UPRS sodba I U 1929/2013

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 42270-614/2012-3 z dne 20. 9. 2012 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2012 od davčne osnove 4 911 414,58 EUR po stopnji 1% v znesku 49 114,14 EUR ter ji zaradi zmanjšanja davčne obveznosti, ki velja za leto 2012 (za 50%) naložil v plačilo 24 557,07 EUR. Odločitev temelji na določbah 191., 192., 193 in 244. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) ter na podatkih o nepremičninah, ki so predmet obdavčitve, o njihovi posplošeni tržni vrednosti ter o njihovem lastništvu, kot so evidentirani v registru nepremičnin in ki jih je davčnemu organu posredoval pristojni organ za evidentiranje in množično vrednotenje nepremičnin in so navedeni v prilogi izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-10-29/2013-2 z dne 2. 10. 2013 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov od tistih, ki jih navaja tožeča stranka.

Po 193. členu ZUJF je davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti seštevek posplošene vrednosti nepremičnin v lasti istega lastnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek. Ne glede na 193. člen tega zakona je v letu 2012 za določitev davčne osnove merodajna posplošena tržna vrednost nepremičnin, ki je prvega dne v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je ta zakon uveljavljen, pripisana nepremičnini v registru nepremičnin (četrti odstavek 244. člena ZUJF). Ustavno sodišče je z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 odločilo, da sta bila citirana 193. člen in četrti odstavek 244. člena ZUJF, na katerih temelji izpodbijana odločitev, v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicujeta na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Ker sta z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS, št. 103/13) 193. in 244. člen ZUJF prenehala veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Takšna odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015. Določb 193. člena in četrtega odstavka 244. člena ZUJF (davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti) se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi odloči skladno s spremenjeno materialnopravno podlago. Utemeljenosti ugovorov, ki jih v tožbi uveljavlja tožeča stranka, sodišče zato ni presojalo.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.