VSL sodba II Cp 142/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 142072/2012 z dne 27. 9. 2012, in sicer v I. odstavku izreka, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo glavnice v znesku 1.216,94 EUR s pripadajočimi obrestmi, in v III. odstavku izreka za izterjavo izvršilnih stroškov v višini 96,00 EUR. Tožeči stranki je bilo naloženo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 234,85 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper takšno odločitev vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oz. razveljavitev sodbe in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V pritožbi izpostavlja nesporni dejstvi - da je prejšnja lastnica stanovanja J. Š. umrla 19. 3. 2009, 9. 7. 2012 pa sta tožena stranka in D. I. kot dediča stanovanje prodala. Navaja, da opravlja naloge upravljanja stanovanjske stavbe na naslovu .... Vtoževanih 38 računov zajema stroške, ki jih je plačala namesto tožene stranke, zato od nje zahteva povračilo. Opozarja, da je 16. 5. 2012 z vlogo priglasila terjatev v zapuščini, dediča pa ji nista ugovarjala. Gre za terjatev iz zapuščine, za katero velja triletni zastaralni rok, zato se ne strinja z razlogi sodišča glede zastaranja terjatve. Nasprotuje zaključkom sodišča glede (ne)obstoja aktivne legitimacije in izpostavlja 2. člen pogodbe št. 1255/93, na podlagi katerega je kot upravnik zavezana opravljati storitve za etažne lastnike stanovanj. Pogodbo št. 1355/93 sta sicer podpisala M. in M. K., medtem ko je pokojna J. Š. ni podpisala. Oporeka zaključkom sodišča prve stopnje glede neutemeljenosti zahtevka po višini. Iz samih priloženih računov izhaja specifikacija stroškov. Prav tako je nesporno, da je namesto tožene stranke poravnala obveznosti do dobaviteljev. Opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede opravljenih plačil dobaviteljem zaslišati I. M. in D. M.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6V obravnavani zadevi se kot bistveno postavlja vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke. Tožeča stranka je svoj položaj upravnika dokazovala s pogodbo št. 1255/93, sklenjeno le z M. in M. K. Ker je tožena stranka aktivni legitimaciji tožeče stranke ugovarjala, in ob upoštevanju relevantnih določb Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o neizkazani aktivni legitimaciji. V skladu s 1. odstavkom 49. člena SZ-1 sodi določitev upravnika med posle rednega upravljanja. Za tovrstne posle pa je, skladno s 1. odstavkom 25. člena SZ-1, potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. Tovrstnih trditev pa tožeča stranka ni podala in izkazala, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Prav tako je pravilen zaključek, da tožeča stranka v lastnem imenu ne more uveljavljati terjatev iz naslova stroškov rezervnega sklada, saj niti ni zatrjevala, da bi bilo takšno materialnopravno upravičenje nanjo preneseno.

7Zaradi odsotnosti aktivne legitimacije tožeče stranke ostale pritožbene navedbe za odločitev niti niso relevantne. Tako niti ni več bistveno vprašanje zastaranja terjatev, kot tudi vprašanje poplačila stroškov dobaviteljem. Kljub temu pritožbeno sodišča poudarja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje o enoletnem zastaralnem roku, saj gre v obravnavani zadevi za terjatve, ki jih ureja 6. točka prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika. Pritožbeno sodišče glede vprašanja zastaranja v celoti pritrjuje argumentaciji sodišča prve stopnje, ki ima oporo tudi v izoblikovani sodni praksi.(1)

8Tožeča stranka je v zapuščinskem postopku vložila predlog upnika za ločitev zapuščine, ki pa je bil kot prepozen zavržen, zato ne more, kot je ugotovilo že tudi sodišče prve stopnje, ustvarjati nikakršnih pravnih učinkov.

9Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

--------------------------------------------------------

(1) Primerjaj III Ips 23/2014 in II Ips 80/2014.