VSL sodba II Cpg 1749/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da:

- se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki v višini 8,81 EUR (I. točka izreka);

- se ugotovi, da obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 8,81 EUR (II. točka izreka);

- se terjatvi pod točko I. in II. izreka pobotata (III. točka izreka);

- se zaradi pobota sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87495/2011 z dne 22. 6. 2011 razveljavi tudi v 1. točki izreka za znesek 8,81 EUR in se tožbeni zahtevek zavrne (IV. točka izreka);

- se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87495/2011 z dne 22. 6. 2011 razveljavi v 1. točki izreka za znesek 665,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2010 dalje do plačila in za znesek 1.005,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 749,76 EUR od 29. 12. 2010 dalje do plačila in v 3. točki izreka ter se tožbeni zahtevek zavrne (V. točka izreka);

- je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 383,92 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila (VI. točka izreka).

2Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), v katerem je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6V obravnavanem primeru tožeča stranka vtožuje plačilo dveh računov (št. 012-10-17 in 0123-12-18) za opravljene storitve organizacije, oblikovanja, razvoja in izvajanja skupinskih in individualnih športnih vadb v C., katerega lastnik je tožena stranka. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da Pogodba o opravljanju storitev (v nadaljevanju Pogodba) ni bila podpisana, da pa obenem ni sporno, da je tožeča stranka za toženo stranko (določene) storitve opravljala. Zavzelo je stališče, da nepodpisana Pogodba ne zavezuje, ter da okoliščine v zvezi s tem, da so bile storitve v celoti opravljene, tožeča stranka dokazuje z drugimi predlaganimi dokazi, okoliščina v zvezi z zatrjevano realizacijo Pogodbe pa pri tem nima pomena. Zahtevek tožeče stranke je v celoti zavrnilo in sicer z utemeljitvijo, da bodisi ni zadostila trditvenemu bremenu (glede terjatve po računu 012-10-17 v znesku 665,00 EUR) bodisi ni uspela dokazati, da je upravičena do višjega zneska plačila kot jih ga je kot nespornega plačala tožena stranka (glede terjatve po računu 0123-12-18 v znesku 1.005,00 EUR).

7V pritožbi tožeča stranka sodišču prve stopnje med drugim očita, da se ni konkretno opredelilo do njenih navedb, da je treba za Pogodbo uporabiti teorijo realizacije, s čimer uveljavlja kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (glej tudi zgoraj, 6. točko obrazložitve te sodbe) pojasnilo, da teorija realizacije v obravnavanem primeru ne pride v poštev, in obenem jasno in izčrpno navedlo razloge za svoje stališče. Glede na razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pa se pritožbeno sodišče pridružuje tudi pravilnemu stališču, da z zatrjevanjem realizacije Pogodbe tožeča stranka drugačne odločitve niti ne more doseči. Zgolj pritožbeno zatrjevano dejstvo, da so se storitve po Pogodbi izvajale, namreč ne zadošča za zaključek, da so bile storitve opravljene v obsegu, ki tožečo stranko upravičuje do plačila vtoževanega zneska, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje trditvenega in dokaznega bremena glede obsega opravljenih storitev ni zmogla.

8Tožbeni zahtevek glede terjatve v znesku 665,00 EUR po računu 012-10-17 je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožeča stranka podala zgolj navedbe in predlagala dokaze o višini cene za storitve, ni pa podala potrebnih navedb o obsegu opravljenih storitev (o konkretnem številu opravljenih ur oziroma številu oseb, ki so obračunane storitve koristile), zato ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

9Tožeča stranka v pritožbi v zvezi s tem oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da njen zahtevek v tem delu ni bil specificiran po višini in navedeno utemeljuje s tem, da iz računa samega izhaja, koliko enot (ur) je bilo obračunanih in kolikšna je bila urna postavka. S temi pritožbenimi trditvami ne more uspeti. Kot je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), mora stranka skladno z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (najprej) navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in (nato) predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožeča stranka bi zato morala v tožbi konkretizirano zatrjevati, katere storitve in v kakšnem obsegu so bile opravljene, v dokaznem postopku pa bi nato sodišče ugotavljalo utemeljenost njenih trditev. Ker pa tožeča stranka obsega opravljenih storitev (števila ur oziroma števila strank po posameznih storitvah) v svojih vlogah niti ni zatrjevala - in tega tudi ne trdi v pritožbi - manjkajočih trditev ne more nadomestiti račun, ki kot listina tožeče stranke lahko služi zgolj kot dokaz za dokazovanje predhodno zatrjevanih dejstev. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka glede terjatve po računu 012-10-17 ni zadostila zahtevanemu trditvenemu bremenu, je tako pravilen.

10Glede na navedeno pa se izkaže, da tožena stranka tudi z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami, da so dogovore o ceni in opravljenem številu ur potrdili priči K. in M. ter zakoniti zastopnik tožeče stranke A., ne more uspeti, saj temeljijo na zmotnem prepričanju, da je bil zahtevek tožeče stranke v tem delu dovolj specificiran. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da te trditve tudi sicer niso dopustne, saj so usmerjene v izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje (8. člen ZPP) in torej predstavljajo nedovoljeni pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja za pritožbene navedbe v zvezi z obstojem urnikov in njihov pomen za dokazovanje, katere vadbe in v kolikšnem obsegu so bile opravljene, ter za elektronska sporočila, iz katerih naj bi izhajalo, da so bile storitve opravljene. Pri tem velja dodati, da kljub temu, da je sodišče prve stopnje urnike (priloge A13, A15 in A16) presojalo in dokazno ocenilo (14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), tega po presoji pritožbenega sodišča glede na predhodni zaključek o pomanjkljivi trditveni podlagi niti ni bilo dolžno storiti. Ker tožena stranka tudi v pritožbi ni uspela izkazati, da je glede obsega opravljenih vadb podala zadostne trditve, pa z nikakršno dokazno oceno urnikov zato tudi njene pravice niso bile v ničemer prizadete.

11Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na račun 012-10-17 (665,00 EUR) se tako izkaže za pravilno.

12Glede tožbenega zahtevka za plačilo 1.005,00 EUR po računu 0123-12-18 pa je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka del storitev opravila, tožena stranka pa ji je v zvezi s tem 17. 5. 2011 plačala 255,45 EUR, ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožeča stranka oprave storitev v obsegu, na podlagi katerega bi bila upravičena do plačila višjega zneska, kot ji ga je tožena stranka že poravnala, ni uspela dokazati. V zvezi s to terjatvijo je sodišče prve stopnje nadalje presodilo, da je terjatev po računu 0123-12-18 (oziroma njen nesporni del v znesku 255,45 EUR) zapadla v plačilo že 29. 12. 2010 in da zato s plačilom tega zneska 17. 5. 2011 tožena stranka ni poravnala celotne (nesporne) obveznosti tožeče stranke, temveč po poplačilu zakonskih zamudnih obresti tožeči stranki dolguje še glavnico 8,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2011 dalje. Ker je obenem sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pobotni ugovor tožene stranke za znesek 112,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2011 dalje utemeljen, je opravilo pobot do višine terjatve tožeče stranke, ki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do nastopa pobota 16. 6. 2011 znaša 8,81 EUR.

13Te odločitve sodišča prve stopnje glede terjatve po računu 0123-12-18 za plačilo 1.005,00 EUR in posledičnem pobotu tožeča stranka niti ne izpodbija obrazloženo, pritožbeno sodišče pa pri njenem uradnem preizkusu kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, zato vanjo ni posegalo.

14Prav tako pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev v stroških (VI. točka izreka sodbe), saj tudi te pritožnica ne izpodbija obrazloženo, odločitev pa temelji na pravilni uporabi določb 154. in 155. člena ZPP ter določb Zakona o odvetniški tarifi in Zakona o sodnih taksah.

15Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Pri tem je odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).