VSL sodba II Kp 47962/2011

Pritožba zagovornikov obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu pod točko 1 izreka obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let in nadaljnjim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi B. d. o. o. plača znesek 4.109,11 EUR, v omenjeni višini pa je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca. Pod točko 2 izreka je obtoženo pravno osebo C. d. o. o. spoznalo za odgovorno istega kaznivega dejanja v zvezi s 3. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo denarno kazen 3.000,00 EUR s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Odločilo je, da sta obtoženi in obtožena pravna oseba po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžna plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso.

2Zoper sodbo so se v delu, ki se nanaša na obtoženega A. A., pravočasno pritožili njegovi zagovorniki zaradi nepopolno in „napačno“ ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter odločbe o kazni. Predlagali so, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da „obdolženca“ (pravilno: obtoženca) oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, še podrejeno pa, da spremeni odločbo o kazni.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po presoji izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je obtoženemu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu, v takšen dokazni zaključek pa pritožbene navedbe njegovih zagovornikov ne vnašajo pomislekov ali dvomov. Prvo sodišče je obtoženčev zagovor v dokaznem postopku celovito preizkusilo ter ga upravičeno zavrnilo kot neverodostojnega. Za svojo odločitev je v sodbi navedlo življenjsko prepričljive razloge, ki se jim sodišče druge stopnje pridružuje. Dejansko stanje zadeve je bilo popolno ter pravilno ugotovljeno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno.

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (zlasti tč. 8 – 10 obrazložitve) podalo skrbno dokazno oceno procesnega gradiva, iz katerega je sklepalo na zanesljiv zaključek, da obtoženec kot dejanski vodja poslovanja družbe C. d. o. o. kljub nedvomni likvidnosti oziroma pozitivnem stanju na obeh poslovnih računih družbe v kritičnem obdobju naklepno ni poravnal vseh zapadlih računov oškodovanega podjetja (obstoja dolga v svojem zagovoru ni problematiziral), pri čemer kakršnih koli likvidnostnih težav, na katere se je skliceval v zagovoru, predstavnikom oškodovanca ni omenjal, temveč se začel plačilu izmikati z različnimi izgovori. Sam obtoženi je povedal, da je družba C. d. o. o. v relevantnem obdobju dobro poslovala in je izkazovala (bilančni ter davčni) dobiček, kar je izkazano tudi z dokumentacijo v spisu, denarna sredstva pa so bila porabljena za nabavo materiala, plače večjega števila zaposlenih delavcev in celo za nove posle. Priznal je, da so upnikom plačevali šele takrat, ko so slednji vložili predloge za prisilno izvršbo, in to kljub temu, da je bilo že na samih poslovnih računih več kot dovolj sredstev (vključno s plačilom 182.000,00 EUR od dolžnika D. d.o.o.) za poplačilo terjatev oškodovane družbe v konkretni zadevi. Spisovni podatki o davčnih in sodnih izvršilnih postopkih in kratkotrajnih občasnih blokadah transakcijskih računov, ki jih je prvo sodišče razgrnilo v tč. 8 obrazložitve, pritrjujejo pravilnemu dokaznemu zaključek izpodbijane sodbe, da vse te okoliščine še zdaleč niso objektivno onemogočale poplačila oškodovanca, kot se je sicer zagovarjal obtoženec, kar vse ne omogoča drugačnega logičnega sklepa, kot da je do neplačila dolgov prišlo zgolj zaradi storitve očitanega kaznivega dejanja, tj. s krivdno obliko direktnega naklepa. Ne drži, da je nižje sodišče pri presoji upoštevalo (pre)kratko časovno obdobje, saj je pretreslo stanje na poslovnih računih do sredine leta 2008, upoštevalo pa je še tudi bilančne podatke za isto leto. Kjer zagovorniki v pritožbi le povzemajo razloge sodbe, argumentacijo prvega sodišča pa nato pavšalno označujejo za „neutemeljeno“ ter „pravno nevzdržno“, je šteti pritožbo za neobrazloženo, saj je pritožbene razloge vselej treba ustrezno substancirati, da se sodišče druge stopnje do njih sploh lahko vsebinsko opredeli.

6Ob upoštevanju vsega navedenega (sicer pa se pritožbeno sodišče, da ne bo ponavljanja, v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe) se ni mogoče strinjati s pritožbo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo dejstev, iz katerih je sklepalo na obtoženčev goljufivi namen. Iz istih razlogov prav tako ni mogoče sprejeti pritožbeno znova izpostavljenih tez, da gre v zadevi le za poslovno tveganje neizpolnitve pogodbe brez izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja v posledici nelikvidnosti družbe C. d. o. o. oziroma za rezultat plačilne nediscipline v času gospodarske krize v gradbeništvu, saj je izveden dokazni postopek take obrambne trditve z zanesljivostjo ovrgel. Ker pritožbeno sodišče sprejema stališče izpodbijane sodbe, da je obtoženi razpolagal z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo terjatev oškodovanca oziroma je imela družba C. d. o. o. v kritičnem obdobju več prilivov kot odlivov, je brezpredmetno pritožbeno zagotavljanje, da je družba C. d. o. o. najprej poravnavala terjatve, ki so zapadle najprej, pa tudi sicer te navedbe pritožnikov niso z ničemer izkazane, vključno s trditvami, da je bilo treba upoštevati zlasti pravice delavcev. Obtoženca ne more razbremenjevati, če oškodovana družba ni bila med najbolj „aktivnimi“ ali celo „nadležnimi“ upniki (pri čemer zagovorniki spregledajo izpovedbo priče E. E., da so obtoženca večkrat pozivali k plačilu, tj. tako ustno kot s pisnimi opomini, ne glede na to, kdaj so začeli z opominjanjem), saj povedano še ne pomeni, da dolžnik pogodbeno dogovorjenih obveznosti ni zavezan spoštovati, uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku pa ni v ničemer vprašljivo – gre za zakonsko ter legitimno pravico oškodovanca. Ne nazadnje ravnanja na škodo oškodovane družbe pritožniki ne morejo uspešno opravičevati s poslovnimi odločitvami glede na trenutne potrebe, relativiziranje prizadevanj za plačilo zapadlih terjatev pa ni sprejemljivo.

7S pritožbo je sicer soglašati do te mere, da računovodski (bilančni) podatki o solventnosti niso edina relevantna kategorija za presojo finančnega stanja družbe v danem trenutku, saj pojava (ne)solventnosti ni mogoče enačiti s tekočo (ne)likvidnostjo podjetja, vendar se predmetne pritožbene navedbe pokažejo kot nerelevantne za presojo. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo izključno na podatke iz obračunov davka od dobička in davka od dohodkov pravne osebe (čeprav tako iz listinske dokumentacije kot iz obtoženčevega zagovora izhaja, da je družba C. d. o. o. izkazovala čisti davčni dobiček), prav nasprotno, težišče odločilnih dejstev je v analizi prometa na transakcijskih računih družbe, kot je že bilo obrazloženo zgoraj. Podatki o kratkoročnih poslovnih terjatvah v bilanci stanja niso ključni, zato se prvemu sodišču do tega dela procesnega gradiva ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbo, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja angažirati izvedenca ekonomsko-finančne stroke. Za oceno bančnih izpisov prometa na poslovnih računih ni potrebno nobeno posebno finančno znanje, s katerim sodišče že ne bi razpolagalo. Sklicevanje na odločbo naslovnega sodišča v zadevi II Kp 29797/2011 (pritožba navaja le evidenčno številko VSL0023198) je brezuspešno, saj je bilo v omenjenem postopku za presojo obtoženčevega direktnega naklepa odločilno vprašanje (ne)zavedanja stanja insolventnosti podjetja, kar pa je, kot že povedano, v primerjavi z oceno obstoja likvidnih sredstev na transakcijskih računih precej kompleksnejša kategorija ter je zato z obravnavano situacijo v tej zadevi neprimerljiva. Sodišče prve stopnje posledično ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, navsezadnje pa je poudariti, da ne obtoženec ne njegovi zagovorniki v postopku pred nižjim sodiščem postavitve izvedenca sploh niso predlagali, zaradi vsega obrazloženega pa ni prišlo do prekršitve pravic obrambe na glavni obravnavi, kot bi smiselno izhajalo iz zavrnjenih pritožbenih navedb.

8V utemeljitev v uvodu pritožbe formalno napovedanega izpodbijanja odločbe o kazenski sankciji zagovorniki niso navedli nobenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo na podlagi določbe 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pri obtožencu pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe in mu ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, določilo primerno zaporno kazen ter preizkusno dobo v ustreznem trajanju. Hkrati pa je zakonito določilo tudi posebni pogoj v pogojni obsodbi, vezan na ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe B. d. o. o.

9Premoženjska škoda, katere povrnitev je oškodovana družba uveljavljala s premoženjskopravnim zahtevkom, je nastala v posledici kaznivega dejanja, ki ga je izvršil obtoženec kot dejanski vodja poslovanja družbe C. d. o. o. , ki je za svoje delovanje imel vsa pooblastila svoje partnerice in tedanje formalne direktorice družbe F. F. (kar v zagovoru priznava tudi sam). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da obtoženec ne more biti zavezanec za plačilo premoženjskopravnega zahtevka, ki je določen kot nadaljnji pogoj v pogojni obsodbi, češ da zaradi ravnanja obtoženega ni nastala premoženjska škoda, saj to ne drži. Za poplačilo nastale škode ob ugoditvi premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca pa ni relevantno, če je premoženjsko korist v formalnem smislu pridobila družba C. d. o. o.

10Pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo zagovornikov obtoženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

11Ker je obtoženec na Zavodu za zaposlovanje prijavljena brezposelna oseba, ki prejema le nadomestilo za brezposelnost, sicer pa je brez premoženja, ga je sodišče druge stopnje kljub neuspehu zagovornikov v pritožbenem postopku na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse, da ne bi bilo s plačilom takse ogroženo njegovo preživljanje.