VSK sodba PRp 74/2015

Pritožba obdolženega se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženi mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 315,00 EUR v 15 dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi Š.K. odgovoren za prekršek, v prvi točki izreka, po sedmem odstavku 38. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo 120,00 EUR, v točki dva izreka, po drugem odstavku 98. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo 160,00 EUR, v tretji točki izreka, po četrtem odstavku 42. člena ZPrCP za katerega mu je določilo globo 120,00 EUR in v četrti točki izreka, po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. Na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je obdolžencu izreklo enotno globo 1.600,00 EUR in 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 je obdolžencu naložilo v plačilo sodno takso v znesku 210,00 EUR, ki jo mora plačati v petnajst dneh po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženec, iz vsebine pritožbenih navedb pa je razvidno, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1, poleg tega meni, da je bil v njegovo škodo kršen zakon, ker ga po odklonitvi preizkusa z alkotestom niso odpeljali na odvzem krvi.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženi v pritožbi zgolj ponavlja navedbe, ki jih je glede ugotovljenega dejanskega stanja podal že v zagovoru pred sodiščem prve stopnje, vendar z njimi ne more biti uspešen. Bistvo njegovih navedb glede prekrškov opisanih v prvih treh točkah izreka je namreč, da naj bi v tistem času dejansko njegov avto vozil eden od policistov in ne obdolženec. Sodišče prve stopnje je njegov zagovor preverilo z zaslišanjem policistov S.R. in M.M., ki sta z njim vodila postopek, na podlagi njunih prepričljivih izpovedi pa utemeljeno zaključilo, da obdolženčevemu zagovoru ni moč verjeti. Na podlagi njunih izpovedi je razvidno, da so se policisti odzvali na klic iz bara po 21. uri, da nekdo krši javni red in mir. Ob prihodu kršitelja ni bilo več tam, zato sta ga policista z vozilom iskala in izsledila ob speljevanju v krožišču pri B.. Na podlagi njunih izpovedi, kakšna je bila obdolženčeva nadaljnja vožnja, ni nikakršnega dvoma o prekrških, ki se mu v prvih treh točkah izreka očitajo.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da policisti niso zagrešili nobene kršitve v škodo obdolženca, glede na to, da je ta odklonil preizkus z alkotestom. Tretji odstavek 107. člena ZPrCP določa, da mora udeleženec cestnega prometa, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, ravnati po odredbi policista. Če preizkus odkloni, policist vozniku prepove nadaljnjo vožnjo, vozniku motornega vozila pa tudi začasno odvzame vozniško dovoljenje. Če zaradi zdravstvenega stanja ali zaradi drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka, udeleženec cestnega prometa ne more opraviti preizkusa, mu policist odredi strokovni pregled. Če zdravnik, ki opravi strokovni pregled, ugotovi, da je pod vplivom alkohola, policist vozniku prepove nadaljnjo vožnjo, vozniku motornega vozila pa začasno odvzame vozniško dovoljenje. Policist odredi strokovni pregled tudi v primeru, če udeleženec cestnega prometa ne opravi odrejenega preizkusa po navodilih proizvajalca.

Kot je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A1), je obdolženi odklonil preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, nakar mu je bil odrejen strokovni pregled, ki pa ga je prav tako odklonil brez navedbe razloga. Obdolženec sicer zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je policist sestavil v skladu z določbo petega odstavka 107. člena ZPrCP, ni podpisal, kot je razvidno iz opomb, tudi razloga za odklonitev podpisa ni navedel, vendar tak zapisnik ni brez dokazne vrednosti o poteku dejanja postopka preizkusa alkoholiziranosti. Sodišče ga pač mora presojati v povezavi z drugimi dokazi, kar je tudi storilo in pravilno ugotovilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil tudi znake prekrška, ki se mu očita v 4. točki izreka izpodbijane sodbe, torej po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP.

V skladu z določbo 165. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločitve o sankcijah in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu za vsakega od prekrškov sankcijo pravilno določilo, pravilno pa je uporabilo tudi določbo 27. člena ZP-1 o izreku enotne sankcije ob steku prekrškov.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, potem ko je še ugotovilo, da tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je sodišče moralo v smislu 159. člena ZP-1 paziti po uradni dolžnosti, obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče obdolžencu kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 315,00 EUR (tarifna številka 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah – ZST-1), ki jo mora plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.