VSL sodba I Cpg 1910/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (zavrnilnem) delu 1. in 2. točke izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 196367/2010 z dne 29. 12. 2010 ostane v veljavi v tistem delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki znesek 25.250,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2010 dalje. V ostalem delu je sklep o izvršbi, vključno z izvršilnimi stroški, razveljavilo in višji tožbeni zahtevek za znesek 46.232,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2010 dalje zavrnilo (1. točka izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v višini 3.590,35 EUR je v plačilo naložilo toženi stranki, in sicer v 15 dneh po prejemu odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka do poplačila obveznosti (2. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del citirane sodbe je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, tožencu pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, vključno s stroški pritožbenega postopka, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka pa tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu 1. in 2. točke razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu vtožuje plačilo za opravljene zdravstvene storitve v višini razlike med zneskom, do katerega je po njenih zatrjevanjih upravičena na podlagi Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2009 (v nadaljevanju Pogodba) in vrednosti storitev iz priloženih finančnih načrtov, ter zneskom, ki izhaja iz končnega obračuna in temelji na vrednosti storitev iz spremenjenih finančnih načrtov (kateri so po navedbah tožeče stranke posledica dogovorov tretjih oseb, tj. Aneksa št. 1 k Splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2009(1) z dne 30. 7. 2009 in Aneksa št. 2 k Splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2009 z dne 17. 12. 2009). Zahteva torej plačilo razlike med dogovorjeno polno ceno za opravljene zdravstvene storitve po Pogodbi, in dejansko plačanim zneskom za opravljene zdravstvene storitve po obračunu tožene stranke, in sicer po računu št. 1000595 (v višini 25.250,58 EUR) in št. 1000596 (v višini 46.232,53 EUR), pri izdaji katerih je tožeča stranka upoštevala obseg storitev, kot ji je bil priznan z obračunom, izdanim s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (tj. tožene stranke).

6Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo njenemu tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo za znesek 25.250,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2010 dalje. V preostalem delu, tj. za znesek 46.232,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2010 dalje (ter v delu pravdnih stroškov), pa je zahtevek (ponovno) zavrnilo. Pri tem je kot bistveno izpostavilo, 1. da je iz določb Pogodbe razvidno, da pogodbena vrednost in planske cene storitev v Pogodbi niso dokončne in se lahko spreminjajo; 2. da so na podlagi določila 73. člena Splošnega dogovora partnerji sprejeli Aneks št. 1 in Aneks št. 2, ki neposredno posegata v izhodiščne elemente za obračun zdravstvenih storitev, določenih v Pogodbi; 3. da so Splošni dogovor in oba aneksa sestavni del Pogodbe, saj se Pogodba v svojih določbah neposredno sklicuje na Dogovor 2009, posledično pa tudi na njegove spremembe in dopolnitve; 4. da podlaga za izračun obveznosti tožene stranke do tožeče stranke niso vsakokratni mesečni računi in poročila, ki jih toženki izstavljajo izvajalci (torej tožeča stranka), pač pa obdobni obračuni trikrat letno, ko tožena stranka tožečo stranko in ostale izvajalce obvesti o obračunu (na osnovi katerega tožeča stranka nato toženi stranki izstavi obračunski račun); 5. da prvo obračunsko obdobje ni sporno (ker je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2014 izjavila, da temu delu tožbenega zahtevka ne nasprotuje več) ter 6. da je bil Aneks št. 2 sprejet še pred iztekom zadnjega obračunskega obdobja, to je dne 17. 12. 2009, zaradi česar končni obračun, ki je vseboval modalitete tega aneksa, ni posegal retroaktivno v pravice tožeče stranke, in je potrebno tožbeni zahtevek v tem delu (torej za 46.232,53 EUR z obrestmi) zavrniti.

7Kot že obrazloženo, zavrnilni del odločitve z obravnavano pritožbo izpodbija tožeča stranka. Izpostavlja, da je analogna uporaba določb o kolektivni pogodbi materialnopravno zmotna. Kolektivnim pogodbam daje moč splošnega akta zakon, medtem ko Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju(2) (v nadaljevanju ZZVZZ) predpisuje dvostopenjsko urejanje pravnih razmerij, v okviru katerih je dogovor o programu storitev iz 63. člena le izhodišče za nadaljnjo oblikovanje in pogajanje glede cen zdravstvenih storitev in mu zakon ne daje nobene dodatne teže - ZZVZZ nima nobene določbe, ki bi določala neposredno veljavnost ali uporabo Splošnega dogovora med izvajalcem in Zavodom. Poleg tega iz sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-251/09 izhaja, da gre tako pri programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja kot tudi pri pogodbah, s katerimi se določijo cene storitev in način obračunavanja, za pogodbena razmerja, ki jih pogodbene stranke urejajo svobodno.

8Pritožbeno sodišče njenim očitkom ne sledi. Razlogi sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-251/09 v obravnavani zadevi niso uporabljivi. V postopku pred sodiščem prve stopnje med pravdnima strankama namreč ni bilo spora o tem, kdo je sprejel Splošni dogovor za pogodbeno leto 2009 in k njemu pripadajoča aneksa, oziroma da so le-te sprejeli socialni partnerji (temveč vprašanje, ali ti dokumenti predstavljajo veljavno podlago za izdajo računov za opravljene zdravstvene storitve). Na odločitev Ustavnega sodišča, ki obravnava pravno naravo sklepov Vlade RS (s podlago v 2. odstavku 63. člena ZZVZZ), katere stranki v trditveni podlagi obravnavane zadeve nista posebej problematizirali, se po presoji pritožbenega sodišča pritožnica zato ne more sklicevati. Navedbe iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 4. 6. 2014 so namreč prepozne, saj slednja ni izkazala, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v dotedanjem postopku (2. odstavek 362. člena ZPP).

9Neutemeljeni pa so tudi ostali očitki, ki jih pritožbeno uveljavlja tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da so tako Splošni dogovor za pogodbeno leto 2009 kot tudi kasneje sprejeta aneksa k temu dogovoru sestavni del Pogodbe z dne 16. 3. 2009, oziroma je smiselno zaključilo, da sta s Pogodbo pravdni stranki sami predvideli njihovo neposredno veljavo (te jim namreč, kot pravilno izpostavlja pritožnica, ZZVZZ nedvomno ne podeljuje) - izrecno v 19. členu Pogodbe (za urejanje medsebojnih odnosov, ki v pogodbi niso podrobneje opredeljeni), v 6. in 7. členu Pogodbe pa prek sklicevanja na določila Dogovora 2009. Slednje priznava tudi pritožnica sama, in sicer z navedbo, da se Pogodba, s katero je bilo vzpostavljeno razmerje med pravdnima strankama, res sklicuje na ureditev v Splošnem dogovoru za leto 2009.

10Pri tem pa pritožnica izrecno poudarja tudi, da je na ta način del razmerja med pogodbenima oziroma pravdnima strankama postala samo vsebina Dogovora 2009, kot je veljala v času sklenitve Pogodbe, ne pa tudi vsebina njegovih kasnejših sprememb v obliki aneksov. Po 2. odstavku 34. člena Obligacijskega zakonika(3) (v nadaljevanju OZ) mora biti predmet pogodbe med drugim mogoč, takšen pa je po zatrjevanjih tožeče stranke lahko samo predmet, ki je v času vzpostavitve pogodbenega razmerja obstajal.

11O tem, da vsebina aneksov tožeči stranki ob sklenitvi Pogodbe ni bila znana, sicer ne more biti dvoma, kljub temu pa po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka pravilnosti odločitve s takšnimi zatrjevanji ne more omajati. Ker namreč Pogodba v 6. členu določa, da tožena stranka pogodbene vrednosti in planske cene storitev usklajuje z določili Dogovora 2009, in v 2. odstavku 7. člena, da bosta stranki obračunavali zdravstvene storitve v skladu z določili Dogovora 2009 in Sklepa o načrtovanju, beleženju in obračunavanju zdravstvenih storitev, Dogovor 2009 pa v 73. členu predvideva postopek za njegovo spremembo (v primeru, da prispevne stopnje ne zagotavljajo potrebnih sredstev ali pride do drugih nepredvidenih stanj, zaradi katerih partnerji ne bi mogli več izpolnjevati svojih pravic in obveznosti iz Dogovora 2009), je tudi po presoji pritožbenega sodišča zaključiti, da se planske cene storitev iz Pogodbe lahko spreminjajo oziroma da se na podlagi Pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, neposredno ne uporabljajo samo določila Dogovora 2009, temveč tudi Aneksa št. 1 in 2, katera sta posegla v izhodiščne elemente za obračun zdravstvenih storitev, določenih v Pogodbi. Če se namreč spremenijo izhodišča, je planske cene storitev potrebno uskladiti. Da spremembe Splošnega dogovora ne bi bile dopustne, pa tožeča stranka ni zatrjevala.

12Opisanega stališča pritožnica tudi ne more izpodbiti s sklicevanjem na 23. in 24. člen Dogovora 2009, po katerih so cene zdravstvenih storitev oblikovane po Dogovoru 2009 ter določene s pogodbo med izvajalci in toženo stranko. Ne le, da te smiselno potrjujejo pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, za pritožbeno sodišče so tudi neupoštevne. Predstavljajo namreč nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP). Pritožnica namreč ni izkazala, da omenjenih trditev brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo (oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4 odstavka 286. člena ZPP) oziroma na prvem naroku nove glavne obravnave (2. odstavek 362. člena ZPP). Enako velja tudi za očitek, da Aneksu št. 2 ne vsebuje določbe, da toženec zaradi sklenitve aneksa z izvajalci zdravstvenih storitev ne bo sklepal aneksov k pogodbam.

13Pritožnica pa v nadaljevanju sicer pravilno opozarja, da je za spremembo pogodbe odločilna pogodbena ureditev med strankama, ki bi eventualno lahko določala, da bo neposredno upoštevala tudi morebitne spremembe Dogovora 2009, a spremembe oziroma razveljavitve izpodbijane sodbe na ta način ne more doseči. V primeru, kot je obravnavani, ko se Pogodba v 6. členu sklicuje na Dogovor 2009, v tem pa je določeno, v katerih primerih in na kakšen način ga je mogoče spremeniti, posebna klavzula v Pogodbi (ki bi torej določala, da so zanjo upoštevne tudi vse morebitne spremembe), namreč ni potrebna. Vnaprejšnje strinjanje s spremembami dogovora je konzumirano v določbi Pogodbe, da pogodbene vrednosti in planske cene storitev usklajuje tožena stranka skladno z določili Dogovora 2009 (in njihovimi spremembami - 73. člen Dogovora 2009).

14V postopku s pritožbo v isti zadevi (I Cpg 1248/2012 z dne 19. 3. 2014) je pritožbeno sodišče razlogovalo, da se Splošni dogovor po svoji pravni naravi najbolj približuje kolektivni pogodbi, zaradi česar Aneksa št. 1 in 2 lahko posegata v pravna razmerja, nastala pred njuno uveljavitvijo, vendar samo v primeru, da so za pravno urejanje oziroma spreminjanje še dosegljiva, ker so pravno obstoječa, pa je o njih treba še odločiti oziroma še niso v celoti zaključena. Aneksa bi zato hipotetično lahko veljala tudi za storitve, ki do začetka njune veljavnosti še niso zapadle v plačilo. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je tako izpostavilo odgovor na vprašanje, v kakšnih časovnih intervalih so se opravljene zdravstvene storitve obračunavale oziroma kdaj so obračunane zdravstvene storitve dospevale v plačilo.

15Sodišče prve stopnje je upoštevaje citirano navodilo ugotovilo, da je podlaga za obračun obveznosti tožene stranke do tožeče stranke obdobni račun trikrat letno, ko tožena stranka posamezne izvajalce obvesti o obračunu, izvajalec pa na njegovi osnovi toženki izstavi obračunski račun. Tožena stranka tožečo v posameznem obračunskem obdobju financira z avansi, to pa do obdobnega - obračunskega - računa, ko se ugotovi dejanska prava obveznost tožene stranke do izvajalca. Ker pa tožena stranka tožbenemu zahtevku v delu, v katerem ta zahteva 25.250,58 EUR za drugo obračunsko obdobje, po glavni obravnavi na dan 20. 5. 2014 ni več oporekala, je sodišče prve stopnje presojalo le še obračun za zadnje obdobje. V zvezi s tem je ugotovilo, da je bil izdan po sprejetju Aneksa št. 2, zaradi česar ni retroaktivno posegel v pravice tožeče stranke (vsebinsko obračun za to obdobje namreč še ni bil zaključen). Tožbeni zahtevek je v tem delu zato zavrnilo.

16Očitek tožeče stranke, da se do njenih trditev v zvezi z razlago obdobja obračuna sodišče prve stopnje ni opredelilo, je vsled predhodno navedenega neutemeljen. O njem je zavzelo le drugačno stališče in izrecno poudarilo, da podlaga za obračun obveznosti tožene stranke do tožeče stranke niso vsakokratni mesečni računi in poročila, katera dostavljajo izvajalci, pač pa obdobni obračuni trikrat letno. S takšno razlago spornih določil soglaša tudi pritožbeno sodišče. Očitek pritožnice, prek katerega smiselno uveljavlja kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, torej ni utemeljen. Razlago pridobljenih pravic pa tožena stranka prvič ponuja šele z obravnavano pritožbo, zato se pritožbeno sodišče do te ni posebej opredeljevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

17Kot je torej pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je tožena stranka tožečo stranko skladno z 3. odstavkom 38. člena Splošnega dogovora začasno avansirala, medtem ko ji je morala tožeča stranka za opravljene storitve do vsakega 10. v mesecu za pretekli mesec pošiljati račune, zahtevke za plačilo in poročila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča to ne vpliva na dejstvo, da se je končni obračun obveznosti med izvajalci in Zavodom (tj. med tožečo in toženo stranko) opravil za prvi in drugi kvartal v letu ter za drugo polletje (končni letni obračun). Do končnega obračuna (v konkretnem primeru za drugo polletje, prvo namreč ni več sporno) pa pravno razmerje med pravdnima strankama še ni bilo v celoti zaključeno. Aneks št. 2, izdan dne 17. 12. 2009 (torej pred dokončnim obračunom za drugo polletje), zato v pravice tožeče stranke ni posegel retroaktivno. Pravno razmerje je tako sicer res nastalo že s sklenitvijo Pogodbe, ker pa je bilo dne 17. 12. 2009 še nezaključeno, je Aneks št. 2 oziroma njegove modalitete lahko vplival na končni obračun za drugo polletje 2009. Stališče, ki ga sodišče prve stopnje sprejema v 18. točki izpodbijane sodbe, je po presoji pritožbenega sodišča zato pravilno. Iz 40. člena Dogovora 2009 jasno izhaja, da gre za obračun obveznosti med izvajalci in Zavodom. Ob koncu drugega polletja je bil Zavod dolžan dokončno izpolniti obveznosti do izvajalcev (kot sicer utemeljeno izpostavlja pritožnica). Ker to pomeni, da pravno razmerje v trenutku sprejetja Aneksa št. 2 še ni bilo v celoti zaključeno (skladno z neprerekanimi trditvami tožene stranke je obvestilo o končnem obračunu medsebojnih obveznosti za drugo polletje tožeči stranki poslala dne 20. 1. 2010), so spremembe iz njega na obstoječe pravno razmerje še lahko vplivale.

18Ker je sodišče prve stopnje zahtevek v obravnavanem delu pravilno zavrnilo že iz predhodno navedenih razlogov, je presoja zahtevka po višini odpadla. Enako velja tudi za pritožbeni postopek po obravnavani pritožbi.

19Pritožbene navedbe so se torej izkazale za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

20Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

--------

(1) V nadaljevanju Dogovor 2009 ali Splošni dogovor.

(2) Uradni list RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUTPG, 91/07, 71/08 - skl. US, 76/08, 62/10 - ZUPJS, 87/11, 40/11 - ZUPJS-A, 40/12 - ZUJF, 21/13 - ZUTD-A, 63/13 - ZIUPTDSV, 91/13, 99/13 - ZUPJS-C, 99/13 - ZSVarPre-C, 111/13 - ZMEPIZ-1, 95/14 - ZIUPTDSV-A in 95/14 - ZUJF-C.

(3) Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.