VSL sodba I Cp 2930/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Toženi stranki je naložena obveznost plačila nadomestila za uporabo glasbenih avtorskih del v višini 230,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka), zahtevek za plačilo 2.247,44 EUR z obrestmi pa je zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 364,17 EUR.

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku za plačilo civilne kazni ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da se ne more seznaniti, katere listine je sodišče vpogledalo. Kvalificirane pritožbe zato ne more vložiti. Veliko število dokazov ne sme biti razlog, da se ti NE specificirajo natančno. Navedba dokazov z označbami od A1 do A22 in B1 do B16 ne zadošča. Ker morajo biti v sodbi navedeni dokazi, na osnovi katerih je dejansko stanje ugotovljeno, temu pa ni zadoščeno, je podana relativna bistvena kršitev procesnih pravil. Ni bilo spoštovano določilo 4. odstavka 324. čl. ZPP. Sklicuje se na 168 čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) in 9. čl. ter tarifni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. list RS 29/1998; v nadaljevanju Pravilnik 98), katerega besedilo je enako pravilniku iz leta 2006. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditve, da je tožena stranka avtorsko pravico kršila večkrat z različnimi dejanji, pri čemer je vse kršitve potrebno opredeliti kot hude. Ugotovitev, da je tožena stranka za uporabo glasbe dobila soglasje, je protispisna. O tem je praksa skladna (II Cp 65/2012). Razen tega tožena stranka ni posredovala podatka o bruto honorarju izvajalcev. Sodišče prijavo enostavno enači kar s pridobitvijo soglasja. Pravočasna prijava je šele predpogoj oz. dejanje uporabnika, s katerim sproži izdajo dovoljenja tožeče stranke, seveda če za to obstojijo tudi druge zakonske predpostavke oz. ni podanih negativnih pogojev za izdajo dovoljenja. Predhodna prijava, sporočilo o izvedenih delih, priglasitev uporabe in spoštovanje moralnih avtorskih pravic je samó del pogojev za pridobitev dovoljenja. Pogodba o prenosu malih avtorskih pravic na toženo stranko ni bila sklenjena. Sklicuje se na 4. čl. Pravilnika 98, ki med drugim določa, da posredovanje popolnih seznamov uporabljenih del ni osnova za obračun honorarja. Neizpolnitev te dolžnosti je sankcionirana z neizdajo dovoljenja za uporabo varovanih del. Ker tožena stranka ni posredovala podatka o bruto honorarju avtorjev, ni imela dovoljenja za uporabo avtorsko varovanih glasbenih del. Z nepopolnimi podatki na obrazcu S-3 tožena stranka ni zadostila zakonskim podlagam. Bruto honorar predstavlja eno izmed osnov za odmero avtorskega honorarja v primeru, da je ta višji od prihodkov od vstopnine. Alternativna izbira ni prepuščena uporabniku, temveč tožeča stranka glede na objektivne okoliščine po preračunu vseh postavk odmeri honorar, ki je za avtorje ugodnejši. Obračun avtorskega honorarja brez tega podatka ni pravilen in zakonit. Izbira osnove ni in ne more biti prepuščena vsakemu posameznemu uporabniku, saj bi s tem zavladala čista anarhija. Podatki, ki jih je tožena stranka posredovala, so nerealni. Opozarja, da ima na podlagi 82. čl. ZASP pravico do vpogleda v podatke. Sklicuje se na 35. in 159. čl. ZASP in odločbo I Cpg 890/2012 ter ocenjuje, da je podatek o bruto honorarjih avtorjev nujno potreben podatek za izračun avtorskega honorarja. Brez tega podatka ni mogoče ugotoviti, ali je višji od honorarja, izračunanega na podlagi prihodkov od vstopnin. Navaja, da je bila prisiljena opraviti izračun po drugi osnovi. Pravilnega izračuna ni bilo mogoče narediti. Sklicevanje tožene stranke na poslovno skrivnost ni legitimno. Ker se tožena stranka ukvarja z organizacijo prireditev, svoje dolžnosti po ZASP pozna. Pri opredelitvi, da je tožeča stranka enostransko preklicala pogodbo, ni upoštevano, da je tožeča stranka v vlogah večkrat poudarila, da je tudi sama nedvoumno pokazala pripravljenost in interes za sklenitev novega sporazuma. Enostranska odpoved pogodbe ne omogoča zaključka, da tožena stranka ni ravnala naklepno ali hudo malomarno. Ker pogodba ni bila sklenjena, je tožena stranka avtorski honorar dolžna plačati na podlagi 81. čl. ZASP. Dejstvo, da tožena stranka ni zamolčala uporabe avtorskih del, ne kaže, da ni ravnala naklepno oz. hudo malomarno. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka avtorski honorar plačala šele leto in pol po izvedbi avtorskih del, pa še takrat ne v celoti. Honorarja ni plačala niti po starem pravilniku. Trdi, da izpodbijana odločba odstopa od sodne praske in se sklicuje na odločbe VSL I Cp 787/2011, VSL I Cpg 890/2013, VSL I Cp 861/2012, VSL I Cp 1572/2011, VSL II Cp 525/2007 in VSL I Cp 1472/2011. Opozarja na odsotnost obrazložitve o tem, kako je izračunan zavrnjeni del zahtevka v višini 2.247,44 EUR in posledično nepreverljivost odločitve. Posledično je nepravilna odločitev o pravdnih stroških.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Sklicuje se na sodno prakso: VSL I Cp 1060/2013, VSL I Cp 887/2013, VSL I Cp 776/2013, VSL I Cp 649/2013, VSL I Cp 649/2013.

4Pritožba ni utemeljena.

5Listinski dokazi, ki so v 15. točki sodbe opredeljeni z označbami, pod katerimi so v listinskem gradivu evidentirani (A1 od A22 in B1 do B16), so bili na glavni obravnavi prebrani. Na glavni obravnavi sta se torej pravdni stranki seznanili tako z njihovo vsebino, kot z evidenčno označbo. Razen tega se pri argumentaciji sodišče prve stopnje ne sklicuje le na označbe, s katerimi so listine v spisu evidentirane, ampak jih poimenuje tudi z njihovim naslovom, tako da ni dvoma, s katerim od listinskih dokazov je posamezno dejstvo izkazano. Ker pritožnik nobene od nejasnosti ne izpostavlja, je njegov očitek pavšalen. Enako velja za očitek nespecificiranosti zavrnjenih dokazov. Pritožnik ne izpostavlja nobenega, ki ni bil izveden, pa bi moral biti. Dokazi, ki jih je predlagal, so mu poznani. Pritožbeni očitek, da je zaradi načina citiranja listinskih dokazov in nedoločne zavrnitve dokaznih predlogov odločitev nepreverljiva, zato ni utemeljen; očitane kršitve postopka niso podane.

6Skladno s 3. odst. 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) lahko upravičenec v primeru, če je bila materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (4. odst. 168. člen ZASP).

7Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da pogojev za izrek civilne kazni ni. Dne 30.6.2009 izvedene prireditve je tožena stranka prijavila z dopisom z dne 16.6.2009, ki ga je tožeča stranka prejela več kot 8 dni pred izvedbo oz. uporabo avtorskih del. S to prijavo je zadostila svoji obveznosti pridobitve soglasja za javno priobčitev varovanih del, saj tožeča stranka na prijavo ni odgovorila in torej uporabi glasbenih del ni nasprotovala (1. odstavek 159. čl. ZASP in 4. čl. Pravilnika 98). Kakšno dovoljenje bi moralo biti izdano, pa ni bilo, pritožba ne pojasni. Če ima v mislih pogodbo, katero v nadaljevanju omenja, je treba opozoriti, da glede uporabnika obveznost sklenitve pogodbe ni predpisana (158. čl. ZASP). Odločba VSL II Cp 65/2012, na katero se pritožba v tej zvezi sklicuje, vprašanja sklenitve pogodbe oz. predhodnega dovoljenja ne obravnava. S pritožbenim očitkom, da je tožena stranka avtorsko varovano glasbo uporabljala neupravičeno in protizakonito, zato ni mogoče soglašati.

8Zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja civilne kazni ni mogoče izreči, ker je civilna kazen po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki kot sankcija zaradi neizpolnitve denarnih obveznosti ne pride v poštev (3. odstavek 247. čl. Obligacijskega zakonika).

9Posredovanje podatkov o izvajalcem plačanih honorarjih je toženec zavračal s sklicevanjem na neobstoj zakonske podlage za posredovanje teh podatkov in na poslovno skrivnost. Ocenjeval je, da je posredoval dovolj podatkov za izračun nadomestila, pri čemer je bilo sporno, na podlagi katerega od pravilnikov (Pravilnika 98 ali Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del – Ur. l. RS 138/2006) je toženec sploh dolžan posredovati podatke. Že zgolj ta negotovost glede veljavnosti pravilnika, na osnovi katerega je tožeča stranka nadomestilo upravičena uveljavljati in tožena posredovati podatke, je pomemben razlog, da toženi stranki hude malomarnosti pri posredovanju osnove za obračun avtorskega honorarja ni mogoče očitati. Razen tega toženčevo stališče, da iz ZASP ne izhaja obveznost posredovanja tovrstnih podatkov, ni nerazumno. ZASP opredeljuje uporabnikovo dolžnost obveščanja, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov (1. odstavek 159. čl. ZASP). V 82. čl., s katerim tožnik utemeljuje zahtevo po predložitvi spornih podatkov, ZASP govori o pravici do vpogleda v evidence z namenom ugotovitve, kakšen dohodek je bil z uporabo avtorskih del ustvarjen. Na podlagi te določbe ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Avtorski honorarji za uporabnika predstavljajo strošek (izdatek) in ne dohodka. Razen tega si je tožena stranka prizadevala za sklenitev nove pogodbe o neizključnem prenosu pravic (pisna korespondenca strank) in ni nasprotovala obveznosti plačila nadomestila kot taki. Ni zamolčala niti zanikala uporabe avtorskih del. Ni odločilno, da je tožeča stranka aktivno sodelovala v pogajanjih za sklenitev pogodbe in zakaj je tožeča stranka preklicala sklenjeno pogodbo o uporabi avtorskih del. Dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da so bili podatki, ki jih je tožena stranka sporočala, nerealni, ni dokazano. Vsa ta dejstva ne omogočajo zaključka, da je toženčeva odklonitev posredovanja podatkov o izplačanih avtorskih honorarjih namerno ali iz hude malomarnosti storjena kršitev avtorske pravice. To pa pomeni, da pogojev za izrek civilne kazni ni. Zakonodajalec namreč izrek civilne kazni predvideva zgolj za namerno storjeno kršitev avtorske pravice ali kršitev iz hude malomarnosti; do s tako stopnjo krivde izvršenih kršitev avtorske pravice pa ni prišlo. Táko stališče zagovarja tudi sodna praksa. Sicer pa je presoja kršitev avtorske pravice odvisna od ravnanja uporabnika v vsakem posameznem primeru, zato je skladnost odločitev mogoče ugotavljati samo v zadevah z identičnim dejanskim stanjem.

10Ker gornja ugotovitev zadošča za odločitev, pritožbeno sodišče ne preizkuša prvostopenjske razlage Pravilnika 98 oz. v njem vsebovanega 1. člena tarife o tem, komu je prepuščena izbira osnove za obračun avtorskega honorarja. Zavrnjeni del zahtevka v višini 2.247,44 EUR je razlika med uveljavljanim zahtevkom in prisojenim zneskom, kar je iz sodbe razvidno.

11Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).