VSC sklep Cp 136/2015

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I. izreka sklenilo nasprotnima udeležencema mld. U. V. in mld. I. V. postaviti skrbnico za posebni primer odvetnico M. N., z nalogo, da zaradi mogoče kolizije interesov s prvo nasprotno udeleženko D. V., varuje pravice mld. udeležencev v postopku, ki se vodi pred tukajšnjem sodiščem pod opr. št. N 530/2014, pod II. točko izreka je sklenilo, da se stroški skrbnice za posebni primer začasno krijejo iz sredstev sodišč, pod III. točko izreka pa, da se o postavitvi skrbnice za posebni primer obvesti pristojni center za socialno delo.

2Proti sklepu se nasprotni udeleženci po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožujejo. Uvodoma navajajo, da se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov, bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožniki očitajo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (op., ki ga je uporabiti na podlagi določbe četrtega odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR v zvezi z določbo 37. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Navajajo, da izrek sklepa nasprotuje razlogom sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč v I. točki izreka sklepa navedlo, da se skrbnica za posebni primer postavi mladoletnima nasprotnima udeležencema z nalogo, da zaradi mogoče kolizije interesov s prvo nasprotno udeleženko, materjo mladoletnih nasprotnih udeležencev, varuje pravice mladoletnih udeležencev v postopku, pri čemer pa v četrti točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja, da je ugotovilo, da je podana kolizija interesov med otrokoma in staršem. V izreku izpodbijanega sklepa torej sodišče prve stopnje podaja ugotovitev o mogoči koliziji interesov, torej da bi ta lahko obstajala, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa na dveh mestih podaja ugotovitev o tem, da kolizija dejansko obstaja. Izrek izpodbijanega sklepa torej uporablja eno stopnjo prepričanja (dvom ali verjetnost), obrazložitev sklepa pa drugo stopnjo verjetnosti (gotovost). Nadalje pa kot bistveno kršitev postopka sodišču prve stopnje očita še kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s členom 37 ZNP v zvezi s členom 106/4 ZZZDR), pri čemer pritožniki očitajo kršitev načela kontradiktornosti. Navajajo, da je bil nasprotnim udeležencem izpodbijani sklep vročen istočasno s predlogom predlagatelja, v katerem je bil podan predlog za postavitev takoimenovanega kolizijskega skrbnika. O predlogu se nasprotni udeleženci vse do izdaje in prejema sklepa niso mogli opredeliti, kar predstavlja poseg v pravico do kontradiktornega postopka. Čeprav pravica do kontradiktornosti, ki je ustavno varovana, ni absolutna, pa bi sodišče prve stopnje za takšno izdajo sklepa o postavitvi kolizijskega skrbnika, ne da bi predlog o tem prej vročalo nasprotnim udeležencem, moralo imeti posebne razloge. Samo obstoj takšnih posebnih razlogov bi lahko opravičil poseg v pravico do kontradiktornosti nasprotnih udeležencev. Takšnih razlogov v predmetnem postopku ni, tudi sodišče prve stopnje jih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedlo. Ali je bil kolizijski skrbnik postavljen dne 14. 1. 2015 ali pa bo postavljen čez mesec dni ali dva, ne bo spremenilo ničesar, glede na to, da so naloge kolizijskega skrbnika nudenje potrebnih informacij otroku, pomoč pri oblikovanju mnenja, podajanje ustrezne razlage o poteku postopka, prenos otrokovega mnenja sodišču (Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 3. knjiga, stran 621, točka 5). Še nadalje pa je potrebno upoštevati tudi možnost, da postavitev kolizijskega skrbnika sploh ne bo potrebna. Kot je to razvidno iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev o obstoju kolizije oprlo samo in izključno na navedbe predlagatelja. O teh dejstvih se nasprotni udeleženci sploh še niso mogli izjaviti, prav tako v zvezi s tem še ni bil izveden dokazni postopek. O obstoju kolizije bi sodišče prve stopnje moralo odločati šele potem, ko bi lahko tudi nasprotni udeleženci podali svoje navedbe in ko bi izvedlo ustrezen dokazni postopek. Ker je sodišče brez utemeljenega razloga in v preveliki meri poseglo v pravico do kontradiktornosti nasprotnih udeležencev, je podana bistvena kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s členom 37 ZNP in četrtim odstavkom 106. člena ZZZDR). Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ob tem pritožniki navajajo, da določba 211. člena ZZZDR ne more biti podlaga za postavitev kolizijskega skrbnika, saj ZZZDR postavitev skrbnika mladoletni osebi ureja v določbi 213. člena ZZZDR. Potrebno pa je upoštevati tudi dejstvo, da lahko sodišče kolizijskega skrbnika postavi na podlagi določbe četrtega odstavka 409. člena ZPP, ki predpisuje, da se skrbnik postavi v primeru, če si interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo ali v drugih primerih, če sodišče glede na okoliščine primera presodi, da je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi. Četudi bi bili resnični dejstvi, da prva nasprotna udeleženka ne pristaja na stike brez nadzora strokovnih oseb in da se na predloge za ureditev stikov ne odziva (kar pa sicer ne drži), to ne predstavlja zakonsko predvidenih razlogov za postavitev kolizijskega skrbnika po določbi četrtega odstavka 409. člena ZPP. Obstoj nasprotnih interesov med otrokom in staršem mora biti jasno izkazan in dokazan ter podan v tolikšni meri, da je že na prvi pogled očitno, da interes starša nikakor ne more biti skladen z interesom otroka oziroma v njegovo korist. Dejstvi, ki ju sodišče prve stopnje navaja kot razlog svoje odločitve, pa nikakor ne kažeta na to, da so interesi otrok in starša različni. Tudi oba otroka (pravzaprav še posebej oba otroka) imata interes, da so stiki pod nadzorom toliko časa, dokler je to strokovno primerno in ustrezno. Nobena okoliščina primera ne nakazuje na to, da bi bila postavitev skrbnika potrebna za varstvo otrokovih koristi. V tej fazi postopka namreč ni izkazano, da bi zgoraj navedeni dejstvi predstavljali ravnanje v nasprotju s koristjo obeh otrok. Sodišče prve stopnje takšnega zaključka nikakor ni moglo napraviti, saj sploh še ni ugotovljeno, kaj je v največjo korist obeh otrok. Neodzivanje na predloge za ureditev stikov že po sami naravi stvari ne more biti dejanje, ki bi izpolnjevalo zakonske znake za postavitev kolizijskega skrbnika. Logično je, da se oba starša ne strinjata glede stikov z otrokoma, kar je tudi razlog, da o stikih odloča sodišče. Samo dejstvo, da se prva nasprotna udeleženka ne strinja z vsakim predlogom predlagatelja, še ne pomeni, da ravna v nasprotju s koristjo obeh otrok. Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje po navedbi pritožnikov določbo četrtega odstavka 409. člena ZPP zmotno uporabilo. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, do česar je prišlo posledično zaradi kršitve kontradiktornosti. V 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje kot dve ugotovljeni dejstvi navaja, da prva nasprotna udeleženka ne pristaja v nadzor brez strokovnih oseb in drugič, da se na predloge za ureditev stikov ne odziva. To ne drži. Pritožniki navajajo, da je predmetni sodni postopek že peti sodni postopek glede določitve stikov med predlagateljem in obema otrokoma. Prvi postopek se je vodil še kot razvezni postopek pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. P 344/2007, nato pa so bili še trije postopki za spremembo stikov, ki so se vsi vodili pred Okrožnim sodiščem v Celju, pod opr. št. P 217/2009, N 407/2011 in N 185/2012. Prva nasprotna udeleženka je imela v vseh teh postopkih enako stališče in ga ima tudi sedaj: stiki brez nadzora se naj izvajajo takrat, ko bo sodni izvedenec presodil, da je to v korist obeh otrok, ko bo torej za to strokovno usposobljena oseba, ki ima na razpolago znanje in izkušnje, presodila, da je sprememba v korist obeh otrok, naj do te spremembe tudi pride. Prva nasprotna udeleženka sama nima niti znanja niti izkušenj, da bi sama ocenjevala, kaj je v korist obeh otrok glede (ne)nadzorovanih stikov. V vseh dosedanjih postopkih pa je vedno povsem soglašala z mnenjem petih različnih izvedencev. Pri tem pa ne gre spregledati dejstva, da je vseh pet sodnih izvedencev v obdobju osmih let presodilo, da je v korist obeh otrok, da so stiki še vedno pod nadzorom. Dejstvo, da naj prva nasprotna udeleženka ne bi pristajala v nadzor brez strokovnih oseb, ni resnično. Prav tako pa ni resnično dejstvo, da se prva nasprotna udeleženka ne odziva na pozive predlagatelja. Kot prvo je upoštevati dejstvo, da predlagatelj (vsaj po dostopnih podatkih prve nasprotne udeleženke) precej vztrajno in na redni časovni bazi Centru za socialno delo pošilja svoje predloge in pripombe. Ali je prva nasprotna udeleženka vse te predloge sploh prejela, ji ni poznano. S tem v zvezi predlaga, naj se opravijo poizvedbe pri CSD. Tudi iz dokazov predlagatelja ne izhaja dejstvo, ki ga zatrjuje, saj ni predložil niti enega samega negativnega odgovora s strani prve nasprotne udeleženke. Ravno nasprotno, slednja se je še na vsak poziv, dopis ali elektronsko sporočilo CSD ustrezno in primerno odzvala. Samo kot primer prva nasprotna udeleženka prilaga dve elektronski sporočili. Tako ne drži dejstvo, da se na predloge za ureditev stikov ne odziva. Pritožbenemu sodišču pritožniki predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlog za postavitev skrbnika za posebni primer zavrne, podredno pa, da sklep razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V vsakem primeru pa naj predlagatelju naloži povrnitev priglašenih stroškov nasprotnih udeležencev tega pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

3Pritožba je utemeljena.

4Pravno podlago za postavitev kolizijskega skrbnika ali posebnega zastopnika otroku v nepravdnem postopku, kjer sodišče odloča o spremembi odločbe o stikih med staršem, ki mu otrok ni dodeljen v varstvo in vzgojo in otrokom oziroma otrokoma, kot je primer v konkretni zadevi, predstavlja tako določba četrtega odstavka 409. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo je uporabiti na podlagi četrtega odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v zvezi s členoma 43 in 37 Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), kot tudi določba prvega odstavka 213. člena ZZZDR.

5Po določbi četrtega odstavka 409. člena ZPP postavi sodišče v primeru, če si interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo, otroku posebnega zastopnika. Tako ravna sodišče tudi v drugih primerih, če glede na okoliščine primera presodi, da je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi.

Poseben skrbnik se mladoletniku v primeru, če so koristi otroka in staršev v navzkrižju, postavi tudi na podlagi prvega odstavka 213. člena ZZZDR, pri čemer sme skrbnika postaviti pod zakonskimi pogoji tudi sodišče, pred katerim teče postopek, vendar mora o tem obvestiti pristojni center za socialno delo. Kolizijski skrbnik oziroma posebni zastopnik otroka ima do otroka, ki mu je postavljen, posebne dolžnosti. Poskrbeti mora, da otrok dobi potrebne informacije za oblikovanje svojega mnenja, dolžan mu je dati potrebno razlago o poteku postopka in procesnih dejanjih in njihovih posledicah, upoštevati in prenesti mora otrokovo stališče sodišču. Teh dolžnosti je oproščen le, če bi bilo pojasnjevanje v nasprotju z otrokovo največjo koristjo ali če otrok za komunikacijo še ni dosegel potrebne stopnje zrelosti razuma.(1)

Upoštevati je nadalje tudi, da sodišče s postavitvijo posebnega zastopnika otroku v konkretnem primeru staršem odvzame pravico do uveljavljanja otrokovih koristi, to pa lahko stori le, če starši te naloge ne opravljajo dobro.(2)

6Pritožba najprej utemeljeno opozarja na nasprotje med izrekom v I. točki sklepa in obrazložitvijo sklepa v 4. točki, saj v izreku sklepa sodišče prve stopnje kot razlog za postavitev skrbnice za posebni primer navaja mogočo kolizijo interesov med materjo in otrokoma, v 4. točki obrazložitve pa odločitev utemeljuje s podano, torej obstoječo kolizijo interesov. Že takšno vsebinsko nasprotje predstavlja nejasnost izpodbijane odločitve in nasprotje med razlogi obrazložitve sklepa in odločitvijo v izreku, zato je že na tem mestu pritrditi utemeljenemu pritožbenemu očitku o storjeni absolutni bistveni kršitvi postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s členom 106/4 ZZZDR in v zvezi s členoma 43 in 37 ZNP). Le mogoča oziroma morebitna kolizija interesov glede na že navedeno pravno podlago ne more biti dovolj in zadosten razlog za postavitev kolizijskega skrbnika oziroma posebnega zastopnika otroku.

7Poleg tega je treba pritrditi pritožbi tudi, da zgolj dejstvi, ki ju je sodišče prve stopnje navedlo v utemeljitev zaključka, da je podana kolizija interesov med interesi matere na eni strani in med interesi mladoletnih otrok na drugi strani, namreč da mati otrok ne pristaja na predlog očeta - predlagatelja, da se stiki izvajajo brez nadzora strokovnih oseb oziroma, da se na številne pozive predlagatelja glede ureditve stikov ne odziva, nista okoliščini, ki bi utemeljevali in zadostovali za zaključek o koliziji interesov med interesi matere na eni strani in mladoletnih otrok na drugi strani v konkretnem postopku. Sodišče prve stopnje namreč ob navedbi teh dejstev tudi ni z ničemer obrazložilo, na podlagi česa je navedeni dejstvi sploh ugotovilo, niti se iz sklepa ne da zanesljivo zaključiti, ali je sodišče z izpodbijanim sklepom o postavitvi skrbnice za posebni primer odločalo na predlog predlagatelja ali je odločitev sprejelo po uradni dolžnosti.

8Ob navedenem sklep sodišča prve stopnje tudi nima potrebnih razlogov o pravno odločilnih dejstvih, kar onemogoča pritožbeni preizkus in zopet predstavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s četrtim odstavkom 106. člena ZZZDR in 37. in 43. členom ZNP), kot tudi utemeljen pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Že ugotovljena bistvena kršitev postopka pa nalaga ugoditev pritožbi in razveljavitev odločitve sodišče prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, saj gre za kršitev, ki je pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 43 in 37 ZNP).

9Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka ob navedeni pravni podlagi in upoštevaje tudi navedbe in dokaze nasprotnih udeležencev, v okviru svojih pristojnosti, ki jih ima v tovrstnem postopku, najprej ugotoviti, ali obstaja v konkretnem primeru glede na vsebino spora kolizija interesov med materjo in otrokoma. Šele nato bo lahko sprejelo odločitev o morebitni postavitvi skrbnika za posebni primer oziroma posebnega zastopnika otrokoma.

10Zaradi razveljavitve sklepa sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje je odločitev o priglašenih pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).

-----

Op. št. (1): Primerjaj: Pravdni postopek s komentarjem - GV založba, 3. knjiga, Komentar v členu 409, dr. Vesna Rijavec, stran 621.

Op. št. (2): Primerjaj dr. Mateja Končina Peternel: Aktualna vprašanja s področja družinskega prava, Pravosodni bilten 4/2013, stran 232.