144. člen ZPIZ-1

Vrste in stopnje telesnih okvar določa Odredba o določitvi vrst in stopenj telesnih okvar v Seznamu telesnih okvar. Za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro je torej najprej potrebno, da gre za telesno okvaro, kot je le-ta določena v že omenjenem Seznamu TO. Tožnik ima zaradi zdravstvenega stanja oteženo aktivnost in je pri njem potreben večji napor pri zadovoljevanju življenjskih potreb. Glavni razlog za to je debelost, vendar pa debelost ni stanje, za katero bi se lahko ugotovilo telesno okvaro po že omenjenem Seznamu TO. Ugotovljene okvare gibal, kjer so v ospredju bolečine v nogah in križu z dobro ohranjeno gibljivostjo v sklepih, nadalje sindrom obstruktivne apneje v spanju, lažja motnja pljučne funkcije in srčno popuščanje, kot je bilo ugotovljeno pri tožniku ne pomenijo telesne okvare, kot so le-te določene v Seznamu TO.

V osmem odstavku 403. člena ZPIZ-2 je določeno, da zavarovanec, ki je bil do nastanka telesne okvare pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, nima pravice do invalidnine za telesno okvaro iz tretjega odstavka tega člena. V tej zadevi je odločilno zgolj vprašanje pretežnosti zavarovanja, torej ali je bil tožnik do nastanka telesne okvare zavarovan za ožji ali za širši obseg pravic. Tožnik uveljavlja, da sam ni sklenil zavarovanja, torej da se ni prostovoljno vključil v obvezno zavarovanje in da take vključitve kasneje tudi ni odobril. S tem v zvezi je predlagal tudi izvedbo dokazov. Sodišče prve stopnje je tak dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo. S tem je bila tožniku odvzeta možnost dokazovanja, da je prišlo do napak v zvezi z vključitvijo tožnika v obvezno zavarovanje.

Pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J ni bilo pravne podlage za izplačilo invalidnine v primeru, da je vzrok nastanka telesne okvare bolezen. Šele od uveljavitve ZPIZ-2J (tj. 7. 8. 2021) je torej podana pravna podlaga za izplačilo invalidnine zaradi telesne okvare, ki je posledica bolezni, kot je to pri tožnici.

Pravica do invalidnine za telesno okvaro gre zavarovancu ob izpolnitvi naslednjih pogojev in sicer, da obstaja telesna okvara določene stopnje, nadalje, da je telesna okvara nastala med zavarovanjem oziroma uživanjem pokojnine in da so izpolnjeni predpisani pogoji dopolnjene pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, če je telesna okvara posledica poškodbe izven dela ali bolezni. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede obstoja telesnih okvar razčiščevalo s postavitvijo izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. (v nadaljevanju: Komisija A.F). V sestavi navedene komisije so sodelovali izvedenci in sicer specialistka kardiologije in vaskularne medicine, specialist urolog in specialist ortopedije. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 4. 1. 2024 izhaja, da pri tožniku niso podane telesne okvare, kot so le-te opredeljene v že omenjenem Seznamu telesnih okvar. Sodišče prve stopnje je omenjene izvedence tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje. Izvedenci so odgovorili na zastavljena vprašanja ter svoje ugotovitve tudi strokovno

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri očitani protipravni opustitvi tožene stranke, češ da bi morala ta tožnici, če zanjo ni imela ustreznega dela, pogodbo o zaposlitvi odpovedati že prej, s čimer bi tožnici omogočila, da bi že prej pričela prejemati invalidnino. Sodišče prve stopnje je pravilno in natančno pojasnilo, zakaj je tožena stranka pričela postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki predhodno ni želela podati soglasja k odpovedi) šele po odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 144/2018 z dne 5. 3. 2019.

Ni mogoče izpodbiti, da gre pri tožnici za okvaro, ki je posledica bolezni iz otroštva, zaradi česar tožnica ni pridobila pravice do invalidnine za TO, ki jo je imela pred vključitvijo v zavarovanje. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da ni podana izjema iz četrtega odstavka 144. člena ZPIZ-1, ki bi lahko tožnici omogočila priznanje TO iz tega naslova, ker ni izpolnjen pogoj obstoja obveznega zavarovanja. Tožnica torej ne izpolnjuje prvega od kumulativno določenih pogojev po določbi tretjega in četrtega odstavka 144. člena ZPIZ-1, saj do zatrjevanega poslabšanja že ugotovljene TO iz otroške dobe ni prišlo med zavarovanjem, niti ni prišlo do okvare drugega parnega organa med zavarovanjem. Ključno je, da tožnica ni izpolnjevala pogojev vključenosti v zavarovanje, kar je pravilno pojasnjeno v 10. in 11. točki obrazložitve. Pravica do invalidnine za TO, ki je nastala pred zavarovanjem, ne more biti priznana, saj je tretji odstavek 144. člena ZPIZ-1 jasen.

Sam datum nastanka telesne okvare, torej tudi če bi bil ugotovljen pred 26. 11. 2019, na samo izplačilo nima nobenega vpliva. Invalidnina se skladno z določbo drugega odstavka 145. člena ZPIZ-1 sicer odmeri glede na stopnjo in vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J ni bilo pravne podlage za izplačilo invalidnine v primeru, da je vzrok nastanka telesne okvare bolezen, kot je to podano pri tožniku. Torej šele od uveljavitve ZPIZ-2J (7. 8. 2021) je podana pravna podlaga za izplačilo invalidnine.

Nosilni pritožbeni očitek, da izvedenski organ na podlagi osebnega pregleda ni mogel sprejeti pravilnih zaključkov, ki so v nasprotju z zaključki sodnega izvedenca ortopeda, je neutemeljen. Izvedenski organ je v svoji obširni dopolnitvi pisnega izvedenskega mnenja vztrajal, da njegove ugotovitve ne nasprotujejo predhodnim ugotovitvam invalidskih komisij in izvedenskega mnenja, saj pri tožniku ni bil potrjen obstoj trajnih telesnih okvar po točkah Sporazuma o telesnih okvarah.

Pri tožniku gre za 30 % telesno okvaro, ki je nastala, ko tožnik še ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. Sodišče je pravilno izpostavilo, da po drugem odstavku 6. člena ZPIZ-2 nastane zavarovalno razmerje na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.

Nastanek telesne okvare je eden od zavarovanih primerov, kjer so pravice zavarovancem zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Kadar je oseba invalid od rojstva in njeno stanje ni nastalo v času vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se oseba v zavarovanje praviloma vključi z dnem sklenitve delovnega razmerja ali opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je lahko zavarovana. Invalidnost, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tem primeru ni negotovo bodoči dogodek, v zvezi s katerim se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano dejstvo. Zato takšno, v preteklosti in pred vključitvijo zavarovanja, nastalo stanje, ne more postati zavarovani primer. Za stanje, ki ne zapade pod zavarovani primer, ni mogoče zahtevati pravic.

Kljub temu, da je pri tožniku prišlo do kasnejše dodatne poškodbe očesa, to na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ne vpliva. Bistveno je, da je bila tožniku že ugotovljena 100 % telesna okvara zaradi izgube vida. Telesna okvara je bila torej že v predhodnih postopkih ocenjena v maksimalno določeni višini. Ker pa je 100 % telesna okvara nastala že pred vstopom tožnika v zavarovanje, tožniku ni mogoče priznati pravice do invalidnine za navedeno okvaro.

Sodišče prve stopnje je zadevo presojalo po materialnem predpisu, ki je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Kasneje je bila sprejeta novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2J), ki določa, da se še naprej uporabljajo določbe 143. do 149. člena ZPIZ-1, po katerih se lahko invalidnina za telesno okvaro pridobi tudi v primeru, ko gre za poškodbo izven dela oziroma bolezen. Ali tožnik izpolnjuje pogoje po določbah omenjene novele, pa je lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.

Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da pri tožnici popolna nepregibnost desnega zapestja ni podana, pač pa je podana omejena gibljivost desnega zapestja težje stopnje. Za omejeno gibljivost pa za ročni sklep telesna okvara v Seznamu telesnih okvar ni določena. Sodni izvedenec je prepričljivo izpovedal, da pri tožnici ni podana niti popolna neuporabnost cele roke in torej ni podano stanje po 16. točki poglavja VI. B Seznama TO, da bi bila pri tožnici lahko ugotovljena uveljavljana telesna okvara.

Revizija se dopusti glede vprašanja, kateri predpis je odločilen za materialnopravno presojo o tem, ali ima tožnica pravico do invalidnine za telesno okvaro.

Tožnica je še nadalje invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez ročnega premeščanja bremen nad 8 kg in dvigovanja rok nad višino ramen s polovico polnega delovnega časa. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen. Ker pri tožnici ni mogoče ugotoviti za ugotovljeno stanje nobene telesne okvare, da gre za telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu ali zaradi poklicne bolezni, pa tožnica niti ne zatrjuje, niso izpolnjeni pogoji po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do invalidnine na podlagi 144. člena ZPIZ-1.

Ker bolečine in zmanjšana gibljivost v desni rami tožnika ne predstavljata takšne funkcionalne motnje, ki bi bila v Seznamu telesnih okvar opredeljena kot telesna okvara, mu za stanje rame ni mogoče priznati invalidnine.

ZPIZ-2 več ne določa, da bi lahko zavarovanci pridobili pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Le v primeru, če bi šlo za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, bi lahko pridobili omenjeno pravico, vendar pa mora v tem primeru znašati telesna okvara najmanj 30 % (1. alineja prvega odstavka 144. člena ZPIZ-1). Ker pri tožniku ni podana telesna okvara v višini najmanj 30 % po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, tožnik ni upravičen do invalidnine. Pri invalidnosti je bistvena ugotovitev sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom in zaradi katerih se zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Ti pogoji so bili pri tožniku izpolnjeni že od 9. 1. 2013 dalje. V takem primeru ni mogoče tožnika v ustrezno kategorijo invalidnosti razvrstiti šele s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi. Posledično enako velja tudi za samo pravico do invalidske pokojnine. Tudi v tem primeru se pravica prizna z dnem, ko so izpolnjeni z zakonom določeni p

Ker je pri tožnici ob izkazani fiksirani torakalni kifozi, bolečinah v vratu in križu podana 30 % telesna okvara, ki je posledica bolezni, nima pravice do invalidnine. Pravico do invalidnine po ZPIZ-1 je bilo mogoče priznati le, če je telesna okvara, ki je bila posledica poškodbe izven dela ali bolezni, znašala najmanj 50 %.

Tožnik z naknadnim dokupom časa dodiplomskega študija in prijave pri zavodu za zaposlovanje ni izpolnil pogoja pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidnine za 100 % telesno okvaro. Na dan nastanka telesne okvare ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidnine oziroma zahtevane pokojninske dobe in je bila zato zahteva za priznanje te pravice utemeljeno zavrnjena. 144. člen ZPIZ-1 je namreč izrecno določal, da zavarovanec pridobi pravico do invalidnine, če na dan nastanka telesne okvare izpolnjuje tudi pogoj pokojninske dobe, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

V času vložitve zahteve za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zahteve je že veljal ZPIZ-2 . Kot to izhaja iz tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. V primeru, ko gre za zdravstvene težave, ki so posledica bolezni, pa zakon ne omogoča pridobitve pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tožnik je uveljavljal invalidnino za telesno okvaro kot posledico bolezni, zato je je bila v predsodnem postopku njegova zahteva pravilno zavrnjena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro.