodišču predlaga, da v skladu s 65. členom ZUS-1 izpodbijano odločbo toženke odpravi in vzdrži v veljavi odločbo upravnega organa prve stopnje, oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločitev toženki in ji hkrati naloži plačilo stroškov tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne, ker ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, navedbe tožnika pa neutemeljene glede na razloge v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Izrecno nasprotuje tožbeni navedbi o očitani kršitvi pravnega mnenja Upravnega sodišča RS v sodbi št. I U 396/2014 in navaja, da je upoštevala citirano sodbo. Dodaja še, da je v okviru vsebinskega preizkusa pritožbe (stranskega udeleženca C.C.) ugotovila, da je UE Domžale v predmetni upravni zadevi priznala položaj stranskega udeleženca C.C. s sklepom št. 216-133/2013/5 (12471) z dne 26. 6. 2013 na podlagi določil 42. in 142. člena ZUP, po katerem zoper ta sklep ni posebne pritožbe, ter je o prejeti zahtevi C.C. in o izdanem sklepu z obvestilom št. 216-133/2013/6 (12471) z dne 26. 6. 2013 seznanila stranko – društva A.. Tožena stranka poudarja, da je sicer ugotovila, da UE Domžale ni ravnala v skladu s 3. odstavkom 142. člena ZUP, ker o zahtevi za vstop v postopek C.C. ni nemudoma obvestila društva A.. Vendar toženka v tej zvezi meni, da ne gre za bistveno kršitev pravil postopka na podlagi 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, po kateri gre za bistveno kršitev pravil postopka le v primeru, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V konkretni zadevi pa društva A. ni vložil pritožbe zoper odločbo UE Domžale,

št. 215-133/2013/27 (12181) z dne 1. 10. 2013

, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, zatorej naj tudi ne bi bilo kršeno temeljno načelo zaslišanja stranke. Če se s pritožbo ne izpodbija odločba o glavni stvari, pa po stališču toženke tudi sklepa o priznanju položaja stranke naj ne bi bilo mogoče izpodbijati. Zaradi navedenega naj bi po njenem mnenju tožnik imel na voljo „učinkovito pravno sredstvo zoper sklep Upravne enote Domžale št. 216-133/2013/5 (12471) z dne 26. 6. 2013 z možnostjo pritožbe zoper izpodbijano odločbo, ki pa je ni izkoristil“. Izrecno toženka oporeka tudi očitku glede njenega namernega ignoriranja sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah št. P 11/2014 z dne 21. 5. 2014, s katerim je bila v pravdnem postopku zavržena tožba C.C. zoper društvo A. zaradi razveljavitve volilnega imenika in volilnega zapisnika, češ da navedeni sklep še ni pravnomočen zaradi pritožbe C.C, ki jo je vložil dne 26. 5. 2014. Kar se tiče tožbenih navedb, da je takratna predsednica izvedla volitve v skladu s statutom in po dosedanji praksi, toženka nasprotno meni, da zastopnica društva v času sklica občnega zbora dne 30. 4. 2013 ni imela več mandata za zastopanje društva. Prav tako meni, da D.D. ni izvedla volitev po dosedanji praksi, saj društvo dejansko ni nikoli izvajalo določbe 7. člena temeljnega akta, ki je bila sicer v njem že dalj časa zapisana, na način, da bi morali člani društva, ki se na občni zbor niso pravočasno pisno prijavili, občni zbor zapustiti, kar je razvidno, med drugim iz odločitve disciplinske komisije društva z dne 25. 6. 2013 in tudi iz zapisnika občnega zbora, ki je potekal 24. 5. 2013, je razvidna izjava E.E., da „imajo vsi člani enake pravice in možnost, da se pisno prijavijo na občni zbor ter da je bila

prijava potrebna zaradi vnaprejšnje priprave prostora ter tudi volilnega imenika in tiska točno določenega števila glasovnic.“

V pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2014 tožnik kot nepravilno označuje stališče toženke, češ da zato, ker tožnik ni vložil pritožbe zoper prvostopenjsko odločitev, tako tudi ne more varovati svojih pravic, kar v nasprotju z 241. členom ZUP tožniku onemogoča učinkovito varstvo njegovih ustavnih pravic. Tožnik meni, da mu je glede na navedeno stališče toženke zgolj navidezno zagotovljeno varstvo njegovih pravic na pritožbeni ravni, ker je že v svojem odgovoru na pritožbo toženko izrecno opozoril na izpostavljene procesne pomanjkljivosti oziroma izostanek pravnega interesa in vprašljivo procesno sposobnost stranke z interesom (C.C.), ki takrat sploh ni bil član društva. To je ugotovilo že Okrajno sodišče v Domžalah s sklepom št. P 11/2014 z dne 21. 5. 2014, s katerim je zavrglo tožbo stranke z interesom (C.C.), kar pomeni, da je sodišče ugotovilo pomanjkanje procesne sposobnosti za vodenje pravdnega postopka, ker imenovani v študijskem letu 2013/14 sploh ni bil član društva, sedaj tožeče stranke. Toženki še očita, da se v pritožbenem postopku sploh ni opredelila glede tožnikovih navedb in ni zavzela stališča glede nobenega izmed s strani tožnika priloženih številnih dokazov, ampak se je pri odločitvi oprla zgolj na navedbe stranke z interesom (C.C.), ki naj bi svojo pritožbo vložil le z namenom zavlačevanja pravdnega postopka v zadevi št. P 11/2014, v kateri mu je bil dne 21. 5. 2014 izdan sklep s katerim je sodišče njegovo tožbo zavrglo, ker kljub številnim pozivom sodišča ni uspel dokazati, da bi v zadevnem obdobju - to je v študijskem letu 2013/14 sploh bil član društva, sedaj tožeče stranke. Dodaja še, da je tožnik zoper stranko z interesom (C.C.) začel kazenski postopek z zasebno tožbo na podlagi člena 310 KZ-1B ter da zaradi njegove odtujitve osebnih podatkov članov društva poteka tudi postopek pri Informacijski pooblaščenki.

Tožnik je sodišču naknadno predložil pravnomočno sodno odločbo Okrajnega sodišča v Domžalah št. P 177/2014 z dne 3. 11. 2014, ki je postala pravnomočna 26. 11. 2014, o razveljavitvi sklepov izrednega občnega zbora društva z dne 2. 3. 2014 (tožbena priloga A9).

Tožnik je po vložitvi tožbe naknadno vložil še zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagal, da se E.E. iz Domžal šteje za začasnega skrbnika oziroma zastopnika društva A. do nastopa pravnomočnosti sodne odločbe v tem upravnem sporu, ki mu je sodišče ugodilo s sklepom št. I U 1306/2014 z dne 3. 10. 2014, ki je postal pravnomočen dne 13. 11. 2014. Vrhovno sodišče je namreč pritožbo C.C. zoper navedeni sklep Upravnega sodišča zavrglo s svojim sklepom št. I Up 351/2014 z dne 13. 11. 2014, na podlagi ugotovitve (tč. 5 obrazložitve), da „/.../

kot izhaja iz upravnega spisa, stranka z interesom ni več član društvo A., zato ne izkazuje pravnega interesa za varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi v zvezi z začasno odredbo, ki jo je izdalo prvostopenjsko sodišče

“.

Odgovor na tožbo je na poziv sodišča v skladu z 19. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) vložil tudi C.C., ki nasprotuje navedbam tožnika ter obširno obrazloženo pritrjuje tako odločitvi kot tudi stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi in v odgovoru na tožbo. Podrobno opisuje (svoje in) aktivnosti društva A. po izdaji uvodoma navedene prvostopenjske odločbe UE Domžale in med drugim navaja, da „

E.E. od dne 2. 3. 2014 dalje ni več članica društva A. (izključena)

“. V pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2014 sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, v pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2014 pa, naj tožbo zavrže, oziroma podrejeno, naj jo zavrne kot neutemeljeno. V pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2015 med drugim nasprotuje sodbi št. I U 396/2014, s pripravljalno vlogo z dne 21. 4. 2015 pa je sodišču predložil sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. II Cp 73/2015 z dne 4. 3. 2015. S pripravljalno vlog z dne 25. 5. 2015 sodišču predlaga, da tožbo zavrže in razveljavi izdano začasno odredbo.

K točki 1:

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena drugostopenjska odločba, ki jo je tožena stranka izdala v izvrševanju sodbe tega sodišča št. I U 396/2014-38 z dne 16. 5. 2014, s katero je sodišče odpravilo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 12. 2. 2014 ter zadevo vrnilo toženi stranki kot pritožbenemu organu v ponovni postopek. Če sodišče izpodbijani upravni akt odpravi, je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Od teh stališč lahko odstopi le v primeru drugače ugotovljenega dejanskega stanja, ali če ima za to utemeljene razloge, k čemur ga zavezuje načelo zakonitosti. V upravnem sporu zoper upravni akt, izdan v ponovnem postopku, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, sodišče preizkusi, kako je upravni organ upošteval v sodbi izraženo pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka.

V sodbi opr. št. I U 396/2014-38 z dne 16. 5. 2014, s katero je sodišče že odločalo o tej sporni zadevi, se je opredelilo med drugim tudi do pravnega vprašanja glede izkazovanja pravice udeleževati se upravnega postopka (v konkretnem primeru za vpis spremembe zastopnika društva), ki je pogoj za priznanje lastnosti stranskega udeleženca v upravnem postopku, ob sklicevanju na stališče novejše upravno-sodne prakse v zvezi z uporabo 43. člena in 142. člena ZUP, kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 1696/2012 z dne 19. 2. 2014, po kateri zgolj zatrjevanje (člana društva), da so bila pri sprejemu sprememb temeljnega akta društva kršena pravila, ne zadostuje za izkazovanje pravnega interesa in ne ustreza definiciji iz 2. odstavka 43. člena ZUP, po katerem je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist.

Izrecno pa je v citirani sodbi sodišče pod točko 34 obrazložitve posebej izpostavilo sledeče: „

Dodatno

pa je potrebno ob ponovnem odločanju drugostopnega organa v pritožbenem postopku, poleg določila 1. odstavka 14. člena Zdru-1 dodatno upoštevati tudi določilo 2. odstavka 11. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP) v povezavi z določili 8. člena in 2. odstavka 42. člena Ustave, s katerimi je tožeči stranki zagotovljena pravica do svobode združevanja, četudi ne gre za absolutno pravico, ter v tem okviru presojati zgolj za upravno-pravno odločanje glede registracije spremembe zastopnika društva tudi z vidika Ustave in EKČP relevantna dejstva. Ustava v 8. členu določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, v 2. odstavku 42. člena pa določa, da ima vsakdo pravico, da se svobodno združuje z drugimi. Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države in javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni (3. odstavek 42. člena Ustave). EKČP pa v 11. členu določa, da ima vsakdo pravico, da mirno zboruje in se svobodno združuje, vključno s pravico, da ustanavlja sindikate in se jim pridruži, da bi zavaroval svoje pravice (1. odstavek). Izvrševanje teh pravic je mogoče omejiti samo z zakonom, če je to nujno v demokratični družbi zaradi državne ali javne varnosti, za preprečitev neredov ali zločinov, za zaščito zdravja ali morale ali za zavarovanja pravic in svoboščin drugih ljudi; ta člen ne preprečuje, da bi pripadnikom oboroženih sil, policije ali državne uprave z zakonom omejili izvrševanje teh pravic (2. odstavek 11. člena EKČP). Ker sodišče v upravnem sporu deluje kot oblastveni državni organ, ki skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti, mora tožena stranka v ponovnem postopku dosledno upoštevati v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 pravno mnenje sodišča, kot je izraženo v tej sodbi, in njegova stališča, ki zadevajo postopek

.“

Vendar tožena stranka, ko je v obravnavani sporni zadevi odločala v ponovljenem postopku, pri izdaji sedaj izpodbijane odločbe ni upoštevala v citirani sodbi izraženih stališč sodišča, ki zadevajo postopek, prav tako pa tudi v nasprotju z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1 ni upoštevala mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava, izraženega v obrazložitvi citirane sodbe pod točko 34 obrazložitve. Sodišče še pripominja, da tudi v tem upravnem sporu ni našlo nobenih razlogov za spremembo svojega stališča, podanega v prejšnji sodbi.

Po presoji sodišča torej tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala napotil sodišča v prejšnji sodbi in je nepravilno uporabila materialno pravo, kršena pa so bila, kot rečeno, tudi pravila postopka. Z navedenima kršitvama obremenjeno odločbo je zato sodišče odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovni postopek v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1.

K točki 2:

Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in ker je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mora toženka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožniku povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek ob upoštevanju vseh tam navedenih pravno relevantnih okoliščin, in sicer, da je bila zadeva rešena na seji sodnega senata in da je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki sta odvetnika.