VSL sklep I Cp 2475/2015

I. Pritožba druge toženke in tretjega toženca se zavrže.

II. Pritožba prvega toženca se zavrne in se v izpodbijanem delu (1., 2. in 6. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je prvemu tožencu naložena obveznost, da na hodniku (predprostoru) v prvem nadstropju, pred vrati tožničinega stanovanja, odstrani pralni stroj in omaro, v bodoče pa se mu prepoveduje na takšen in podoben način posegati v tožničino soposest na tem prostoru (1. in 2. točka izreka). Zoper prvega toženca vložen zahtevek za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na „splošnem skupnem delu stavbe“ je zavrnjen (3. točka izreka). Zoper prvega toženca vložena tožba je zavržena v delu, ki se nanaša na na grelnik vode (4. točka izreka). Zavržena je tudi tožba, vložena zoper drugo in tretje toženo stranko (5. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je prvi toženec dolžan povrniti tožnici v višini 564,25 EUR (6. točka izreka), tožnica pa drugi toženki in tretjemu tožencu v skupni višini 292,77 EUR (7. točka izreka).

2Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe v 1., 2. in 6. točki izreka tako, da bo zahtevek zavržen ali zavrnjen in tožnici naložena obveznost plačila pravdnih stroškov; podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vztraja pri trditvi, da tožnica nima ekonomskega in pravnega interesa za vložitev tožbe, ker obravnavano dejanje ni motilno dejanje. Motilno dejanje je pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej. Vsaka neznatna sprememba stanja ne pomeni motenja posesti. Odsotnost ekonomskega interesa lahko povzroči, da postane sporen pravni interes za posestno varstvo. Sodišču prve stopnje očita, da se z ugotavljanjem ekonomskega interesa za tožbo ni ukvarjalo. Meni, da 130 cm širok prehod, ob pralnem stroju pa 115 cm širok prehod, omogoča vstop v tožničino stanovanje, zato tožba pomeni šikaniranje. Hodnik v tožničinem stanovanju je namreč ožji od tega prehoda. Tožnico očitno moti, da je dobila sosede. Tožnica za posestno varstvo očitno nima interesa, saj je šele na naroku odgovarjala na vlogo, ki jo je prejela več mesecev prej. Ker tožnica ni dokazala, da je v stanovanje vstopala z otroškim vozičkom, ali prinašala večje kose pohištva, ji posestno varstvo ne gre. Tudi zato ne, ker se pralni stroj uporablja le ob vikendih, ko je tožnica odsotna. Iz tega razloga je zmoten tudi zaključek, da tožnica v času rokovanja s strojem (vstavljanja perila, praznjenja stroja) ne more mimo. Razen tega to opravilo traja pol minute ali manj. Tudi jemanje čevljev iz omare in obuvanje je kratkotrajno in za tožnico nemoteče. Preden je bila postavljena sporna omara, je bila v prostoru druga, širša omara. Omare ni bilo le krajši čas pred obravnavanim dejanjem. Graja zaključek, da se iz tožničinega stanovanja v predprostor vidi, kajti vrata so lesena z ozkimi steklenimi površinami. Tudi iz fotografij je razvidno, da se po prostoru lahko hodi; če se dve osebi srečata, se izogneta, kar je razumljivo. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 669/2007, ki potrjuje, da vsako poseganje v stvarno služnost ne opravičuje sodnega varstva. Zanika prvotoženčevo pasivno legitimacijo. Ta ni podana, kljub temu, da je prvi toženec dovolil drugi toženki in tretjemu tožencu, da lahko uporabljata tudi predprostor in da je s tožbo od tožnice zahteval opustitev posesti predprostora. Ta prvotoženčeva obramba ne pomeni odobritve obravnavnih dejanj. Z vložitvijo tožbe se je prvi toženec uprl zgolj trditvam, da sporni prostor predstavlja skupni del. Za motilno dejanje je prvi toženec izvedel šele ob prejemu tožbe. Prvotoženčevo ravnanje po prejemu tožbe ni pomembno, ker je pravno pomemben le njegov odnos v času, ko je bilo dejanje storjeno. V tem času pa dejanja ni odobril. Prvi toženec v stanovanju nikoli ni živel ali ga uporabljal; z obnovitvenimi deli ni bil seznanjen, tudi s postavitvijo omare in pralnega stroja ne. S prvo toženko je sklenil pogodbo o dosmrtni služnosti stanovanja. To kaže, da motilno dejanje ni bilo storjeno v korist prvega toženca. Te koristi prvostopenjsko sodišče tudi ni pojasnilo. Obnova se ni izvajala v prvotoženčevo korist. Prevelika teža je dana dejstvu, da je bil prvi toženec pripravljen poravnati škodo zaradi stikala in metel. Ni obljubil, da bo škodo plačal sam. Neživljenjsko je, da tožnica, ki je dnevno hodila skozi prostor, druge toženke in tretjega toženca, ki sta stanovanje obnavljala, ne bi srečevala in se z njima pogovarjala. Ker je trdila drugače, je neverodostojna. Tožnica je neverodostojna tudi zato, ker je prilagajala svoje izjave o tem, kolikokrat je videla drugo toženko in tretjega toženca. Nedosledna je bila pri podajanju izjav o namestitvi grelnika vode. Njena izjava, da se toženca v preprostoru preoblačita, je neresnična, ker se je izkazalo, da se v omari oblačila ne shranjujejo. Dokazno oceno, katere rezultat je ugotovitev o pravočasni vložitvi tožbe, označuje za neprepričljivo. Opozarja, da so izpovedi prič A. A., B. B. in C. C. neverodostojne, ker so izpovedovali o omari, ki je v kritičnem času v predprostoru ni bilo. Grelinika vode nihče od njih ni omenil, čeprav je kritičnega dne v prostoru nedvomno bil. A. A. je govoril o kartonasti embalaži stroja, B. B. pa o polivinilasti, skozi katero se je videlo, da gre za pralni stroj. Vse priče so bile očitno naučene, kaj morajo govoriti. Če bi sodišče sledilo konsistentnim izpovedim tožencev in priče D. D., ki so skladne z listinskimi dokazi, bi bil rezultat dokaznega postopka pravilen. Pralni stroj je bil razstavni eksponat, ki je bil zvit le v tanek plastični omot in priključen takoj po dostavi dne 26.10.2013. Postavlja se vprašanje, zakaj tožnica tega dne v razgovorih z DD in prvim tožencem ni omenila grelnika vode. Nelogično bi bilo, da toženca, ki sta stroj potrebovala, le tega ne bi priklopila takoj po dobavi. Takojšnjo priključitev je svetoval tudi dobavitelj, ker je šlo za razstavni eksponat. Nerazumno je, da težak stroj ne bi bil že ob dobavi postavljen na stalno mesto, saj so bili priključki izdelani že več mesecev prej. Le-te je tožnica lahko videla. Tožnica ni prerekala trditve, da sta bila druga toženka in tretji toženec od 31.10.2013 do 3.11.2013 na ..., zato se to dejstvo šteje za priznano, kar terja zaključek, da v tem času pralni stroj ni bil priključen. Sicer pa je nepomembno, kdaj je bil stroj priključen, kajti rok za vložitev tožbe je začel teči že 26.10.2013, ko je bil stroj nesporno že v prostoru. Že sama postavitev stroja v prostor predstavlja motilno dejanje, zato se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem njegove priključitve. Z odločitvijo je kršeno načelo sorazmernosti. Odločitev prekomerno posega v ustavno varovano lastninsko in služnostno pravico ter v pravico do stanovanja in zasebnosti tožencev. Prekomerno so varovane tožničine pravice. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da se v posestnem sporu ne sme spregledati sorazmernosti posega v ustavno varovane pravice. Osemdnevni paricijski rok je prekratek, ker premestitev pralnega stroja (ureditev električnih in vodovodnih priključkov) terja najmanj dva meseca časa. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Tožena stranka je po prejemu dogovora na pritožbo posredovala še eno vlogo, ki pa je v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, ker s pravdnim postopkom ni predvidena.

O pritožbi druge toženke in tretjega toženca

5Pritožba ni dovoljena.

6Druga toženka in tretji toženec sta se uspela zahtevka, uperjenega zoper njiju, ubraniti v celoti. Zoper njiju uperjena tožba je zavržena (5. točka izreka). Odločeno je tudi, da jima je tožnica dolžna povrniti stroške postopka (7. točka izreka). Pritožba je vložena zoper 1., 2. in posledično 6. točko izreka, ki se na drugo toženko in tretjega toženca ne nanašajo. Z vloženo pritožbo si torej druga toženka in tretji toženec svojega pravnega položaja ne moreta izboljšati: – ker sta v postopku v celoti uspela; – ker je pritožba vložena zoper odločitev, ki se nanju ne nanaša. Pravnega interesa za vložitev pritožbe zato nimata (četrti odstavek 343. čl. ZPP). Ker je pritožbena pravovarstvena potreba procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o pritožbi, druga toženka in tretji toženec pa te potrebe nimata, je njuna pritožba nedovoljena in jo je pritožbeno sodišče zavrglo (četrti odstavek 343. čl. ZPP in 352. čl. ZPP).

O pritožbi prvega toženca

7Pritožba ni utemeljena.

8Tako kot za vsako drugo sodno varstvo v sporih iz civilnih razmerij, tudi za posestno varstvo velja, da mora zanj obstajati pravovarstveni interes; z vložitvijo tožbe mora tožeča stranka zasledovati neko pravno korist (274. čl. ZPP). Pravovarstveni interes za tožbo je podan, če ugoditev zahtevku za tožnika pomeni pravno korist, ki je tožnik brez sodnega posredovanja ne bi mogel doseči. Pravni interes za dajatveno tožbo, kakršna je obravnavana, se domneva; izkazovati je treba le pravni interes za ugotovitveno tožbo (181. čl. ZPP). V primeru vložitve dajatvene motenjske tožbe je pravovarstveni interes torej podan že s tem, da zakon motenjsko tožbo predvideva in dopušča.

9Pritožnik meni, da tožnica z zahtevkom za posestno varstvo ne zasleduje pravne koristi, ampak njeno tožbo označuje za šikanozno, uveljavljanje zahtevka pa za zlorabo pravice. Ni mu mogoče pritrditi. V pravni teoriji je zastopano stališče, da je motenje posesti protipraven poseg manjše intenzitete od odvzema posesti, zakonskih določb, ki bi posestno varstvo omejevale glede na intenzivnost posega, pa ni. Ker zakon zagotavlja posestno varstvo (32. čl. Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), morajo za odrekanje tega varstva obstajati zakoniti razlogi. V zadevi II Ips 669/2007, na katero se pritožnik sklicuje, je bil tak razlog v pravnem položaju soposestnikov – lastnika služeče stvari in služnostnega upravičenca. V obravnavni zadevi tak pravni položaj ni izkazan, saj tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bilo o negatorni tožbi, ki jo je vložil toženec (II P 497/2014), že odločeno. Ustrezno širok dostop do stanovanja je kvaliteta stanovanja, ki jo je tožnica upravičena varovati. Že sodišče prve stopnje je opozorilo, da je z namestitvijo pralnega stroja in omare prostor, ki je do motilnega dejanja služil za dostop do dveh stanovanj, spremenil svojo naravo – postal je del bivalnega prostora enega od stanovanj. Stanovanje se uporablja drugače kot prehodni prostor, namenjen več stanovanjem. Z namestitvijo pralnega stroja in omare je ovirano manevriranje pri vnašanju stvari v hodnik tožničinega stanovanja, zato je nebistveno, da je hodnik tožničinega stanovanja ožji od prostora, po katerem je po namestitvi pralnega stroja in omare mogoč dostop do vrat tožničinega stanovanja. Oviranost plastično prikazuje izpoved priče E. E., da zaradi pralnega stroja otroškega vozička ne more zapeljati v hodnik tožničinega stanovanja, ampak mora voziček zložiti. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je tožnica upravičena zaščititi svoj položaj soposestnice spornega prostora. Nebistveno je, kolikokrat je v preteklosti tožnica v stanovanje prihajala z otroškim vozičkom, saj otroški voziček ni edini večji predmet, ki se prinaša v stanovanje in iz njega. Stanovanje je treba opremiti, vzdrževati je treba opremo in stanovanje sámo, zato je dostopnost stanovanja kvaliteta in njena zaščita ne predstavlja zlorabe pravice. S postavitvijo omare in pralnega stroja v prehodni prostor, ki je pred motilnim dejanjem služil zgolj za dostop do dveh stanovanj, je bil samovoljno spremenjen dosedanji način izvrševanja posesti (prehodni prostor je postal bivalni). Zaradi te spremembe je tožnica ovirana pri vnašanju stvari v svoje stanovanje in iz stanovanja. Širina prehoda, ki jo navaja pritožnik (pred vrati tožničinega stanovanja 115 cm, sicer pa 130 cm), utemeljuje tak zaključek. Dejstvo, da je tožnica ob vikendih odsotna od doma in da stanovalci prvotoženčevega stanovanja perejo ob vikendih (s čepenjem pred strojem zasedajo prostor do vrat tožničinega stanovanja), ni pomembno, saj gre za okoliščini, ki se lahko vsak trenutek spremenita. Kakšna omara je v preteklosti že bila v prostoru, ni pomembno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pred motilnim dejanjem omare v prostoru ni bilo. Nepomembno je tudi dejstvo, ali tožnica skozi vrata lahko opazi prisotnost ljudi v predprostoru. Pritrditi je prvostopenjskemu sodišču, da mora tožnica zaradi vselitve stanovalcev v do sedaj prazno prvotoženčevo stanovanje sprejeti večjo intenzivnost uporabe spornega prostora. Utemeljeno pa se je uprla spreminjanju načina rabe predprostora z nameščanjem stvari, ki ovirajo dostop do njenega stanovanja. Ugotovljen dejanski stan utemeljuje posestno varstvo, ki je predvideno tudi med posestniki (35. čl. SPZ).

10V motenjskem sporu ni pasivno legitimiran le tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši ali naroči njegovo izvršitev, pač pa tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali soglaša z v njegovo korist opravljenim dejanjem. Pravno nepomembno je, ali je prvi toženec v stanovanju v preteklosti živel in ali namerava v njem živeti v prihodnosti. Kot lastnik stanovanja je z vložitvijo tožbe, s katero tožnici prepoveduje uporabo tega prostora, nedvoumno izkazal, da s storjenim dejanjem soglaša. Tudi v svoji izpovedi je tožnici odrekel pravico hoje skozi ta prostor in potrdil, da je drugo toženko pred spornim dejanjem seznanil, da je predprostor del njegovega stanovanja. Tudi v pritožbi prvi toženec potrjuje, da je drugi toženki in tretjemu tožencu, ki sta motilno dejanje izvršila, dovolil, da tudi sporni prostor uporabljata kot del njegovega stanovanja. Da prvi toženec ni indiferenten do načina uporabe stanovanja, pa izkazuje tudi dejstvo, da je s tožnico komuniciral v zvezi z odpravo škode na stikalih in metlah (tožnica je z njim komunicirala 26.10.2013 v zvezi s stikalom in metlami). Nenazadnje pa v tem postopku tožnici odreka pravico do uporabe predprostora in motilno dejanje odobrava oz. ga ne zavrača. Vse te okoliščine utemeljujejo sklep, da tožnik z dejanjem, kakor sta ga druga toženka in tretji toženec izvršila, soglaša; kljub temu, da tožnici posest prehoda čez ta prostor priznava, posega ne opredeljuje kot protipravnega. Ni mu mogoče pritrditi, da je pomembno zgolj njegovo ravnanje v času storitve dejanja oz. pred strojenim dejanjem. Tudi njegovo ravnanje po motilnem dejanju kaže na njegov odnos do dejanja.

11Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo, da je bila tožba zoper prvega toženca vložena v 30. dneh po tem, ko je tožnica izvedela za motilno dejanje (namestitev pralnega stroja in omare v prostor) in storilca (32. čl. SPZ). Sodišče prve stopnje je na osnovi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnica dne 3.11.2013 ugotovila, da je pralni stroj, ki je bil v prostor pripeljan 26.10.2013, priklopljen. Pred tem je menila, da gre za začasno skladiščenje stroja pred vnosom v stanovanje; enako kot so se v času obnove skladiščile tudi druge stvari (omenila je ploščice). Če bi bil stroj priklopljen in postavljen nasproti vrat tožničinega stanovanja že dne 26.10.2013, bi tožnica, ki je tega dne komunicirala s prvim tožencem in njegovo ženo, to zagotovo omenila. Prepričljiva je tudi izpoved tožničine matere, ki je izpovedala o tožničinem presenečenju dne 3.11.2013, ko je po prihodu domov ugotovila, da je pred vrati njenega stanovanja pralni stroj. Tudi priče A. A., B. B. in C. C. so potrdili, da je bil pralni stroj dne 28.10.2012 oz. 29.10.2013, ko so obiskali tožnico, zapakiran postavljen ob vhodu v prvotoženčevo stanovanje. Razlika med A. izpovedjo o kartonasti embalaži in drugimi izpovedmi o polivinilastem ovoju ne vzbuja dvoma v verodostojnost prič. Enako velja za izpovedi prič A. A., B. B. in C. C. o omari. Pritožnik sam navaja, da so priče govorile o omari, ki je bila v prostoru locirana v preteklosti. Glede na to, da so priče izpovedovale več kot eno leto od obravnavanega dogodka, ni nenavadno, da ena od prič omenja kartonasto embalažo pralnega stroja in da A. A., B. B. in C. C., ki so zgolj obiskovalci, omenjajo omaro, ki je bila v prostoru v preteklost (pred obravnavnim dogodkom). Razumljivo je, da o vseh podrobnostih v zvezi z opremo prostora niso vedeli izpovedati, saj takrat, ko so dejstva zaznali, niso vedeli, da bodo o njih morali izpovedovati. Zapakiran pralni stroj pa je predmet, ki je vzbudil njihovo pozornost; zlasti ob prepričljivi izpovedi B. B., da so se v zvezi s strojem šalili in C. C., da je mislil, da je „ta mali“ stroj dobil za rojstni dan. V folijo zavit stroj je dne 28.10.2013 videla tudi tožničina mati. Tudi dvom v verodostojnost tožničine izpovedi se ne poraja. Iz dejstva, da časa namestitve grelnika ni znala navesti, je očitno, da nameščanja grelnika vode ni štela za nedopusten poseg oz. tak poseg, ki bi terjal sodno varstvo. Tudi iz dejstva, da je na zidu nameščeno napravo štela za grelnik vode (bojler), čeprav se je izkazalo, da gre tudi za peč, kaže, da napravi ni posvečala posebne pozornosti. Njena nedoslednost pri navedbi podatkov o namestitvi grelnika zato ne kaže na njeno neverodostojnost. Tudi na osnovi tožničinih navedb in njene izpovedi o preteklih srečanjih z drugo toženko in tretjim tožencem ni mogoče sklepati na njeno neverodostojnost, saj je očitno, da je pred priljučitvijo stroja z razumevanjem sprejemala posege v predprostor (začasna namestitev omare, ploščic, zapakiranega pralnega stroja ..) in vselitvi stanovalcev ni posvečala posebne pozornosti. Zakaj druga toženka in tretji toženec pralnega stroja neposredno po dobavi nista priključila, ni ugotovljeno; ni pa to dejstvo nenavadno. Razlogi za nekajdnevni zamik pri priklapljanju kupljenega pralnega stroja so lahko različni (od pomanjkanja časa, materiala, znanja ..). Ker tožnici, ki je bila v času od 30.10.2013 do 3.11.2013 odsotna od doma, ne more biti znano, kje sta bila druga toženka in tretji toženec v tem času, se o tem dejstvu ni mogla izrekati. Ni mogoče sklepati, da je tožnica, s tem, ko odsotnosti druge toženke in tretjega toženca od doma ni zanikala, priznala, da v tem času stroja nista mogla priklopiti. Ker je ugotovljeno, da je bil stroj dostavljen zapakiran in ker je pred njegovo postavitvijo treba odstraniti varovala (blokade), ni nenavadno, da ni bil že ob dobavi postavljen na stalno mesto.

12Tridesetdnevni rok za sodno varstvo pred motenjem posesti je začel teči, ko je tožnica lahko ugotovila, da ne gre za začasno skladiščenje stroja pred vnosom v stanovanje. Začasne postavitve pralnega stroja, glede katerega je tožnica pričakovala, da bo prenesen v prvotoženčevo stanovanje, tožnica ni štela za motilno ravnanje. To ravnanje je tolerirala kot način izvrševanja prvotoženčeve (so)posesti prostora pred stanovanjema. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je tožnica šele po tem, ko je bil pralni stroj priključen, lahko ugotovila, da je v prostor nameščen.

13Nesprejemljiv je očitek, da odločitev posega v nedotakljivost stanovanja in pravico do zasebnosti. Prostor za namestitev pralnega stroja in omare v svojem stanovanju mora zagotoviti vsak sam. Če pri tem nedovoljeno poseže v dosedanji način izvrševanja soposesti na prostoru, ki služi za dostop do stanovanj, se na ustavno varovano pravico do nedotakljivosti stanovanja in zasebnosti ne more uspešno sklicevati.

14V primeru varstva posesti mora sodišče postopati hitro. Temu primerni so tudi roki, ki jih za sodno varstvo posesti določata zakon in sodišče. Rok za izpolnitev obveznosti sodišče določi glede na okoliščine posameznega primera (prvi odstavek 428. čl. ZPP). Pri tem mora upoštevati, da je treba zadevo hitro rešiti (425. čl. ZPP). Sodišče je sledilo tožeči stranki, ki je s tožbo zahtevala izpolnitev v osemdnevnem roku. Pritožnik zahtevanemu osemdnevnemu paricijskemu roku ni ugovarjal, niti ni navajal okoliščin, ki jih izpostavlja v pritožbi – da bi premestitev pralnega stroja zaradi ureditve električnih inštalacij in vodovodnih priključkov trajala najmanj dva meseca. Gre za pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj tožnik ni navedel, zakaj teh trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

15Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. v zvezi s 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena.

O stroških pritožbenega postopka

16Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).