VDSS sodba Psp 86/2015

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se datum 23. 3. 2008 v II. točki izreka izpodbijane sodbe nadomesti z datumom 22. 4. 2011.

III. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 23. 5. 2012 in št. ... z dne 27. 12. 2011 glede pravic iz invalidskega zavarovanja (I. točka izreka), razvrstilo tožnika v I. kategorijo invalidnosti od 23. 3. 2008 dalje zaradi poškodbe izven dela 60 % in bolezni 40 % (II. točka izreka), naložilo tožencu, da v roku 30 dni izda odločbo o pravici, višini in izplačevanju invalidske pokojnine (III. točka izreka), odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 22. 5. 2012 in odločilo, da se v odločbi št. ... z dne 27. 12. 2011 glede pravice do invalidnine za telesno okvaro besedilo „zaradi bolezni“ nadomesti z besedilom „zaradi poškodbe izven dela 60 % in bolezni 40 %“ (IV. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnik zahteva, da se mu prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro (V. točka izreka sodbe). Glede telesne okvare tožnika je menilo, da je pri njemu podana telesna okvara kot jo je ugotovil toženec v višini 30 % zaradi popolne izgube funkcije segmenta cervikalne regije C5-C6 in 30 % telesna okvara zaradi popolne izgube funkcije segmenta cervikalne regije C6-C7, skupna telesna okvara torej v višini 40 %, ki je nastala iz razloga 60 % poškodbe izven dela (nenaden gib pri delu na strehi) in v 40 % bolezni (degenerativne spremembe). Štelo je, da gibljivosti v kolkih še ni mogoče oceniti, ker rehabilitacija po zadnji operaciji še ni zaključena. Glede invalidnosti je menilo, da je potrebno slediti mnenju sodnega izvedenca, da je zaradi posledic herneacije diskusa vratnega segmenta hrbtenice, zaradi katerih je tožnikova delazmožnost izgubljena, kakor je to ugotovil že lečeči nevrokirurg ob pregledu 23. 3. 2008.

2Pritožujeta se obe stranki.

3Pritožnik se pritožuje zoper V. točko izreka sodbe, torej v delu, kjer je bil zavrnjen njegov zahtevek do priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro. Ne strinja se z zaključki sodišča, da zdravljenje kolkov ni končano. Na desnem kolku je bil operiran 16. 9. 2009 in je tako zdravljenje glede desnega kolka zaključeno. To, da je bil v letu 2011 operiran še na levem kolku ne pomeni, da ocene telesne okvare ne bi bilo možno podati, saj to dokazuje tudi izvid kontrole z dne 21. 9. 2011 in bi invalidska komisija to telesno okvaro, ko je bil na njej (14. 12. 2011) že lahko ocenila. Da gre za poslabšanje stanja na levem kolku, je bilo ugotovljeno šele po enem letu in sicer 5. 9. 2012, ko je bil na kontroli. Izvedenec bi moral oceniti tako stanje levega kakor desnega kolka, ki je bilo zaključeno do vložitve tožbe v letu 2012 (18. 6. 2012), ko se še vedno ni vedelo ali se bo kolk poslabšal. Meni, da sta bila oba kolka operirana in rehabilitirana že pred mnenjem invalidske komisije prve in druge stopnje. Do vložitve tožbe se ni vedelo, da bo potrebno kakršnokoli nadaljnje zdravljenje.

4Toženka se pritožuje zoper odločitev prvostopenjskega sodišča v točkah od I do V izreka izpodbijane sodbe. Meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede datuma ugotovljene izgube delazmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti. Do 23. 5. 2012 zdravljenje in ukrepi rehabilitacije niso bili zaključeni, saj je bilo tožnikovo stanje opredeljeno kot končno in kronično ter terapija zaključena 6. 7. 2012, kar pa je po datumu izdaje drugostopenjske odločbe z dne 23. 5. 2012. Pri tožniku še ni bila zaključena ostala konzervativna terapija med drugim v ambulanti za terapijo bolečine. Terapevtski postopki so se zaključili 6. 7. 2012. Gre za kronično stanje, pri tem protibolečinske terapije ni mogoče šteti zgolj kot paliativne, saj se z njo lahko privede do izboljšanja funkcionalnega stanja. Nevrokirurg je dne 8. 10. 2008 navajal, da zdravljenje zaenkrat še ni zaključeno. Pri tem pa je 15. 10. 2008 in 11. 2. 2009 opisoval slikovni izvid in nevrofiziološko preiskavo brez opisa kliničnega in funkcionalnega statusa, svetovana je bila še fizioterapija zaradi degenerativnih sprememb vratne hrbtenice, sam rezultat zdravljenja pa ni naveden. Za oceno delazmožnosti ni dovolj opisano stanje v slikovni diagnostiki in ostali diagnostiki in je potreben tudi klinični in funkcionalni status, rezultat zdravljenja in rehabilitacije. Slikovna diagnostika se s kliničnim in funkcionalnim statusom vedno ne sklada. Sodišče prav tako ni upoštevalo formalno pravnomočne odločitve iz aprila 2008, decembra 2009, septembra 2010 in aprila 2011. Gre za pravnomočne odločitve o zavrnitvi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Prvostopenjsko sodišče je tako poseglo v te pravnomočne odločitve, ko je odločilo o datumu I. kategorije invalidnosti v obdobjih pred izdajo navedenih odločb. Takšno je tudi stališče npr. v judikatu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 90/2008 z dne 8. 3. 2010.

5Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, razen v delu, ki se nanaša na datum nastanka I. kategorije invalidnosti, ko prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo pravnomočnih odločb, nazadnje pravnomočne odločbe toženke z dne 31. 3. 2011 o tem, da se tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne.

K pritožbi tožnika:

7Pravna podlaga za odločitev glede pravice do invalidnine za telesno okvaro je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki v prvem odstavku 143. člena določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Skladno z drugim odstavkom 143. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec, pri katerem nastane telesna okvara med zavarovanjem, pravico do nadomestila za to okvaro (invalidnino) ob enakih pogojih glede pokojninske dobe, ki veljajo za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Po prvem odstavku 144. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno dovolj pokojninske dobe. Skladno s 145. členom ZPIZ-1 se telesne okvare glede na težo razvrščajo v osem stopenj, invalidnina se odmeri glede na stopnjo in vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka. Na podlagi 454. člena ZPIZ-1 se je v primeru tožnika uporabljal Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89 - v nadaljevanju: Seznam TO).

8Prvostopenjsko sodišče je glede telesnih okvar tožnika pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca doc. dr. A.A., spec. ortopedske stroke. Za tožnika je sporno to, da ni bila ocenjena gibljivost v kolkih. V zvezi s tem je izvedenec izrecno navedel, da ocena gibljivosti v kolkih še ni mogoča, ker rehabilitacija po zadnji operaciji še ni zaključena, na navedeno izvedensko mnenje tožnik ni imel pripomb. Na glavni obravnavi je izvedenec v zvezi s tem izpovedal, da je sicer običajno zdravljenje v zvezi z operacijo kolkov končano po vstavitvi endoproteze, ko pride zavarovanec iz zdravilišča oz. po rehabilitaciji. V tožnikovem primeru pa temu ni bilo tako. Imel je bolečine in kasneje se je ugotovilo, da je bila proteza razmajana, ter tako še ni bilo mogoče ugotoviti, kakšna je gibljivost kolka. Velika večina ljudi po menjavi kolka nima telesne okvare, ker imajo praviloma boljšo gibljivost kot pred operacijo. Takšnim navedbam tožnik na glavni obravnavi ni ugovarjal niti ni podal dodatnih pripomb ali vprašanj.

9Tudi iz medicinske dokumentacije, navedene v izvedenskem mnenju je razvidno, da je pri tožniku bila že leta 2005 ugotovljena začetna artroza in je bil uvrščen med čakajoče za artoplastiko desnega kolka, ki je bila narejena dne 10. 9. 2009. V začetku leta 2010 so bile opravljene radiološke preiskave RTG medenice s kolkom in je bila ugotovljena tudi izrazita artroza levega kolčnega sklepa. V začetku meseca marca 2010 je bil uvrščen v čakajoče za artoplastiko levega kolka. Dne 17. 3. 2011 so bile opravljene meritve gibljivosti tako vratne hrbtenice kakor desnega in levega kolka. Gibljivost se je po zdraviliškem zdravljenje v mesecu juniju 2011 nekoliko izboljšala. V zdravilišču B. je bil po vstavitvi totalne endoproteze levega kolka v mesecu aprilu 2011. Iz izvida pregleda pri ortopedu z dne 5. 9. 2012 izhaja, da gre za stanje po artoplastiki levega kolka iz aprila 2011, ko je bil tožnik nekaj mesecev brez težav, nato so se pojavile bolečine levo ingvinalno, ki sevajo vzdolž proti kolenu. Predvidena je bila predstavitev na konziliju glede indikacije za revizijo leve totalne endoproteze kolka. Na podlagi celotne ortopedske dokumentacije in osebnega pregleda je izvedenec menil, da ocena gibljivosti v kolkih še ni mogoča, ker tudi rehabilitacija po zadnji operaciji še ni zaključena. Iz navedenih razlogov tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti drugačne dokazne ocene glede zaključka zdravljenja pri zamenjavi kolkov tožnika, kot jo je podal izvedenec. Ta je svoje mnenje tudi strokovno, argumentirano in prepričljivo obrazložil ter na glavni obravnavi odgovoril na pripombe tožnika v zvezi s tem in podal ustrezna pojasnila. V obdobju do 23. 5. 2012 so bile potrebne dodatne diagnostične metode v poteku zdravljenja infekta in omajanja endoproteze. V obdobju do 23. 5. 2012 je še potekalo intenzivno zdravljenje artroze kolkov oz. stanja po ustavitvi endoproteze in tako iz tega razloga telesne okvare na tem segmentu ni bilo mogoče ugotavljati.

K pritožbi tožene stranke:

10Pravna podlaga za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti je podana v 60. členu ZPIZ-1, ki določa definicijo invalidnosti. Ta je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V zvezi z invalidnostjo tožnika je prvostopenjsko sodišče ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik rojen 23. 10. 1953 je po poklicu voznik-strojnik. V času uvedbe invalidskega postopka je bil zaposlen na delovnem mestu skupinovodja pri C. d.d.. Njegovo delo obsega vodenje in organiziranje dela v skupini, zimski službi, opravljanje določenih del v skupini, odrejanje nalog delavcem v skupini, organiziranje postavitve zapor ter nadzor nad tem, delu v tunelih, viaduktih in brežinah, vodenje evidenc, skrb za varno delo pri opravljanju vzdrževalnih del na avtocesti. Delo opravlja 90 % stoje, 10 % sede, s hojo po ravnem, neravnem delu in po klančinah, dviguje roke nad višino ramen, pogosti so prisilni položaji vratne hrbtenice, občasno ledvene hrbtenice, pogosto prepogibanje, stalno delo s prsti, stalno dviguje 10 kg, občasno do 15 kg. Tožnik se je 19. 1. 2004 poškodoval v prometni nesreči med delovnim časom. Nadalje se je poškodoval dne 25. 8. 2006, ko mu je zdrsnilo na strehi. V januarju 2007 je bil operiran s stabilizacijo treh vretenc in odstranitvijo hernije. Šlo je za stanje po okvari medvretenčne ploščice od C6-C7, zaradi katere je bil tudi operiran in je nevrokirurg v ambulantnem zapisu dne 23. 3. 2008 zapisal, da za svoje delo zagotovo ne bo več sposoben zaradi obsežnosti operacij, intenzivnosti bolečinskega sindroma in nevroloških izpadov, ki so nastali zaradi poškodb in slabe prognoze bolečine ter je priporočal invalidsko upokojitev. Tožnik je več let obiskoval ambulanto za terapijo in bolečine, kjer pa niso mogli pomembno izboljšati njegovega zdravstvenega stanja, zato so aplicirali podaljšano terapijo z njihove strani, vendar le v smislu lajšanja težav. Gre za simptomatsko zdravljenje, katere cilj je bolniku ohraniti kvalitetno življenje v njegovih vsakdanjih aktivnostih, ni bilo pa nobenih izgledov za povrnitev delazmožnosti. To se je izkazalo tudi v poteku terapevtskih postopkov, saj so 6. 7. 2012 v ambulanti za terapijo in bolečino zapisali, da gre za kronično stanje in s terapijo zaključili. Ravno tako je nevrokirurg izključil možnost, da bi kakršnakoli dodatna nevrokirurška terapija olajšala težave, katere vzrok so bile kronično draženje korenin vratne hrbtenice po okvari diskusa.

11Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca doc. dr. A.A., spec. ortopeda določno izhajajo posledice zdravljenja tožnika zaradi dveh sklopov ortopedske bolezni. Prvo zdravljenje je bilo potrebno s strani nevrokirurga zaradi težav, ki so nastale kot posledica herinacije diskusa vratnega segmenta hrbtenice. Ta okvara je kljub kirurškemu in konzervativnemu zdravljenju pustila pomembne anatomske in funkcionalne posledice, zaradi katerih je bila zavarovančeva delazmožnost izgubljena. Takšno ugotovitev je podal lečeči nevrokirurg po pregledu dne 23. 3. 2008 in s tem izključil tudi možnost specifičnega zdravljenja kronične okvare vratnih živčnih korenin, ki so onemogočale kakršnokoli pridobitno delo zavarovancu. V takšnih primerih se nadaljuje s protibolečinsko terapijo še več let po končani kirurški terapiji, gre za paliativno terapijo, ki olajšuje bolečine oz. stanje pacienta, ki bi bilo sicer brez protibolečinske obravnave, neznosno. Zdravljenje kronične bolečine ne predstavlja zdravljenje osnovne bolezni in ni pričakovati povrnitve delazmožnosti tožnika. Drugi sklop ortopedskih težav pa predstavlja degenerativna obraba kolčnih sklepov, zaradi katerih je bil tožnik tudi operiran.

12Za toženko je sporen datum nastanka invalidnosti 23. 3. 2008. Meni, da takrat zdravljenje še ni bilo končano in da je bilo stanje tožnika opredeljeno kot dokončno in kronično ter terapija zaključena 6. 7. 2012. To pa je po datumu izdaje drugostopenjske odločbe toženke z dne 23. 5. 2012.

13Takšnim pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče ne more slediti. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca je zadosti jasno in določno, kdaj je pri tožniku prišlo do izgubljene delazmožnosti. Izvedenec je še dodatno pojasnil, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, da je 23. 3. 2008 bilo zdravstveno stanje tožnika takšno, da je bila njegova delazmožnost v celoti izgubljena, kar je bilo kasneje potrjeno in utemeljeno tudi z radiološkimi preiskavami. Izvedenec je mnenje podal na podlagi vseh izvidov, mnenje pa si je ustvaril na podlagi izvidov, ki so obstajali do dneva izdaje izpodbijane dokončne odločbe. Pri tožniku gre za konstantno bolečino in zmanjšanje moči v levi roki ter še vedno prisotno utesnitev živčnega kanala do predelov vratne korenine. Po oceni izvedenca takšno stanje tožniku ne omogoča nobenega dela zaradi hude funkcionalne motenosti in trajno prisotnega bolečinskega sindroma. Osnovni vzrok za navedene težave je kompresivna radikulupatija, kar pomeni, pritisk nekega tkiva na vratno živčno korenino, kar se je poskušalo rešiti s kirurško intervencijo, vendar je bila ta le delno uspešna. Osnovnega vzroka bolečin ni bilo mogoče odpraviti in zaradi tega je konzervativna terapija, to je fizikalna in protibolečinska medikamentozna terapija, kot paliativna terapija in ne kot vzročna. Vzročno zdravljenje bi v takem primeru bilo lahko le kirurško, kar pa je nevrokirurg odklonil, ker z dodatnimi posegi zaradi obsežnih degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici ni bilo pričakovati izboljšanja, takšni dodatni posegi pa pomenijo tudi povečan operativni riziko za bolnika.

14Tožena stranka je glede tožnikovih pravic iz invalidskega zavarovanja večkrat odločala (aprila 2008, decembra 2009, decembra 2010 in aprila 2011) in vedno zaključila, da zdravljenje pri tožniku ni zaključeno in v posledici tega se tožniku tudi ne morejo priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. V zvezi s tem je nazadnje izdalo odločbo z dne 31. 3. 2011, ki je tožniku bila vročena (kakor izhaja iz pripete povratnice) dne 6. 4. 2011. Upoštevajoč 15-dnevni rok za pritožbo, je postala pravnomočna dne 21. 4. 2011, saj tožnik zoper njo ni vložil pritožbe. Navedene odločbe prvostopenjsko sodišče glede datuma priznanja invalidnosti tožnika ni upoštevalo.

15Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 187/2013 z dne 11. 2. 2014 določno izhaja, da datum nastanka invalidnosti I. kategorije kot dejanskega in pravnega statusa ni mogoče ugotoviti pred datumom pravnomočnosti zadnje odločbe, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, med temi tudi pravica do invalidske pokojnine. Tako je tudi v danem primeru invalidnost I. kategorije tožnika mogoče priznati šele od 22. 4. 2011 (od prvega dne po pravnomočnosti zadnje zavrnilne odločbe tožene stranke). Zaradi navedenega pravnega stališča je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi tožene stranke ugodilo in datum 23. 3. 2008 v II. točki izreka izpodbijane sodbe nadomestilo z datumom 22. 4. 2011.

16Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP spremenilo datum nastanka invalidnosti, v preostalem pa v skladu s 353. členom ZPP pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.