UPRS sklep in sodba I U 1319/2013

Postopek se nadaljuje.

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper št. DT 42270-552/2012-8 z dne 20. 9. 2012 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2012 odmeril davek na nepremično premoženje večje vrednosti od nepremičnin, katerih skupna vrednost in s tem davčna osnova znaša 1 095 597,99 EUR, po stopnji 0,50% v znesku 5 477,98 EUR, s tem da se davčna obveznost v letu 2012 zmanjša za 50%, tako da znaša obveznost za plačilo 2 738,99 EUR.

Odločitev temelji na določbah 191., 244., 193. in 194. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) ter na podatkih o nepremičninah, ki so predmet obdavčitve, to je, o njihovi posplošeni tržni vrednosti ter o njihovem lastništvu na dan 1. 6. leta (2012), za katero se davek odmerja, kot so evidentirani v registru nepremičnin in ki jih je davčnemu organu posredoval pristojni organ za evidentiranje in množično vrednotenje nepremičnin ter so navedeni v prilogi izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-10-87/2012-3 z dne 15. 7. 2013 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom prve stopnje.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi nasprotuje tako lastništvu kot tudi vrednosti nepremičnin in s tem davčni osnovi iz odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker je davčna osnova v konkretnem primeru ugotovljena na podlagi določb 193. člena ZUJF kot posplošena tržna vrednost, ugotovljena na podlagi predpisov o množičnem vrednotenju nepremičnin, za te predpise oziroma za Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin pa je Ustavno sodišče v odločbi U-I-313/13 ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo, je sodišče ocenilo, da je potrebno vložiti zahtevo za oceno ustavnosti blanketnih določb 193. in 244. člena ZUJF, ki so podlaga za izpodbijano odločitev. Zato je postopek odločanja o tožbi s sklepom opr. št. I U 1319/2013-12 z dne 27. 5. 2014 prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča o vloženi zahtevi.

Ustavno sodišče je o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015. Postopek s tožbo se zato nadaljuje (I. točka izreka).

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot se navajajo v tožbi.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da sta bila 193. člen in četrti odstavek 244. člena ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicujeta na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS, št. 103/13) 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Takšna odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča je bila v Uradnem listu objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015.

V konkretnem primeru iz podatkov upravnih spisov kot nesporno sledi, da je bila davčna osnova za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti ugotovljena na podlagi 193. člena in četrtega odstavka 244. člena ZUJF in torej na podlagi zakonskih določb, za katere je Ustavno sodišče (z učinkom razveljavitve) ugotovilo, da so bile v neskladju z Ustavo. To pa pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena, obenem pa to pomeni, da v konkretnem primeru, ko v zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, ni več zakonske podlage za davčno odmero.

Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi odloči skladno s spremenjeno materialnopravno podlago. Utemeljenosti ugovorov, ki jih v tožbi uveljavlja tožeča stranka, sodišče zato ni presojalo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.