VSL sodba II Cpg 982/2015

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 96534/2013 z dne 12. 6. 2013 v veljavi tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 1.861,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2013 dalje do plačila in ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 36,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 291,63 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka sodbe).

2Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po prepričanju višjega sodišča ima namreč vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju, niti ni obrazložitev sodbe v nasprotju z njenim izrekom. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem pritožbenim očitkom pa so ostale nekonkretizirane, kar višjemu sodišču onemogoča, da bi se do njih natančneje opredelilo. Enako velja za pritožbene navedbe o zmotni uporabi 7. člena ZPP (v čem je zmotna uporaba, tožena stranka ne pojasni), s katerimi tožena stranka uveljavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki tudi sicer v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

7Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bilo mogoče o spornem dejanskem stanju odločiti že na podlagi listinskih dokazil. Po prepričanju višjega sodišča je bilo namreč mogoče o spornih dobavah blaga odločiti na podlagi naročilnice (priloga A8 spisa) in odpremnih nalogov (priloga A5-A7 spisa), tožena stranka pa v pritožbi tudi ne navede, o katerem pravno odločilnem dejstvu sodišče prve stopnje ni moglo odločiti na podlagi listinskih dokazil (drugi odstavek 454. člena ZPP). Neutemeljeno tudi navaja, da bi jo sodišče prve stopnje moralo zaslišati (A. A.), saj dokazni predlog ni bil substanciran, zaradi česar ga sodišče prve stopnje tudi sicer ne bi izvedlo. Tožena stranka namreč ni pojasnila, v zvezi s katerim pravno odločilnim dejstvom naj se jo zasliši.

8Kot že navedeno, s pritožbo v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Stranki in višje sodišče so vezani na odločilna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Iz slednjih izhaja, da odpremni nalogi potrjujejo, da je tožena stranka zaračunano blago naročila in ga prevzela v skladišču tožeče stranke 17. 2. 2012 in 18. 2. 2012. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da so podpisi na odpremnih nalogih nečitljivi, da nista zapisana ime in priimek prevzemnika, da ni mogoče preveriti identitete podpisnika ipd. Z njimi namreč nedopustno izpodbija dejansko ugotovitev sodišče prve stopnje, da je blago prevzela. Enako velja za pritožbene navedbe, da na odpremnem nalogu ni žiga, ki bi potrjeval, da je tožena stranka prejela blago v zaračunani vrednosti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, da so podpisi na odpremnih nalogih nepoznani oz. da na njih ni njenega podpisa. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče namreč navedlo, da tem trditvam ne sledi, ker so preveč pavšalne in tožena stranka zanje ni predlagala nobenih dokazov. Ni odveč pripomniti, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevala, da je blago prejela (vendar ima stvarne napake).

9Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj njen odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).