UPRS sodba I U 2012/2014

Tožbi se ugodi, sklep Delovnega sodišča v Kopru št. Bpp 59/2012 z dne 10. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne navedenemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku na podlagi napotnice Bpp 59/2012 odmerila nagrado v višini 811,30 EUR, ki se izplača na podlagi odredbe sodišča na tožnikov TRR v 30 dneh po prejemu računa. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je bila z odločbo Delovnega sodišča v Kopru št. Bpp 59/2012 prosilcu A.A. dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) v delovnem sporu zoper delodajalca, vodenim pred navedenim sodiščem pod opr. št. Pd ... Prosilcu je bil kot odvetnik dodeljen tožnik, ki je po opravljeni BPP sodišču vrnil napotnico in zaznamoval stroške. Sodišče je v okviru BPP vezano na priznavanje nagrade za storitve odvetnika po tarifnem delu Zakona o odvetniški tarifi, člen 36. Po vpogledu v sodbo št. Pd ... je toženka tožniku po priglašenem stroškovniku priznala nagrado za postopek 335,40 EUR, za narok 309,60 EUR in za materialne stroške 20,00 EUR, kar skupaj z DDV znaša 811,30 EUR, več pa je zavrnila kot nepotreben strošek.

Tožnik sklep izpodbija s tožbo v upravnem sporu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je z dopisom z dne 17. 9. 2014 priglasil tudi potrebne potne stroške za pristop na naroke oziroma glavno obravnavo dne 18. 4. 2012, 29. 8. 2012, 9. 1. 2013, 6. 12. 2013 in 10. 9. 2014, za prevoz na relaciji B. - Koper - B., v skupnem znesku 444,00 EUR, povečano za DDV (pri tem je upošteval razdaljo 120 km v eno smer, torej 240 km v obe smeri in ceno 0,37 EUR za km). Kaj je sodišče menilo, ko je zapisalo, da so bili ti stroški nepotrebni, ni jasno. Očitno je v tem delu dejansko stanje ugotovljeno nepravilno in nepopolno, odločba je v tem delu neobrazložena in se odločitve ne da preizkusiti, nepravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Če je odvetnik želel zastopati stranko na sodišču v Kopru, se je bilo potrebno tja pripeljati iz B.; priglašeni potni stroški v znesku 444,00 EUR so bili tako nujni in potrebni in bi morali biti priznani. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek; uveljavlja tudi povračilo priglašenih stroškov upravnega spora s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožniku ni priznala uveljavljanih prevoznih stroškov substituta, odvetnika C.C. iz B., za udeležbo na petih narokih, in sicer za pot iz B. v Koper in nazaj. Ko je tožnika določila za izvajanje BPP prosilcu, je v skladu s 30. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) sledila predlogu prosilca. Ker si je ta sam izbral pooblaščenca za zastopanje v delovnem sporu izven krajevne pristojnosti sodišča, pristojnega za odločanje o BPP (okrožji Koper in Nova Gorica), ko se nagrada plača iz državnega proračuna, ni upravičen do prevoznih stroškov pooblaščenca za prihod na pet narokov v Koper in nazaj. Prav tako je sodišče v delovnem sporu št. Pd ... s pravnomočno sodbo z dne 24. 10. 2014, na katero se pooblaščenec - tožnik ni pritožil, sklenilo, da potni stroški pooblaščenca za prihod v Koper in nazaj niso potrebni stroški postopka. ZBPP še določa, da dodeljeni odvetnik, če iz opravičljivih razlogov ne more prevzeti izvajanja BPP, lahko predlaga svojo razrešitev, o čemer odloča pristojni organ za BPP po predhodnem mnenju Odvetniške zbornice; prav tako lahko odvetnik odkloni izvajanje BPP iz razlogov, na katere ne more vplivati. Po navedenem toženka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Že izrek sklepa ni oblikovan tako, da bi jasno vseboval tudi zavrnilni del (213. člen ZUP). Predvsem pa je utemeljen tožbeni ugovor o pomanjkljivi obrazložitvi sklepa, ki se ga zato ne da preizkusiti, kar po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sklep namreč, kolikor zahtevku tožnika ni bilo ugodeno, obsega zgolj pojasnilo, da se več kot nepotreben strošek zavrne, kar pa ne zadosti z zakonom predpisanemu standardu obrazložitve. Ta mora namreč tudi v primeru sklepa, kot je izpodbijani, obsegati bistvene elemente, ki jih določa prvi odstavek 214. člena ZUP, to je razložitev zahtevka stranke in njene navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločitev, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke. Z odgovorom na tožbo pomanjkljive obrazložitve upravnega akta ni mogoče dopolniti oziroma nadomestiti. Če namreč že obrazložitev upravnega akta nima ustrezne vsebine, stranka nima možnosti, da bi v sodnem postopku učinkovito izpodbijala sprejeto odločitev in njene razloge, kar pomeni kršitev njene pravice iz 22. člena Ustave RS; pa tudi sodišče v takšnem primeru zakonitosti odločitve ne more preizkusiti.

Ker so bila torej pri izdaji izpodbijanega sklepa bistveno kršena pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki je sklep izdal, v ponovni postopek.

V zvezi s ponovnim postopkom sodišče pojasnjuje, da organ za BPP pri odločanju o nagradi in povračilu stroškov odvetnika, ki je izvajal BPP, kot izhaja tudi iz sodne prakse tega sodišča, ni (neposredno) vezan na odločitev, ki jo je o stroških postopka sprejelo sodišče v sodnem postopku, za katerega je bila dodeljena BPP. Pravno podlago za odločanje organa za BPP pomeni šesti odstavek 30. člena ZBPP, ki določa, da je odvetnik za opravljene storitve pravne pomoči po tem zakonu upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi, in v obsegu odobrene BPP. V tem okviru so za odločitev v konkretni zadevi relevantne določbe (6. poglavja) Zakona o odvetniški tarifi in pri tem tudi vse določbe, ki govorijo o priznavanju potrebnih izdatkov (za izvršitev storitve za stranko), vendar pa mora toženka že v sklepu jasno obrazložiti, iz katerih konkretnih razlogov določenih izdatkov izvajalcu BPP ne priznava kot potrebnih.

K II. točki izreka:

Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi se, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, tožniku v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, ki se, ker je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS, izraženim v sklepu I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008 in nato še večkrat ponovljenim, povečajo za 22 % DDV. Toženka mora tako tožniku povrniti skupno 347,70 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe. Zakonske zamudne obresti tečejo od zamude, to je od poteka paricijskega roka do plačila. Plačano sodno takso pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti.