454. člen ZPIZ-1

Pri razsoji konkretne zadeve je potrebno izhajati iz 403. člena ZPIZ-2, po katerem do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje TO, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam TO) pravico do invalidnine pridobijo v skladu z določbami 143. do 145. in 147. do 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Po definiciji iz 143. člena ZPIZ-1 je TO podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali okvara povzroča invalidnost ali ne. TO seveda ni mogoče ugotavljati neposredno po 1. odst. 143. člena ZPIZ-1, temveč le za stanja, pod pogoji in v višini, določeni v Seznamu TO, ki se še vedno uporablja. Za nadaljnjo uporabo Seznama TO ni bistveno, da ni bil realiziran 3. odst. 143. člena ZPIZ-1, ki je predvidel, da vrste in odstotke TO določi minister za delo po predhodnem mnenju ministra za zdravstvo, niti doslej 1. odst. 403. člena ZPIZ-2. Do sprejema novega

Pri tožnici ni ugotovljena izguba funkcije nobenega segmenta hrbtenice, zato pri tožnici ne gre za telesno okvaro po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Tožnikovo stanje desne roke, in sicer izguba prstanca, mezinca in izguba pete dlančnice ter delna izguba četrte dlančnice, ne predstavljajo nobene telesne okvare po Seznamu telesnih okvar. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.

V konkretnem primeru je ostalo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je pri tožnici podana telesna okvara glede težav s hrbtenico, nepopolno ugotovljeno. Sodni izvedenec je podal izvedensko mnenje, da pri tožnici ni podane telesne okvare zaradi funkcionalne prizadetosti hrbtenice, vendar pa je tako mnenje v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri izvedenec pojasnjuje, da ne more podati ocene telesne okvare funkcionalne prizadetosti hrbtenice iz razloga, ker bi bilo potrebno narediti funkcionalne RTG posnetke. Sodni izvedenec torej ni odgovoril na vprašanje, ali je pri tožnici podana telesna okvara po poglavju VIII Seznama telesnih okvar. V tem poglavju je določen način ugotavljanja popolne izgube funkcije enega dinamičnega segmenta, ki se dokazuje s kliničnim pregledom in funkcionalnimi radiografijami. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da pri tožnici ni podana telesna okvara v zvezi s funkcijo hrbtenice. Če po mnenju sodnega izvedenca v spisu ni potrebne dokumentacije, potem se odpira vprašanje, ali je invalidska komisija že v predsodnem postopku ustrezno razčistila dejansko stanje. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja ni opredelilo. Zato je pritožb

Pri tožnici zaradi utesnitve medialnega živca v zapestnem prehodu in zaradi nakazane degenerativne spremembe ni mogoče ugotoviti telesne okvare po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar. Sodišče ni dolžno ugoditi dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca v vseh primerih nestrinjanja strank z mnenji invalidskih komisij. Dolžno pa je to storiti, kadar dokazni predlog vsebuje utemeljene pomisleke glede pravilnosti in jasnosti dejstev v mnenjih teh organov. V obravnavanem primeru, ko tožnica zatrjuje, da gre pri njej za določena stanja, za katera v Seznamu telesnih okvar niso določene telesne okvare, ne gre za takšen utemeljen predlog za postavitev izvedenca in tudi ne za takšno očitano kršitev, da bi bila tožnici odvzeta možnost varstva pred sodiščem.

Pri tožniku je podana izguba vida na desnem očesu, na levem očesu pa je ostrina vida z minimalno korekcijo normalna (1,0), kar predstavlja 30 % telesno okvaro po veljavnem Samoupravnem seznamu telesnih okvar. Odstotek telesne okvare v tej višini, ki je posledica bolezni, pa ne zadostuje za priznanje pravice do invalidnine po 144. členu ZPIZ-1, zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Datum nastanka invalidnosti I. kategorije kot dejanskega in pravnega statusa ni mogoče ugotoviti pred datumom pravnomočnosti zadnje odločbe, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, med temi tudi pravica do invalidske pokojnine. Tako je tudi v danem primeru invalidnost I. kategorije tožnika mogoče priznati šele od prvega dne po pravnomočnosti zadnje zavrnilne odločbe tožene stranke.

Telesno okvaro je mogoče ugotoviti le za takšne okvare posameznih organov ali delov telesa in pod pogoji ter na način, kot je določeno v Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar. Ker pri tožniku ni izkazana bodisi popolna izguba funkcije vsaj enega segmenta ledvene hrbtenice v končni fazi, niti okvara vida ali takšna stopnja okvare sluha, da bi bilo mogoče ugotoviti telesno okvaro po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih odločb in na priznanje pravice do invalidnine ni utemeljen.

V času postopka pri tožencu še ni bil sprejet nov Seznam telesnih okvar (Seznam), zato je bilo v konkretnem primeru na podlagi 454. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Seznam). Posamezno telesno okvaro je zato mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu. Vrste in stopnje telesnih okvar se ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v tem Seznamu. Bolečine in težave, ki jih ima tožnik s hrbtenico, ne predstavljajo nobene telesne okvare po Seznamu. Zato tožbeni zahtevek, da se pri tožniku ugotovi 50 % telesna okvara, nastala zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni, s pravico do invalidnine, ni utemeljen.

Pri tožniku je bila že ugotovljena 50 % telesna okvara, na podlagi katere mu je bila priznana pravica do invalidnine. Zato je bila za razsojo v sporni zadevi odločilna ugotovitev, ali je pri tožniku v zvezi s to okvaro prišlo do dodatnega poslabšanja. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja in tožnik ne zatrjuje, da se mu je stanje v zvezi z ugotovljeno okvaro še dodatno poslabšalo. Zato tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna višji odstotek za telesno okvaro in s tem višja invalidnina, ni utemeljen.

V poglavju XI točka 1 Seznama telesnih okvar je določeno, da se, če obstajata dve ali več telesnih okvar, ki jih določa ta seznam, skupni odstotek telesne okvare določi tako, da se najvišji odstotek posamične okvare poveča po 20 % za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 50 % ali več, po 10 % pa za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 40 % ali 30 %. V tožnikovem primeru je zato potrebno prvo telesno okvaro ovrednotiti v višini 30 %, drugo telesno okvaro pa v višini 10 %, kar pomeni, da skupna telesna okvara znaša 40 %. Ker je vzrok telesne okvare bolezen, v tem primeru niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po določbi 144. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Ta pogoj bi bil izpolnjen le v primeru, če bi bila pri tožniku ugotovljena najmanj 50 % telesna okvara zaradi posledic bolezni.

Po določbi 1 70. člena ZPIZ-1 se invalidnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Glede na to, da je osebna zdravnica predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine vložila 19. 10. 2012, bi sodišče prve stopnje v skladu z 170. členom ZPIZ-1 lahko naložilo izplačevanje invalidnine za telesno okvaro šele od 1. 5. 2012.

Pri tožniku ni izkazana telesna okvara po nobeni točki Seznama telesnih okvar. Izvedenec je jasno in prepričljivo razložil, zakaj posamezna zatrjevana telesna okvara pri tožniku ni podana - ker niso objektivizirane ali pa ker po opravljenih kliničnih pregledih in ustreznih preiskavah niso izkazana stanja, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti telesno okvaro. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pri tožniku podana 50 % telesna okvara zaradi bolezni, s priznanjem pravice do invalidnine, ni utemeljen.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je pri tožnici podana 80 % telesna okvara (telesna okvara 3. stopnje) po poglavju III. točka 3 Seznama TO zaradi delne motorne ohromelosti leve strani telesa od 12. 10. 2010 zaradi bolezni. Pri tožnici ni podana telesna okvara v višjem odstotku, zato je njen tožbeni zahtevek iz tega naslova neutemeljen. Kot dan nastanka telesne okvare se vzame dan po končanem zdravljenju.

Pri tožnici ni podana okvara, ki bi jo določal veljavni Seznam telesih okvar, zato ni upravičena do invalidnine za telesno okvaro.

Pri tožniku gre za 40 % telesno okvaro zaradi izgube levega stopala z neprimernim krnom po poglavju VII A točka 6c Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Na podlagi 40 % telesne okvare zaradi bolezni tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 144. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidnine. Zato tožbeni zahtevek, da se pri tožniku ugotovi 50 % telesna okvara zaradi posledic bolezni s priznanjem pravice do invalidnine, ni utemeljen.

Pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ne bi bil več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Tožnik je zmožen s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami kot invalid III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ni utemeljen.

Posamezno telesno okvaro je mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu telesnih okvar (prej Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar). Vrste in stopnje telesnih okvar se lahko ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v Seznamu (oziroma Sporazumu). V kolikor določena stanja v Seznamu (oziroma Sporazumu) niso zajeta in opredeljena kot telesna okvara, takšna stanja ne predstavljajo telesne okvare, kot podlage za priznanje pravice do invalidnine. Sodišče prve stopnje vseh spornih vprašanj o vrsti, višini in datumu telesnih okvar oziroma skupne telesne okvare tožnice z izvedencem ni razčistilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V tožničinem primeru ni podano nobeno od stanj Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Zato tožbeni zahtevek, da je pri tožnici ugotovljena telesna okvara v višini 50 % zaradi bolezni in da se ji prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro, ni utemeljen.

Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, neutemeljen. V 170. členu ZPIZ-1 je določeno, da se invalidnina izplačuje od prvega naslednjega meseca po vloženi zahtevi in največ za 6 mesecev za nazaj. Ker je izplačevanje invalidnine pogojeno z datumom vložene zahteve, se lahko izplačevanje invalidnine razlikuje od dneva nastanka telesne okvare. Od dneva nastanka telesne okvare se invalidnina izplačuje le, če je že na dan nastanka telesne okvare vložen zahtevek, v nasprotnem primeru se invalidnina izplačuje največ od prvega naslednjega meseca po vloženi zahtevi in največ za 6 mesecev nazaj.