VSRS Sklep X Ips 32/2015

Revizija se zavrže.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, št. 0610-2921/2012-159-21018 z dne 18. 11. 2013. Z njo je prvostopenjski upravni organ v ponovljenem postopku revidentki kot proizvajalki tam navedenih delno dokončanih strojev odredil odpravo neskladnosti tako, da se za vsak stroj posebej pripravi navodila za montažo v skladu s Prilogo 6 Pravilnika o varnosti strojev, v celoti v slovenskem jeziku, tako, da vsebujejo najmanj tam navedene informacije, in zagotovi, da jih navodila spremljajo (1. točka izreka), da za vsakega od teh strojev posebej sestavi izjavo o vgradnji delno dokončanega stroja, v skladu z B točko 1. poglavja Priloge 2 Pravilnika o varnosti strojev in zagotovi, da ga spremlja (2. točka izreka) in določil 20 dnevni rok za izvršitev odločbe (3. točka izreka). S 4. točko izreka, ki med strankama ni sporna, je bilo odločeno o ustavitvi postopka inšpekcijskega nadzora glede dveh strojev, s 5. točko izreka pa, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep. Tožena stranka je z odločbo, št. 0211-110/2013-2-KE z dne 5. 3. 2014, zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6Revidentka dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 utemeljuje zgolj s sklicevanjem na to točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe o odpravi neskladnosti glede tehničnih zahtev za proizvode. V tej odločbi obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah, kot npr. X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 494/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011 in X Ips 301/2011.

8Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(1) Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

10Revizija navaja, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju: „Ali pogodbena določila konkretnega razmerja: Pogodbe PI-05209, sklenjene med A., d. o. o., in B., d. o. o., 10. 12. 2010 upravičujejo eno stranko (B., d. o. o.), da samovoljno in enostransko prevzema še nedokončan in nepreizkušen predmet pogodbe (procesno, tehnološko linijo) in se ob tem posamezne in samovoljno v posest prevzete elemente te linije opredeli kot: delno dokončan(e) stroj(e), ki je (so) bil(i) dan na trg?“.

11Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

12Revidentka kot izhodišče pravnega vprašanja, ki naj bi bilo pomembno v obravnavani zadevi, postavlja vprašanje, ki se nanaša na razlago pogodbenega razmerja med njo in pogodbeno stranko v zvezi s prevzemom proizvodov in pri tem niti ne pojasni, zakaj bi bila odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (glej 9. točko obrazložitve tega sklepa). Cilj revizije (po ZUS-1) je poleg varstva pravic posameznika namreč tudi zaščita pravne enotnosti in razvoj prava. Pri takem konceptu revizije subjektivni vidik, tj. varstvo pravic strank, ni primaren. Poudarjen je objektivni pomen tega pravnega sredstva (pomen pri odločanju v večjem številu primerov) in vloga Vrhovnega sodišča za razvoj prava, za usmerjanje sodne prakse in za njeno poenotenje. Skladno s povedanim se revizija dovoli po kriteriju objektivnega pomena zadeve z vidika pravnega reda v celoti (reševanje pomembnih pravnih vprašanj in s tem prispevek k razvoju prava skozi sodno prakso, zagotavljanje enotnosti sodne prakse). Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo npr. v zadevah X Ips 193/2013, X Ips 292/2014 in X Ips 321/2013.

13Glede na pojasnjeno po presoji Vrhovnega sodišča postavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

14Revidentka tudi ni izkazala, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta namreč določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

15Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Za to, da Vrhovno sodišče lahko presodi, ali so zelo hude posledice izkazane, mora revident izpolniti tako trditveno kot tudi dokazno breme. V okviru trditvenega bremena mora navesti, kakšne konkretne posledice mu bodo zaradi izpodbijane odločitve nastale, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude. V okviru dokaznega bremena pa mora svoje navedbe vsaj verjetno izkazati.(2)

16Revidentka glede zelo hudih posledic navaja, da so te povezane s stalnim kaznovanjem oziroma izrekanjem glob v prekrškovnem postopku, ki ga izvaja tržni inšpektor ter v „osnovi odškodninske odgovornosti že konkretizirane v pravdi, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti pod I Pg 275/2014“.

17S temi navedbami po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve. Vsebina obravnavane zadeve je namreč izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi ugotovitve neskladnosti glede tehničnih zahtev proizvodov, z izpodbijano odločba pa ni bilo odločeno o nobeni „globi v prekrškovnem postopku“, kot to napačno navaja revidentka. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije morajo za revidenta izhajati prav iz odločbe, izpodbijane v konkretnem upravnem sporu. Zato je tudi neuspešno sklicevanje revizije na odškodninsko odgovornost v nekem drugem (sodnem) postopku. Ker v reviziji zatrjevane posledice ne izhajajo iz v tem upravnem sporu izpodbijane inšpekcijske odločbe, pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

18Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.