VSL sodba in sklep V Cpg 1150/2015

I. Pritožbi tožeče stranke zoper II. in III. točko izreka in tožene stranke zoper I. in III. točko izreka se zavrneta ter se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Spor se je vodil glede veljavnosti patenta in glede vrednosti spornega predmeta.

2Tožeča stranka je z zahtevkom zahtevala naslednje: „Ugotovi se, da patent SI/EP ... ob datumu vložitve prijave ni izpolnjeval niti kriterija novosti niti inventivnosti ter predmet izuma ni bil nov, zato se patent SI/EP ... razveljavi.“

3Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so imetniki patenta št. SI/EP ... štiri osebe: 1. A, 2.B, 3. C in 4. D (prvostopenjska sodba, r. št. 13). Pridobitelja licence za ta patent sta A P. in A P. S. Kot pridobitelja licence sta vpisana v register patentov (prvostopenjska odločba, r. št. 22). Vpis spremembe je bil objavljen v Biltenu UIL z dne 29. 11. 2013. Tožba v tej zadevi je bila vložena 3. 1. 2014 (prvostopenjska sodba, r. št. 13).

4Prvostopenjsko sodišče je glavni tožbeni zahtevek (točka II izreka prvostopenjske odločbe) zavrnilo iz dveh, medsebojno neodvisnih razlogov.

5Prvi je bil, da je tožeča stranka vložila ničnostno tožbo le zoper enega od štirih imetnikov, in sicer zoper A, Švica. Po pravnem mnenju prvostopenjskega sodišča so imetniki patenta lahko zgolj nujni sosporniki. Ker je patent enoten in nedeljiv, bo imela odločitev sodišča o ničnosti vpliv na vse soimetnike patenta (prvostopenjska sodba, r. št. 15).

6Drugi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka pa je bil, da bi tožeča stranka lahko zahtevala ugotovitev ničnosti patenta. Takšnega zahtevka pa tožeča stranka ni postavila. V prvem delu zahtevka je tožeča stranka zahtevala ugotovitev določenih dejstev. To naj bi bilo nedopustno, ker ni mogoče zahtevati ugotovitve dejstev. Poleg tega pravna posledica ugotovitve ni v razveljavitvi izuma (kar je zahtevala tožeča stranka), temveč v njegovi ničnosti (prvostopenjska sodba, r. št. 27).

7Prvostopenjsko sodišče je s sklepom (točka I izreka prvostopenjske odločbe) tudi odločilo, da znaša vrednost spornega predmeta 50.000,00 EUR.

8To svojo odločitev je obrazložilo s tem, da se vrednost spornega predmeta določi glede na pričakovano vrednost tržnega deleža zdravila, ki ga izdeluje tožeča stranka (X) na upoštevnem trgu v Sloveniji. Tržni delež tožeče stranke bi znašal 30 % in posledično dobiček 30.000,00 do 45.000,00 EUR. Zavrnilo je pravno stališče tožene stranke, da bi sodišče moralo oceniti vrednost spornega predmeta glede na sedanjo dejansko prodajo zdravila X, saj se trenutno to zdravilo prodaja le za zdravljenje KLM in ne tudi za zdravljenje GIST.

9Glede na tako določeno vrednost spornega predmeta je prvostopenjsko sodišče tudi odločilo o zahtevku tožene stranke za povrnitev stroškov.

10Zoper to odločitev sta vložili pritožbo obe stranki.

11Pritožba tožeče stranke napada tako stališče prvostopenjskega sodišča glede nujnega sosporništva, kot tudi glede tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je v pritožbi, kolikor se je nanašala na nujno sospornistvo navedla, da patent SI/EP ... izkorišča le A, in da je to povsem drugače, kot v primeru sodedičev. Če izkorišča patent le eden od imetnikov, naj ne bi bila zveza med soimetniki patenta tako tesna, da ne bi bilo mogoče dispozitivno enotno sosporništvo. Zdravila lahko proizvaja in trži le tisti, ki izpolnjuje stroge predpostavke za izdelovanje in prodajo zdravil. Patent lahko zato izkorišča le tisti imetnik, ki izpolnjuje predpostavke. To naj bi bil drugi razlog, ki govori v prid temu, da v tej zadevi ne gre za nujno sosporništvo med imetniki patenta na strani tožene stranke. Naslednji razlog naj bi bil, da je zelo verjetno, da je tožena stranka pričela postopke za spremembo imetnikov v registru patentov šele potem, ko je zoper tožečo stranko 17. 9. 2013 vložila tožbo zaradi domnevne kršitve patenta in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sprememba v registru patentov naj bi bila opravljena izključno s ciljem, da bi v primeru vložitve tožbe za ugotovitev ničnosti patenta trajal postopek za ugotovitev ničnosti čim dlje. Nepravilno naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da postopek za ugotovitev ničnosti patenta koristi izključno tožeči stranki. Tožeča stranka naj bi v prvostopenjskem postopku opozorila na javnopravni interes zato, da bi opozorila na nedopustnost zavlačevanja postopka z ničnostno tožbo, ki naj bi nastal z vpisom novih soimetnikov patenta. Sodišče bi moralo tehtati javni in zasebni interes in najti kompromis tako, da bi dovolilo dispozitivno enotno sosporništvo na strani tožene stranke. Tožeča stranka naj bi pri vložitvi tožbe ne ravnala neskrbno, saj je vpogledala v patentni register nekaj mesecev, preden je dala izdelek na trg. To je storila julija 2013. Pravna služba tožeče stranke ob pripravljanju in vlaganju tožbe za ugotovitev ničnosti patenta nekaj mesecev kasneje ni imela prav nobenega razloga, da bi ponovno preizkusila imetništvo patenta, glede na to, da je bila tožena stranka vse od vložitve patentne prijave pri EPU leta 2001 navedena v registrih ko edini imetnik patenta. Neskrbno ni ravnala tudi zato, ker je tožena stranka v drugi zadevi, v kateri je predlagala izdajo začasne odredbe zoper tožečo stranko (Zg 170/2013) še bila edini imetnik patenta.

12Kolikor se pritožba nanaša na oblikovanje zahtevka pa navaja, da so sodišča že v preteklosti odločala v postopkih za ugotovitev ničnosti patentov in tudi razveljavila patente, pri čemer so bili zahtevki povsem enako postavljeni. Kot primer pritožba navaja zadevo z opr. št. VS RS III Ips 89/2010. Sicer pa naj bi bilo razlogovanje prvostopenjskega sodišča pravno nesmiselno tudi zato, ker je „ugotovitev, da patent ne izpolnjuje kriterija novosti in inventivnosti“, formalno in vsebinsko povsem enak ugotovitvi, da je patent ničen. Če namreč patent ni nov in inventiven, je torej ničen. Isto naj bi bilo mogoče povedati na dva načina.

13Tožena stranka je v svoji pritožbi navedla, da naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno ugotovilo dobiček tožeče stranke. Tožena stranka naj bi v prvostopenjskem postopku že opozorila, da je nejasno, na katera časovna obdobja se nanašajo številke, kot jih je predstavila tožeča stranka. Prvostopenjsko sodišče pa v obrazložitvi ni navedlo, ali se pričakovani dobiček tožeče stranke, morda nanaša na eno leto ali na preostalo obdobje veljavnosti patenta. Tožeča stranka tudi ni predložila nobenih dokazov za svoje trditve. Tožena stranka pa je to storila. Izračunala je, da bi znašal promet tožeče stranke vsaj okrog 200.000,00 EUR ali pa celo 540.000,00 EUR. Pritožba navaja, da ni nikoli zatrjevala, da bi moralo sodišče vrednost spornega predmeta oceniti glede na trenutno prodajo zdravila X, ker se to zdravilo trenutno prodaja le za zdravljenje KML. Tožena stranka je trdila, da se trenutna prodaja zdravila X najverjetneje nanaša predvsem na KML in ne GIST. Trenutna prodaja zdravila Y pa se nanaša tako na KML kot tudi na GIST. Tožena stranka je za svoje izračune uporabila zlasti podatke o prodaji enot zdravila Y, ki se prodaja tudi za zdravljenje GIST. Tako je ravnala zato, ker bi jih v primeru ugotovljene neveljavnosti patenta vsaj delno zamenjal X tudi za zdravljenje GIST. Prav tako nepravilno naj bi bilo stališče, da mora sodišče pri ocenjevanju vrednosti spornega predmeta ravnati previdno in zadržano. Sodišče mora oceniti po prostem preudarku. Nepravilno naj bi bilo tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da na določitev vrednosti spornega predmeta ne morejo vplivati negativne ekonomske koristi za toženo stranko.

14Vsaka od obeh strank je odgovorila na pritožbo. V odgovoru je predlagala zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

I. Razlogi glede pritožbe tožeče stranke

NUJNO SOSPORNIŠTVO

15Pritožba tožeče stranke je neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

16Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da so imetniki patenta nujni sosporniki. Nujni sosporniki so tisti nosilci pravic, pri katerih je mogoče po naravi pravnega razmerja spor rešiti le na enak način za vse sospornike (196. člen ZPP). Tožeča stranka je izrecno uveljavljala ničnost patenta (1. odstavek 112. člena ZIL-1). Patent je pravica, ki jo ima nosilec patenta (2. odstavek 1. člena ZIL-1). Glede pravnega učinka ničnostnega zahtevka se dopolnilno uporabljajo določbe OZ. Glede na določbe OZ učinkuje ničnost za vnazaj. Če določene pogodbe – ali v tem primeru pravice – ni, je tudi ni za nikogar in zoper nikogar. To velja tudi za zahtevek na ugotovitev ničnosti patenta: odločitev v tem sporu učinkuje za in zoper vsakogar.

17Morebitna ugotovitev ničnosti patenta, bi nedvomno vplivala na pravni položaj prav vseh imetnikov patenta. To je povsem neodvisno od tega, ali in na kakšen način imetniki patenta izkoriščajo svojo pravico. Z morebitno ničnostjo patenta bi postalo očitno, da prav vsi dosedanji imetniki patenta te pravice nimajo. Pravna povezava med imetniki patenta je torej tako ozka, da so kot toženci lahko le nujni sosporniki.

18Odločba opr. št. VS RS, II Ips 564/2004 se ne nanaša na patent. Prvostopenjsko sodišče se je nanjo sklicevalo zato, ker je menilo, da je v njej in tudi v drugih v prvostopenjski sodbi navedenih odločbah mogoče najti splošno pravno stališče, ki ga je mogoče uporabiti tudi v tej zadevi. Enako meni tudi sicer pritožbeno sodišče, ki je glede sosporništva odločilo enako kot prvostopenjsko sodišče.

19S tem je bilo že odgovorjeno na pritožbeno navedbo, da izkorišča patent le ena sama oseba, namreč tožena stranka. Prav tako je bilo odgovorjeno na pritožbeno navedbo, da lahko patent za zdravilo izkorišča le tista oseba, ki izpolnjuje stroge javnopravne predpostavke. Kot dodatni razlog je mogoče navesti še, da se ta spor ne vodi glede izkoriščanja patenta, temveč glede pravice same. Tudi zato so toženci nujni sosporniki.

20Pritožbeno sodišče tudi ne razume prav, kako bi tožena stranka s spremembo imetništva nad patentom sploh lahko zavlačevala postopek glede ničnosti patenta. Če bi tožeča stranka vložila tožbo zoper vse imetnike patenta, bi bili vsi učinki spremembe imetništva nad patentom brez vsakega učinka na vodenje tega postopka. Možnosti za zavlačevanje tožena stranka s tem nikoli ni imela. Morebitne zase nezaželjene posledice bi lahko tožeča stranka s primerno skrbnim ravnanjem odvrnila z lahkoto. Objava vpisa novih nosilcev v patentni register je bila namreč izvršena 29. 11. 2013. Vpis v register patentov je javen (1. odstavek 105. člena ZIL-1). Tožeča stranka bi torej z lahkoto ugotovila, kdo so nosilci patenta in 3. 1. 2014 vložila tožbo, ki bi zajela vse imetnike patenta.

21Brez vsakega pomena za odločitev v tej zadevi je vprašanje, ali se ničnost patenta uveljavlja tudi v javnem, ali izključno v zasebnem interesu. Celo če se uveljavlja tudi v javnem interesu, je pri njenem uveljavljanju potrebno upoštevati določbe pravdnega postopka.

22Če tožeča stranka toži le nekatere od nujnih sospornikov, in ne vseh, toži napačno stranko. Tožbeni zahtevek je treba zavrniti kot neutemeljen (Betetto v: Ude/Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2010, kom. k 196. členu št. 6 [str. 257]). Tako je prvostopenjsko sodišče ravnalo. Njegova odločitev je torej pravilna že iz tega razloga.

TOŽBENI ZAHTEVEK

23Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek nepravilno.

24Stranka v postopku lahko postavi tožbeni zahtevek kakor hoče (1. odstavek 180. člena ZPP). Z njim lahko uspe le, če obstaja pravni temelj za takšen zahtevek. Če ga ni, potem mora sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Vsekakor je že tožena stranka opozorila tožečo stranko, da s postavljenim tožbenim zahtevkom ne more uspeti (prvostopenjska sodba, r. št. 27). Tožeča stranka je pri postavljenem zahtevku vztrajala.

25Tožbeni zahtevek se je glasil: „Ugotovi se, da patent SI/EP ... ob datumu vložitve prijave ni izpolnjeval niti kriterija novosti niti inventivnosti ter predmet izuma ni bil nov, zato se patent SI/EP ... razveljavi.“

26Tožeča stranka lahko, glede na nedvoumno besedilo 111. in 112. člena ZIL-1 nedvomno vloži le tožbo na ugotovitev ničnosti. Sicer ne bi bilo potrebno, da bi samo besedilo zahtevka vključevalo besedo „ugotoviti“. Na kakršenkoli način pa bi moralo izraziti, da je patent ničen. Takšen pa zahtevek ni bil. Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev patenta, torej dejanje sodišča, s katerim bi patent šele postal neveljaven. Za takšen zahtevek ni imela pravnega temelja v nobenem materialnopravnem predpisu.

27Celo če se je v preteklosti odločalo o zahtevkih, s katerimi se je zahtevala ugotovitev, „da patent ne izpolnjuje kriterija novosti in inventivnosti“, to še ne pomeni, da so bili takrat postavljeni pravilno. Je pa to nepomembno, saj je tožba neutemeljena že zato, ker patenta ni mogoče razveljaviti. Razlogi so bili že pojasnjeni. Ugotovitev, da patent ne izpolnjuje kriterija novosti in inventivnosti ni niti formalno, in tudi vsebinsko enak ugotovitvi, da je patent ničen. Razlogi za to so že bili pojasnjeni. Ničnostna tožba je ugotovitvena, tožba na razveljavitev pa oblikovalna. Razlika med obema obstaja in je velika.

II. Razlogi glede pritožbe tožene stranke

28Pritožba tožene stranke je neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo na temelju 2. točke 365. člena ZPP.

29Tožeča stranka je postavila nedenarni glavni zahtevek. Prvostopenjsko sodišče je določilo vrednost spornega predmeta, ki je znašala 50.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je imelo prav, da se vrednost spornega predmeta oceni glede na pričakovano korist tožeče stranke.

30Tožeča stranka je pač tista, ki mora navesti vrednost spornega predmeta (2. odstavek 44. člena ZPP). Odločilna je torej korist tožeče stranke in ne korist tožene stranke. Celo če se povsem zanemari, da 22. člen Ustave v tej zadevi sploh ni neposredno uporabljiv, je jasno, da korist tožene stranke pri določitvi spornega predmeta ni pomembna tudi iz povsem vsebinskih razlogov. Korist tožene stranke je namreč lahko povsem drugačna od koristi tožeče stranke. Prav ta zadeva to prikazuje nazorno. Če bo tožeča stranka v prihodnosti prodala več generičnega zdravila z učinkovino imatinib, potem bo tožena stranka prodala manj svojega zdravila z isto učinkovino. Cena po tožeči stranki izdelanega zdravila bo predvidoma bistveno nižja od cene po toženi stranki izdelanega zdravila. Korist od tega spora (merjeno v denarju) bo za tožečo stranko merljiva v prodanih enotah izdelka x cena; znesek bo treba zmanjšati za stroške; isto velja tudi za toženo stranko. Korist v tem sporu za tožečo stranko bo bistveno manjša, kot korist tožene stranke zaradi različnih cen, oboje seveda merjeno v denarju.

31Koristi pa ni mogoče izenačiti s prometom, to se pravi, s prodajo, saj z njo nastajajo stroški. O njih pa nobena od strank ni dala nikakršnih navedb. Zadoščale bi tudi navedbe o dobičku. Takšnih navedb pa tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka ni dala in glede tega tudi ni predložila dokazov.

32Glede na to navedba tožeče stranke, da bi dosegla dobiček 30.000,00 do 45.000,00 EUR, tudi ocenjena vrednost spornega predmeta v višini 50.000,00 EUR ni očitno previsoka ali prenizka (3. odstavek 44. člena ZPP). Drugih navedb tožeča stranka glede dobička ni dala, tudi časovnih omejitev ni navedla. Nanašale so se lahko le na celotno pričakovano korist, torej na korist v celotnem obdobju.

33Pritožba tožene stranke ima sicer prav, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno povzelo navedbe tožene stranke glede prodaje X. Tožena stranka je v svoji vlogi trdila, da bi se povečala prodaja zdravila tožeče stranke (X), če bi se ugotovila neveljavnost patenta za Y (zdravilo tožene stranke). Ker pa tožena stranka ni navedla ničesar o stroških (ali dobičku), tudi to pritožbi ne more pomagati do uspeha. Prav tako ima pritožba prav glede tega, da sodišču ni potrebno presojati vrednosti spornega predmeta posebej previdno in zadržano. Odločilno je, da se ocena ni brez vsakega temelja in izmišljena, saj bi bila potem samovoljna in bi prestopila mejo prostega preudarka. Ta meja pa, v tej konkretni zadevi, ni bila prekoračena.

STROŠKI PRITOŽBENEGA POSTOPKA

34Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožb obeh strank (1. odstavek 165. člena ZPP). Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki uspe s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker nobena od pritožb ni bila uspešna, mora vsaka pritožnica nositi svoje pritožbene stroške sama.