VSL sodba II Cp 2848/2014

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z napadeno delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da ji je tožena stranka dolžna plačati 2.032.593,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13.6.2008 dalje do plačila.

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da se pritožniki ne strinjajo s stališčem sodišča, da obseg in vrsta pravic članov ponovno ustanovljene Agrarne skupnosti X niso identične s premoženjskimi pravicami, ki so jih imeli člani nekdanje skupnosti v času odvzema. Tako naj bi člani Agrarne skupnosti X ne bili aktivno legitimirani za vračilo premoženjskih pravic. V zadevi, na katero se sklicuje prvo sodišče – sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 413/2008 z dne 14.4.2010, Vrhovno sodišče ni natančno presojalo vsebine sporazuma o ponovni vzpostavitvi meščanske korporacije K., kakor tudi ne vsebine statuta v register meščanske korporacije. V sporazumu z dne 24.6.1994 je v prvi vrsti res navedeno, da nekdanji člani ponovno vzpostavljajo korporacijo kot solastniško, vendar je iz vsebine razvidno, da ne gre za solastniško agrarno skupnost, pač pa za skupno lastniško agrarno skupnost. Pri zapisu sporazuma je prišlo v prvi vrstici do spodrsljaja pri pisanju oziroma pisne pomote (lapsus kalame). Člani so 8.6.2006 popravili sporazum oziroma napako, pri tem pa se dotedanja vsebina ni spremenila. Sicer pa se je potrebno natančno seznaniti s celotnim tekstom Sporazuma Statuta in besedilom registracije agrarne skupnosti, da se iz vsebine lahko ugotovi pravnorelevantna dejstva in pravo voljo ustanoviteljev. Oblika premoženjskih pravic pa se določi samo v Pravilih in ne v Sporazumu. Sporazum je akt, ki ne ureja vrste premoženja oziroma pravic, temveč je konstitutiven akt, s katerim se ustanavlja agrarna skupnost kot pogoj, da njeni člani vložijo zahtevek za denacionalizacijo premoženja. Nadalje pritožba opozarja na določila 990. člena OZ, ki govori o družbeni pogodbi (prej paragraf 1175 ODZ) in citira Pravno mnenje o vračanju premoženja članov Agrarne skupnosti X, ki ga je izdelal Inštitut. Zaključuje, da je podana identičnost agrarne skupnosti kot tudi pravic. Po mnenju pritožbe je napačno stališče sodišča, da tožeči stranki nista upravičeni do odškodnine v denarju, ampak zgolj v obveznicah tožene stranke. ZPVAS določa, da se odškodnina kot v obravnavanem primeru uveljavlja na podlagi splošnih odškodninskih predpisov. OZ v 146. členu določa, da se oškodovancu izplača denarna odškodnina.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke in vztraja, da identiteta prejšnje agrarne skupnosti in ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti ni podana.

4Pritožba ni utemeljena.

5Upravna enota X je z delno odločbo št. 321-229/1995 z dne 22.8.2007, ki je postala pravnomočna 19.9.2009, zavrnilo zahtevek članov agrarne skupnosti meščanske korporacije (tožnikov) za vračilo premoženja taksativno naštetih parcel v k.o. X, k.o. Y. in k.o. Z. Iz odločbe Upravne enote X izhaja, da so te parcele danes v lasti fizičnih oseb, glede katerih je po določilu tretjega odstavka 16. člena ZDen prepovedano vračilo teh pravic oziroma po določbi 32. člena ZDen, ker so danes zazidana zemljišča. Če člani agrarne skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nemožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljavljati istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani, lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih (10. člen Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic, ZPVAS).

6Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnikov iz dveh razlogov: Prvič, ker je prišlo do zaključka, da Agrarna skupnost X, ki je bila ponovno vzpostavljena v letu 1994, ni bila istovetna, kot je obstajala ob podržavljenju, drugič pa zato, ker tožniki zahtevajo odškodnino v denarju. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je zavrnitev primarnega zahtevka utemeljena že zato, ker tožena stranka zahteva vračilo odškodnine v denarju, tožena stranka pa jo lahko izplača le v obveznicah. Navedbi v pritožbi, da ZPVAS določa, da se odškodnina v primerih nevračila v naravi uveljavlja na podlagi splošnih odškodninskih predpisov, kar pomeni, da se oškodovancem izplača denarna odškodnina, ni slediti. Postopek uveljavljanja odškodnine po 10. členu ZPVAS je denacionalizacijski postopek, saj gre za plačilo odškodnine kot oblike denacionalizacije s strani zavezanca upravičencem, če premoženja niso dobili vrnjenega v naravi. ZPVAS je namreč vsebinsko denacionalizacijski predpis. Pri odločanju o določitvi odškodnine po 10. členu ZPVAS tako ne gre za klasični odškodninski spor, v katerem bi sodišče ugotavljalo vse elemente odškodninske odgovornosti. Odškodnino po denacionalizacijskih predpisih pa je dolžan in to v obliki obveznic izplačati Slovenski državni holding – torej tožena stranka.

7Glede prvega odklonilnega razloga (tožeča stranka ni istovrstna agrarni skupnosti pred podržavljenjem) pa se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom prvega sodišča. To je upoštevalo odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi, opr. št. X Ips 413/2008, ki je zaključilo, da ponovno vzpostavljena in organizirana solastniška skupnost X ni identična z nekdanjo skupnostjo, kjer so bili člani skupni lastniki. O obravnavani problematiki bo svoje mnenje povedalo tudi Ustavno sodišče, ki je sprejelo v obravnavo pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 2294/2011 z dne 4.12.2012 in sodbo št. I U 2278/2011 z dne 5.3.2013. Če bo sodišče v nadaljevanju postopka prišlo do drugačnega zaključka in sicer, da X. izpolnjuje pogoje za zahtevek po 10. členu ZPVAS, pa bo moralo sodišče najprej ugotoviti ali so posamezni tožniki aktivno legitimirani in šele, če bodo izpolnjeni vsi pogoji za plačilo odškodnine, se bo lahko odločalo o višini odškodnine.