VSC sodba Cpg 49/2015

I.Pritožba se glede izpodbijane I. točke izreka sodbe zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1045/2013 z dne 16. 9. 2014 izreklo: “I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 8. 6. 2011 do plačila, v roku 15 dni od prejema te sodbe, na račun pooblaščenca tožeče stranke. II. V presežku do vtoževanih 13.919,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, dne 8. 6. 2011 do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.”.

2Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi tožene stranke v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo in vse tožbene zahtevke tožečih strank oziroma podrejeno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopnemu sodišču, v obeh primerih pa naj v plačilo tožečim strankam naloži vse pritožbene stroške tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje drugostopne odločbe dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

3Tožena stranka ne priglaša stroškov pritožbe.

4Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

5Tožeča stranka meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot povsem neutemeljeno v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo tožeči stranki povzročenih stroškov odgovora na pritožbo.

6Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7O zadevi je odločalo Višje sodišče v Celju, ker je bila skladno s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 264/2015 z dne 23. 1. 2015 pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Celju.

8Pritožba ni utemeljena.

9Pritožba je sicer izpodbijala sodbo v celoti, vendar pa ima pravni interes le za izpodbijanje I. točke izreka sodbe, ne pa II. točke izreka sodbe, s katerim je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke delno zavrnjen, zato s pritožbo tožena stranka boljšega uspeha ne more doseči (350. člen ZPP).Tako je pritožbeno sodišče štelo, da tožena stranka s pritožbo izpodbija le I. točko izreka sodbe.

10

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

11Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo.

12

Iz dejanskih ugotovitev in dokazne ocene izvedenih dokazov sodišča prve stopnje izhaja: (-) da je tožena stranka v obdobju od 18. 6. 2008 do 18. 6. 2010 uporabljala poslovni prostor v stanovanjski stavbi na naslovu T. u. ... v P. in da med strankama v navedenem obdobju ni bila sklenjena najemna pogodba, ampak je tožena stranka predmetni poslovni prostor uporabljala brez pravnega naslova; (-) da je bilo najemno razmerje odpovedano že pred vložitvijo tožbe dne 9. 4. 2008, kar jasno in nedvoumno izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I Pg 490/2009 z dne 11. 5. 2011; (-) da je tožena stranka trdila, da je predmetni poslovni prostor uporabljala v dobri veri, da se je s prvima lastnikoma I. in A. F. ustno dogovorila o prenosu lastninske pravice nad tem poslovnim prostorom na toženo stranko, vendar sodišče takšnim njenim trditvam ni sledilo, saj jih tožena stranka ni uspela dokazati; (-) da med strankama tudi ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi kupoprodajne pogodbe dne 18. 6. 2008 postala lastnica celotne stanovanjske stavbe na zgoraj navedenem naslovu, torej tudi spornega poslovnega prostora; (-) da je tožeča stranka toženo stranko po nakupu nepremičnine pozvala k izpraznitvi poslovnega prostora, ki ga je tožena stranka v tem času zasedala in uporabljala, vendar je do dejanske izpraznitve prišlo šele na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I Pg 490/2009 z dne 11. 5. 2011 s prisilno izpraznitvijo dne 22. 8. 2012; (-) da je tožeča stranka s pravnim poslom dne 28. 11. 2008 sporazumno s prodajalcem Ž. B. razvezala kupoprodajno pogodbo z dne 18.6.2008, pri čemer je nepremičnina prešla nazaj v last (posest in uporabo) prodajalca Ž. B. šele z vračilom celotne kupnine dne 18. 6. 2010, ko je bil opravljen tudi vpis v zemljiško knjigo in je s tem dnem Ž. B. ponovno postal lastnik omenjene nepremičnine in jo dobil v posest, kot izhaja tudi iz njegove pisne izjavi z dne 19. 12. 2013; (-) da je bila v obdobju od 18. 6. 2008 do 18. 6. 2010 upravičenka do uporabe spornega poslovnega prostora tožeča stranka, pri čemer pa ga dejansko ni mogla uporabljati, saj ga je zasedala tožena stranka; (-) da tožeča stranka vtožuje za navedeno obdobje uporabnino v višini 13.919,90 EUR s pripadki; (-) da je višino uporabnine ugotovil sodni izvedenec in ocenil, da povprečna mesečna uporabnina za sporno obdobje znaša 350,00 EUR, oziroma 6 EUR/m2 in tako za vtoževano obdobje znaša višina uporabnine 8.400,00 EUR.

13Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje presodilo na podlagi nesklepčne tožbe, kar izhaja iz tožbenega zahtevka, ki ne vsebuje časovne opredelitve obdobja ali mesecev, za katerega tožeča stranka zahteva znesek uporabnine niti uporabnin po mesecih, temveč zgolj skupni znesek. Takšno tožbo bi bilo potrebno zavreči.

14Pritožbeni očitek je neutemeljen kolikor meni, da bi bilo potrebno tožbo zavreči in s tem meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka , ker naj bi sodišče prve stopnje obravnavalo nepopolno tožbo in kolikor očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi bila tožba nesklepčna.

15O nepopolni tožbi je mogoče govoriti tedaj, če tožba ne obsega vsega, kar mora po procesnih predpisih, tako da je sploh ni mogoče obravnavati. Na to, kdaj je tožba nepopolna napotuje prvi odstavek 180. člen ZPP, ki določa: “Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Po drugem odstavku 105. člena ZPP morajo biti vloge razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnavajo. Predvsem morajo obsegati: navedbo sodišča, ime ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank, morebitnih njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev, sporni predmet in vsebino izjave.”

16Pritožba zmotno meni, da je obravnavana tožba nepopolna, saj obsega vse, kar mora po 180. členu ZPP v zvezi s 105. členom ZPP in jo je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot popolno. Če bi bila tožba nepopolna, pa bi jo sodišče prve stopnje moralo tožeči stranki vrniti v dopolnitev oziroma v popravo in šele, če tožeča stranka, ki bi ji bilo naloženo, da mora tožbo dopolniti ali popraviti, tega ne bi storila v postavljenem roku, bi jo sodišče smelo zavreči (prvi odstavek v zvezi s s petim odstavkom 108. člena ZPP). Za takšno procesno postopanje pa ob popolni tožbi ni bilo podlage in je pritožbeno stališče, da bi bilo potrebno pritožbo zavreči, zmotno.

17Tožba tudi ni nesklepčna, kot prav tako zmotno meni pritožba. Pri sklepčnosti tožbe gre za vprašanje materialnega prava. Presoja sklepčnosti tožbe zajema opredelitev življenjskega primera, na katerega se navezuje pravna posledica, opredelitev pravno relevantnih dejstva, ki izhajajo iz konkretnega življenjskega primera ter subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo.(1) Če katero od pravno pomembnih dejstev manjka, tožba ni sklepčna(2) in se v posledici nesklepčnosti tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

18Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi navedla vsa pravno pomembna dejstva, s tem, ko je navedla, da je tožena stranka v obdobju od 18. 6. 2008 do 18. 6. 2010 uporabljala poslovni prostor v stanovanjski stavbi na naslovu T. u. … v P., za katerega med strankama v navedenem obdobju ni bila sklenjena najemna pogodba, ampak je tožena stranka predmetni poslovni prostor uporabljala brez pravnega naslova in da je bilo najemno razmerje odpovedano že pred vložitvijo tožbe dne 9. 4. 2008, kar jasno in nedvoumno izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I Pg 490/2009 z dne 11. 5. 2011 in da je na podlagi kupoprodajne pogodbe dne 18. 6. 2008 postala lastnica celotne stanovanjske stavbe na T. ..., P., tudi spornega poslovnega prostora in da je tožeča stranka toženo stranko po nakupu nepremičnine pozvala k izpraznitvi poslovnega prostora, ki ga je tožena stranka v tem času zasedala in uporabljala, vendar je do dejanske izpraznitve prišlo šele na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I Pg 490/2009 z dne 11. 5. 2011 s prisilno izpraznitvijo dne 22. 8. 2012 in da je bila v obdobju od 18. 6. 2008 do 18. 6. 2010 upravičenka do uporabe spornega poslovnega prostora tožeča stranka, pri čemer pa ga dejansko ni mogla uporabljati, saj ga je zasedala tožena stranka in da ji je zato tožena stranka za navedeno obdobje dolžna plačati uporabnino v višini 13.919,90 EUR s pripadki.

19Tožba tudi ni nesklepčna, ker v tožbenem zahtevku niso navedeni mesečni zneski uporabnin in njihova zapadlost, saj pri denarnih zahtevkih to ni potrebno, pač pa je za sklepčnost tožbe bistveno, da identifikacija denarnih zahtevkov izhaja iz trditvene podlage tožbe, kar pa po prej navedenem nedvomno izhaja.

20Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je presodilo, da je tožena stranka v obdobju od 18. 06. 2008 do 18. 06. 2010 poslovni prostor na naslovu P., T. ... uporabljala brez pravnega naslova in da tožena stranka ni uspela dokazati, da je poslovni prostor uporabljala v dobri veri, ker se je s prvima lastnikoma F. I. in A. ustno dogovorila o prenosu lastninske pravice nad tem poslovnim prostorom.

21Pritožba sicer meni, da je v pravdi uspela izkazati svojo dobrovernost, čeprav sta prejšnja lastnika pokojna in nista mogla potrditi resničnost navedb tožene stranke, vendar na dobro vero kaže dejstvo, da je tožena stranka ta poslovni prostor, ki ga je z lastnimi sredstvi usposobila, uporabljala dosti časa in sicer vse od leta 1987 in da kljub obstoju najemne pogodbe lastnika nista nikoli zahtevala plačila kakšne najemnine, kar bi vsekakor storila, če ne bi bil dogovor drugačen.

22Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da prenos lastninske pravice na nepremičnini zgolj na podlagi ustnega dogovora ni možen, ne po sedaj veljavnem Stvarno pravnem zakoniku (SPZ), niti po predhodno veljavnem Zakonu o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR).

23Kar pa je za presojo utemeljenosti pritožbenih zatrjevanj bistveno, pa je to, da sama pritožba potrdi, da je tožena stranka zaradi prepričanosti v dobro vero to tudi dokazovala v pravdi I Pg 490/2009, kjer pa s tem zatrjevanjem ni uspela. Ker je o neobstoju dobre vere že bilo pravnomočno odločeno, pritožba ne more uspešno izpodbiti enakih zaključkov sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in zato je neutemeljen nadaljnji pritožbeni očitek, da ji je obstoj nedobrovernosti mogoče očitati šele od pravnomočnosti sodbe I Pg 490/2009 dalje ( pritožba tudi ne pove, kdaj je nastopila pravnomočnost te sodb , drži pa , da je tožena stranka to pojasnila v svojih navedbah in sicer je postala pravnomočna 17. 11. 2011). Tožena stranka je bila ves čas nedobroverna in to dejstvo ni nastopilo šele s pravnomočnostjo sodbe, ampak je bilo z njo samo ugotovljeno.

24Obširne pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da sta prvi kupec B. Ž. in tožeča stranka že dne 28. 11. 2008 razveljavila kupoprodajno pogodbo in pogodbi navajala, da je razlog, da je poslovni prostor zaseden in da naj bi prodajalec toženi stranki zagotovil, da bo poslovne prostore najemnik izpraznil ter da sta dogovorila, da je rok za vračilo kupnine bil določen do konca leta 2009 in da je to določilo glede najemnika v nasprotju z določili kupoprodajne pogodbe, v kateri ni nikjer navedeno, da tožeča stranka kupuje zasedeno nepremičnino z najemnikom v poslovnem prostoru in ni navedena obveza prodajalca B. Ž., da bo poskrbel za izpraznitev ter da je v kupoprodajni pogodbi v 1. členu določilo, da si je tožeča stranka nepremičnino ogledala in da jo želi kupiti v stanju, kakršnem je na dan podpisa te pogodbe in da sta tožeča stranka in prodajalec šele po več kot enem letu, to je 30. 09. 2010 sklenila aneks k pogodbi o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe, v katerem sta razveljavitev preoblikovala v razvezo in da dejstvo, da je bil aneks sklenjen tri mesece kasneje, kot je bila kupnina pred tem že vrnjena in sicer po izjavi tožeče stranke dne 15. 06. 2010 in da vsebina 3. člena aneksa jasno kaže, da je bil aneks sestavljen z namenom uporabe te pravde in za davčne namene, po stališču pritožbenega sodišča ne morejo vplivati na pravilnost presoje v sporni zadevi, saj pritožba polemizira z vsebino kupoprodajne pogodbe in njeno razveljavitvijo ter njenim namenom, kar vse pa bi bilo upoštevno, če bi tožena stranka uveljavljala ničnost tega pravnega posla, česar pa nedvomno ni uveljavljala niti kot predhodno vprašanje.

25Kar pa zadeva pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je bila tožeča stranka lastnik poslovnih prostorov le do 28. 11. 2008, ko se je pogodba razdrla, pa je ta neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka s pravnim poslom dne 28. 11. 2008 sporazumno s prodajalcem Ž. B. razvezala kupoprodajno pogodbo, pri čemer je nepremičnina prešla nazaj v last (posest in uporabo) prodajalca Ž. B. šele z vračilom celotne kupnine dne 18. 6. 2010, ko je bil opravljen tudi vpis v zemljiško knjigo.

26Pritožba sicer očita sodišču prve stopnje, da naj bi pri ugotavljanju dneva vračila kupnine upoštevalo kot dokaz kontno kartico , ki jo je predložila tožeča stranka in s katero je bila prekludirana ter naj ne bi izkazovala dejanskega in resničnega finančnega prometa, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene o dnevu plačila kupnine sploh ni oprlo na ta dokaz.

27Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da razveza pogodbe učinkuje za naprej, za prenos lastninske pravice na nepremičnini pa ne zadostuje samo zavezovalni pravni posel (sklenitev razveze), ampak je potreben tudi razpolagalni pravni posel (dejanski prenos z vpisom v zemljiško knjigo), do katerega pa je prišlo šele po plačilu (vračilu) celotne kupnine tožeči stranki s strani prodajalca Ž. B. dne 18. 6. 2010.

28Pritožba pa z ničemer ne izkaže, da plačilo kupnine ni bilo izvedeno 18. 6. 2010, saj je na toženo stranko prešlo dokazno breme, da temu ni tako, potem ko je trdila, da dvomi, da bi bila kupnina plačana 18. 6. 2010. Tega dokaznega bremena pa tožena stranka ni zmogla niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni dokaza predložila s pritožbo.

29Po stališču pritožbenega sodišča je pravilna dejanska in materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da ni nobenega dvoma o tem, da je bila v obdobju od 18. 6. 2008 do 18. 6. 2010 upravičenka do uporabe spornega poslovnega prostora prav tožeča stranka, pri čemer pa ga dejansko ni mogla uporabljati, saj ga je, kot je to sodišče ugotovilo že zgoraj, neupravičeno zasedala tožena stranka.

30Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da po določbi 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko imetnik, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Ker je v obdobju od 18. 6. 2008 do 18. 6. 2010 tožena stranka v svojo korist brez pravnega naslova (nezakonito) uporabljala sporni poslovni prostor, katerega imetnica in s tem upravičenka do uporabe je sicer bila tožeča stranka, ki je tako bila za njegovo uporabo prikrajšana, je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo za uporabo (uporabnino).

31Pritožba sama potrdi, da tožena stranka na izvedensko mnenje sodnega izvedenca ni imela pripomb, meni pa da bi moralo sodišče kljub temu upoštevati, da se je dejansko prostor uporabljal kot delavnica in skladišče in da je za takšne najeme najemnina vsekakor nižje od najemnin za namene gostinstva, trgovine, pisarne.

32Toda pritožbeno sodišče meni, da so takšne pritožbene navedbe prepozne, ker merijo na ustreznost prisojene višine uporabnine, in bi tožena stranka moral dati ustrezne pripombe na izvedensko mnenje, česar pa ni storila, kot pritožba sama pove.

33Tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je presojo glede ustreznosti višine vtoževane uporabnine oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za gradbeno stroko, v katerega strokovnost ni dvomilo, z njegovim mnenjem pa sta soglašali tudi obe pravdni stranki. Sodni izvedenec je pri določitvi uporabnine za sporno obdobje upošteval vse relevantne okoliščine, na katere sta opozarjali pravdni stranki, in ocenil, da povprečna mesečna uporabnina za sporno obdobje znaša 350,00 EUR, oziroma 6 EUR/m2. Na podlagi njegove ocene in upoštevaje obdobje od 18. 6. 2008 do 18. 6. 2010, kar predstavlja celih 24 mesecev, je sodišče prve stopnje uporabnino za celotno sporno obdobje odmerilo v skupni višini 8.400,00 EUR.

34Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno pri presoji ustreznosti višine tožbenega zahtevka ni upoštevalo investicijskih in drugih vlaganj tožene stranke v omenjeni poslovni prostor, ki je le-tega s svojimi lastnimi sredstvi usposobila za takšno uporabo, ker glede teh te res niso bile konkretizirane do te mere, da bi sodišče sploh lahko ugotavljalo, za kakšna konkretna vlaganja je sploh šlo in v kakšni višini, in ali bi bila tožena stranka sploh upravičena do njihove povrnitve, poleg tega pa tožena stranka niti ni postavila ustreznega zahtevka za njihovo povrnitev.

35Pritožba sicer meni, da so navedbe bile dovolj konkretizirane in da je tožena stranka višino investicijskih vlaganj dokazovala z računi, ki jih je predložila k svojim vlogam (račun obrtnika H. R., račun E. K.) in to dejstvo potrdila z izjavami prič, vendar pa pritožba spregleda, da je tožeča stranka opozorila, da se računi, ki jih je predložila tožena stranka ne nanašajo na poslovni prostor na T. ..., P., tožena stranka pa potem ni z ničemer trdila niti dokazala, da temu ni tako. Navedbe po povedanem torej nikakor niso bile dovolj konkretizirane, kot zmotno meni pritožba.

36Tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka tožeči stranki na podlagi 198. člena OZ za obdobje od 18. 6. 2008 do 18. 6. 2010 dolžna plačati uporabnino za sporni poslovni prostor v višini 8.400,00 EUR in in ker je tožena stranka z izpolnitvijo te denarne obveznosti v zamudi, je v skladu s 378. členom OZ dolžna plačati tudi vtoževane zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dne 8. 6. 2011 do plačila. V skladu s 193. členom OZ je treba plačati zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka, če je pridobitelj nepošten pa od dneva pridobitve. V presežku pa je tožbeni zahtevek bil utemeljeno zavrnjen.

37Pritožbeno sodišče je pritožbo glede izpodbijane I. točke izreka sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

38Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, zato se pritožbenemu sodišču glede njih ni bilo potrebno izjasnjevati, pa tudi sicer s pritožbo ni uspela in bi jih morala sama trpeti (prvi odstavek 165.člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve niti k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155.člena ZPP).

-----

Op. št. (1): primerjaj sodba VS RS II Ips 812/2006 z dne 6.5.2009

Op. št. (2): primerjaj sodba VS RS II Ips 219/2004 z dne 28.12.2004