UPRS sklep IV U 234/2014

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnik je 10. 11. 2014 pri Upravnem sodišču RS vložil tožbo zoper Odvetniško zbornico Slovenije v Ljubljani (v nadaljevanju OZS), zaradi odprave odločbe Disciplinske komisije I. stopnje pri OZS, opr. št. 1886/2012 z dne 30. 6. 2014, v zvezi z odločbo Disciplinske komisije II. stopnje pri OZS, opr. št. 1886/2012 z dne 12. 9. 2014. Navedel je, da iz odločbe drugostopenjskega organa ne izhaja, katero pravno sredstvo zoper predmetno odločbo mu pripada, vendar je pravica do pravnega sredstva absolutna pravica, kot ustavna kategorija in kot ena izmed človekovih pravic zagotovljena z mednarodnimi akti.

2Tožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Uvodoma se sklicuje na prvi odstavek 64. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv), ki določa rok za vložitev uvedbe disciplinskega postopka. Po tožnikovi presoji gre za prekluzivni in ne instrukcijski rok. Sklicuje se tudi na 92. člen Statuta OZS (v nadaljevanju Statut), ki glede postopka pred obema disciplinskima organoma, kolikor vprašanja niso urejena z ZOdv in Statutom, napotuje na smiselno uporabo določbo Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pobuda za disciplinski postopek oziroma prijava kršitve je bila s strani družbe A. d.d. vložena 16. 11. 2012, zahteva za uvedbo disciplinskega postopka pa je bila vložena 25. 4. 2013, torej prepozno.

3Podana je tudi bistvena kršitev določbe 10. točke 371. člena ZKP, saj je bila tožniku v ponovljenem postopku odločanja izrečena višja denarna kazen. Ker se je zoper odločbo Disciplinske komisije pritožil samo tožnik, v ponovljenem postopku odločanja izrečena disciplinska sankcija ne bi smela biti strožja od prvotno izrečene. Iz previdnosti tožnik izpodbija odločitev tudi iz vsebinskih razlogov, saj ni podana kršitev 4. točke 77.a člena Statuta OZS. S stranko je odvetniška družba namreč sklenila pogodbo, ki je sicer v nasprotju z 17. členom ZOdv, vendar ji ni mogoče očitati, da je kakorkoli kršila razmerje s stranko oziroma, da jo je nevestno zastopala ali zaračunala več, kot je bilo dogovorjeno. Prav tako Disciplinska komisija ni izvajala nobenih dokazov, ki jih je tekom disciplinskega postopka predlagal tožnik. Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Predlagal je tudi plačilo stroškov postopka.

4Tožena stranka je sodišču poslala spise in odgovor na tožbo, v katerem je sodišču predlagala, da tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrže. Podrejeno je odgovorila na tožbene navedbe, ki jih je zavrnila in predlagala povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka:

5Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6V disciplinskih postopkih, ki jih pristojna disciplinska komisija vodi proti odvetnikom za kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, se izrekajo disciplinski ukrepi opomina, ukora in denarne kazni. Statut zbornice določa dejanja, ki pomenijo kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, pri čemer ureja tudi podrobnejše določbe o postopku pred disciplinsko komisijo. V sporni zadevi je bil tožniku, zaradi kršitve 4. točke 77.a člena Statuta in na podlagi 6. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov in določitvi povprečnine v disciplinskem postopku, izrečen disciplinski ukrep opomin in plačilo povprečnine v višini 500,00 EUR.

7Upravno sodna praksa (U 1439/2000, U 1947/2002, U 976/2005, I Up 1176/2002 in I Up 37/2003) je že večkrat zavzela stališče, da odločba o izrečenem disciplinskem ukrepu opomina ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je treba tožbo zavreči kot nedovoljeno, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

8Odvetniška služba je namreč opredeljena kot samostojna in neodvisna služba, ki kot del pravosodja v pomembnem delu deluje v javnem interesu, saj odvetništvo omogoča, da pravni subjekti uresničujejo svoje pravice in pravne interese na podlagi veljavne zakonodaje pred sodišči in državnimi organi, po drugi strani pa je vloga odvetnikov pomembna v okviru izvrševanja sodne oblasti. Odvetniška zbornica del svojih pristojnosti izvršuje kot nosilka javnih pooblastil, kar izhaja iz 41. členu ZOdv, ki določa, da se morajo odvetniki obvezno združevati v Odvetniško zbornico Slovenije, ter 44. člena ZOdv, ki sicer pooblašča zbornico, da s statutom podrobneje določi naloge in organizacijo zbornice, naloge drugih organov zbornice, vendar pa k statutu zbornice daje soglasje Vlada RS. Na javno-pravno naravo odvetniške dejavnosti kažejo tudi določbe ZOdv, ki v členih od 59. do 71. urejajo disciplinsko odgovornost odvetnikov, odvetniških pripravnikov in odvetniških kandidatov. Vendar pa imajo po ZOdv posamezniki sodno varstvo zoper odločitev prvostopnega organa le v primerih, če gre za odločitev o vpisu ali zbrisu v imenik odvetnikov, kjer je možen upravni spor, ter v primeru, ko gre za odločanje v disciplinskih zadevah zaradi kršitev odvetniških dolžnosti, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic, delo oziroma prakso v odvetniški pisarni. V teh zadevah na prvi stopnji odloča disciplinsko sodišče v senatu, ki ga sestavljata dva sodnika Vrhovnega sodišča in trije odvetniki, na drugi stopnji pa Vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov. Iz navedene ureditve tudi po presoji sodišča izhaja, da zakonodajalec kljub nekaterim pomembnim javno-pravnim vidikom disciplinskega postopka znotraj odvetniške dejavnosti ni predvidel sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločitev o izrečenem ukrepu opomina oziroma ukora.

9Kot je sodišče že večkrat zavzelo stališče, v zadevah, ki jih v okviru disciplinskih postopkov vodita disciplinska komisija I. in II. stopnje, Odvetniška zbornica ni nosilka javnih pooblastil, zato zbornica izpodbijanega akta ni izdala pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom, kar pomeni, da izpodbijani akt ni posamični akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati po 2. členu ZUS-1.

10Na navedeni podlagi je sodišče presodilo, da izpodbijana odločba o izrečenem disciplinskem ukrepu ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

11Odločitev o stroški postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.