VSRS Sklep X Ips 432/2014

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 0612-134/2012-14-00641130 z dne 24. 1. 2014. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentkino zahtevo, da se na podlagi drugega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku(1)po nadzorstveni pravici razveljavi odločba gradbene inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor, Območne enote Ljubljana - Kranj, Inšpekcijske pisarne Kranj, št. 06122-1696/2012 z dne 17. 10. 2012. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da izostanek navedbe podzakonskega predpisa v inšpekcijski odločbi ne pomeni očitno napačne uporabe materialnega prava, ampak pomanjkljivost obrazložitve, in s tem kršitev procesnih pravil. Revidentki je tudi pojasnila, da je ugotovitev inšpekcijskega postopka, da je bila gradnja spornega objekta, tako v času gradnje kot v času odločanja prvostopenjskega inšpekcijskega organa, mogoča samo na podlagi gradbenega dovoljenja, pravilna.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, v usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(2) Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009, X Ips 472/2011, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7Revidentka je v reviziji navedla dve vprašanji: „ali mora odločba upravnega organa vsebovati materialnopravni predpis, ki daje podlago odločitvi organa“ in „ali je dovoljena retroaktivna veljava predpisov“. Z navedbo “konkretna sodba odstopa od dosedanje sodne prakse“ pa uveljavlja tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča.

8Po presoji Vrhovnega sodišča zastavljeni vprašanji in pavšalno uveljavljani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča za dovoljenost revizije ne zadoščajo.

9Kot je že pojasnjeno v 6. točki te obrazložitve, bi morala revidentka v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom vprašanji konkretizirati glede na vsebino te zadeve. V tem upravnem sporu je sporna odločitev o zavrnitvi zahteve za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga očitno napačne uporabe materialnega prava. Revidentka bi zato morala vprašanji konkretizirati v okviru tega instituta in pojasniti, zakaj sta vprašanji pomembni za pravilno in zakonito odločitev v tej zadevi, ter navesti konkretno pravno pravilo oziroma materialni predpis, ki je bil, glede na vsebino spora, očitno kršen. Vprašanji pa je zastavila le na splošni in načelni ravni. Splošni vprašanji, ki terjata le splošne in načelne odgovore, ki v pravni teoriji in sodni praksi ne vzbujajo dvomov ali dilem, za dovoljenost revizije ne zadoščata. Glede na že pojasnjeni objektivni pomen revizijskega postopka pred Vrhovnim sodiščem (6. točka te obrazložitve) in na tej podlagi uveljavljeno in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča(3) vsebinska obravnava takih vprašanj namreč ne bi pripomogla k razvoju ali enotni uporabi prava oziroma k zagotovitvi pravne varnosti. Zato uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen.

10Revidentka tudi ni izkazala, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Ta pogoj za dovoljenost revizije je uveljavljala le pavšalno. Ni navedla odločb, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala, in tudi ni opravila primerjave dejanskega in pravnega stanja izpodbijane sodbe z odločbami, od katerih naj bi ta sodba odstopala.

11Vrhovno sodišče še pripominja, da določbe ZUS-1, ki urejajo postopek z revizijo, jasno razmejujejo pogoje za dovoljenost revizije, in razloge, s katerimi je mogoče v reviziji izpodbijati zakonitost pravnomočne sodbe Upravnega sodišča. Iz narave izrednega pravnega sredstva izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva - revident izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo vsebinsko obravnavo (tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009). Restriktiven pristop pri presoji izkazanosti pogojev za dovoljenost revizije je utemeljen tudi z institutom pravnomočnosti, pomen katerega poudarja tudi 158. člen Ustave RS (tako tudi Ustavno sodišče RS v sklepu Up-858/08 z dne 3. 6. 2008). Vrhovno sodišče je zato v svojih številnih odločbah sprejelo stališče, da samo navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve za dovoljenost revizije ne zadošča.(4)

12Ker je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidentke, ki tega bremena ni izpolnila, uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

13Revidentka z revizijo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Ta določa, da lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.

(2) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009; 14. točka obrazložitve.

(3) Odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 212/2009, X Ips 287/2012, X Ips 378/2012, X Ips 171/2013, X Ips 306/2013, X Ips 292/214, X Ips 308/2014 in druge.

(4) Odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 125/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012, X Ips 92/2013, X Ips 254/2013 in druge.